Vsak dan težje in kmalu bo konec

Vprašanja na tosemjaz.net.
Žalost112019
Objave: 55
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 07 Apr 2020 11:50

Pozdravljeni

/Izbrisano v uredništvu/

Še enkrat prosim, da besedilo ne bo javno objavljeno :)

Lep pozdrav,
Žalost
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 11 Apr 2020 19:48

Odgovor svetovalke
__________________

Pozdravljena Žalost,

vesela sem bila, ko sem prebrala, da si se pogovarjala s prijateljico. Sploh, ker si napisala, da si ji povedala veliko. To je dober začetek. Nič ni narobe, če ji nisi takoj povedala vsega. Bolj pomembno je, da si začela o tem govoriti. Ne kriviti samo sebe za to, da se nisi takoj uspela odpreti. In s tem zagotovo nisi nič pokvarila. Razumem, da želiš, da je osebi, ki je s tabo, lepo. Vsi si želimo, da bi se drugi v naši dužbi počutili dobro. Ampak ob tem moramo paziti, da ne gremo preko sebe. Odnos mora biti vzajemen. Prav je, da “dajemo”, a prav je tudi, da pustimo, da drugi “dajejo” nam. Pravzaprav se večina ljudi ne počuti dobro v odnosu, kjer “daje” samo drug. Zato, ker imamo ljudje potrebo po tem, da tudi sami drugim pomagamo. Nekako sem razbrala, da ti vedno pomagaš in “daješ” drugim, umakneš pa se, ko je priložnost, da bi drugi “dali” tebi. Če si ti zadovoljna, ko pomagaš drugim, kako misliš se počutijo drugi, ki bi ti želeli pomagati, a za to nimajo priložnosti? Razmisli o tem. Napisala si, da se bojiš, da bi koga prizadela. Ni zagotovila, da se to ne bo zgodilo, kot tudi ni zagotovila, da kdo drug ne bo prizadel tebe (oziroma te je že). Ampak kljub vsemu se splača potruditi za odnos. Pravo prijateljstvo, čeprav kdaj boleče, nam več daje kot jemlje. Zelo dobro, da se vsaj poskušaš držati urnika. Če ti kdaj spodleti, jaz v tem ne vidim nič tako strašnega. Ker vsakemu kdaj spodleti. Meni se zdi veliko bolj pomembno dejstvo, da vedno znova poskusiš nadaljevati in ponovno vzpostaviti urnik. Ti si glede tega veliko bolj stroga. Če ti enkrat nekaj spodleti, potem sklepaš, da ti nič ne uspe. Iz “nekaj” posplošiš na “vse” oziroma “nič”. V eni izmed zadnjih dopisovanj sva govorili o tem, kako lahko poskusiš preoblikovati svoje razmišljanje. Poskusi tudi v tem primeru, npr. “Urnik mi je danes spodletel, a to ne pomeni, da mi nikoli nič ne uspe. Velikorat so bili dnevi, ko sem se urnika uspela držati”. Vem, da se to sliši oziroma bere lažje kot v resnici je, in zagotovo je potrebno nekaj truda, ampak splača se poskusiti. Kaj meniš? Hvala, da si pripravljena poklicati, če bo hudo. Zelo modro in zrelo od tebe.

Želim ti pomirjene praznike in vse dobro, mislim nate,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 55
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 12 Apr 2020 23:05

Pozdravljeni,

ostala sem sama. Ugotovila sem, da prijateljev sploh nimam, da so oni le moji prijatelji. Že en dan in malo čakam, da mi kdo kaj napiše, pa nič! Kera budala sem, da sem mislila da ne imajo za prijateljico! Zakaj sploh še obstajam use pokvarim; USE! Use propada v mojem življenju. Zmeraj ko ni mene, se ljudje pogovarjajo in smejijo, a ko sem jaz to vse potihne. Ah, zakaj sploh še vztrajam s prijatelji in družbo. Zavedno bom sama... Še v družini sem zgubila edino osebo, ki me je objela, mi verjela, pokazala da sem vredna zaupanja, mi pomagala.... A te osebe ni že 14mesecev in 1 dan ter nikoli več je ne bo na tem planetu, dokler ga še jaz ne zapustim, kar se mi zdi in upam da bo kmalu, saj bo za druge tudi majhno olajšanje in jaz morda pridem ponovno k sreči. Tudi mene smrt kliče k sebi, vedno bliže. Edino kar sedaj upam je, da se mi bo ponesrečilo zdravje, da je velika možnost da umrem, saj si želim, da mi On (Bog) dokaže da sem še vredna življenja, da ima zame načrt in da začutim ljubezen, ki jo je izkazal s tem da se je daroval na križu.
Še vedno nisem zmožna poklicati, zaradi strahu, da bi me kdo slišal v okolici (prebrala sem da če kličeš na klic v duševni stiski lahko pošljejo tudi pomoč česar si resnično ne želim)... Nočem da bi ljudje zame prabljali preveč časa, če ima kdo zagotovo še večjo težavo kot jaz ipd. Čudi ne tudi to, da vi ustrajate pri meni, za kar sem vam hvaležna, a hkrati tudi začudena... Šolska psihologinja mi tudi piše vsak teden najmanj enkrat, a nisem zelo odkrita, saj vem da ne more nekaj veliko pomagati. Želim si tudi končati to, da sem pri njeji vsak teden, saj je res naporno in ne zdržim več fake nasmeha, že tako ga imam ves čas v šoli... Sprašujem se, če mi je sploh še pomoči...

Prosim da tale zadnji del cenzurirate :)

/Izbrisano v uredništvu/

Lep pozdrav in lepe praznike pa čeprav malo pozno
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 15 Apr 2020 08:27

Odgovor svetovalke
____________________

Draga Žalost,

praviš, da nimaš prijateljev oziroma, da si ostala sama. In če sem prav razumela tvoje pismo, potem tako razmišljaš zato, ker se ti en dan nihče ni oglasil. Praviš, da se vedno vsi pogovarjajo in smejijo, ko pa prideš ti zraven, pa tega ni. Tako kot razlagaš, razumem, da verjameš, da je vse to zaradi tebe. Razmisli, kakšni so lahko še drugi razlogi za to, da se ti ljudje niso javili en dan. Ali pa, kakšni so lahko razlogi za to, da prenehajo govoriti, se smejati. Ali meniš, da imajo lahko za to razloge, ki niso povezani s tabo? Jaz sem prepričana da.

Razbrala sem, da te je vse to ponovno spravilo v takšno stisko, da razmišljaš o smrti in celo verjameš, da bi za druge to pomenilo odrešitev. Kaj bi moral Bog narediti, kakšen znak bi ti moral poslati, da bi ti dokazal, da si vredna življena? A ni že samo življenje dokaz tega, da ima s tabo še velike načrte? Bog bo naredil svoje, ko se bo on tako odločil, v to sem prepričana, do takrat pa je na tebi, da narediš najboljše iz tega, kar ti je dal – iz življenja. Nihče ne more namesto tebe biti iskren. Na tebi je, da si iskrena s psihologinjo, da ne nosiš fake nasmeška. Na tebi je, da si iskrena do sebe in do drugih. In na tebi je, da sprejmeš pomoč. Izmenjali sva si že veliko pisem in tako kot vedno, te bom tudi zdaj vzpodbudila k temu, da poiščeš pomoč v živo. Vedno sicer lahko pišeš tudi sem in vedno ti bom oziroma ti bomo odgovorili. Ampak ti potrebuješ nekaj več. Potrebuješ pogovor, potrebuješ pomoč, ne le podporo v obliki pisem. Poskušam razumeti, zakaj se tako upiraš temu, še toliko bolj, ker vem, kako podporna si do drugih uporabnikov foruma. Sprašuješ se, če ti je sploh še za pomagat. Seveda ti je, a pod enim pogojem. Da pomoč sprejmeš. V nasprotnem primeru ti bo težko pomagal kdorkoli. Nihče ti ne more dati nič, če ti ničesar ne sprejmeš. In razumem, da se v takšnem potem počutiš sama. Praviš sicer, da ne želiš pomoči (da je to tudi eden izmed razlogov, zakaj ne želiš nikamor poklicati), a vendar ostajaš v stiku z nami. To razumem zelo pozitivno, da vendar iščeš oporo in pomoč. In prav je tako.

V zadnjem delu pisma, za katerega si prosila, naj ga ne objavimo, nas prosiš, naj pozovemo fanta, ki je pisal v rubriki Smrt me kliče bližje. Načeloma se vsak sam odloča, kdaj in za kakšen čas bo sprejel katero izmed oblik pomoči (tako kot ti, ki odklanjaš pomoč v živo). In načeloma to spoštujemo. Zanašam se na to, da se bo fant oglasil, ko bo tako sam želel. Praviš, da imaš občutke krivde, ker si prekinila našo komunikacijo? Zakaj tako misliš? Zakaj misliš, da si ravno ti prekinila našo komunikacijo? Pomembno je, da si glede tega iskrena.

Verjamem vate, verjamem v to, da si zaslušiš živeti, vendar pomoči ne more sprejeti nihče namesto tebe.

Lepo te pozdravljam,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 55
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 20 Apr 2020 10:01

Pozdravljeni!

Oprostite, ker se nisem oglasila, ampak še zdaj ne vem, če sem prepričana v to....

Ja ostala sm sama; z najboljšo prijateljico sva se skregali, sošolec se zafrkava, kako to da me ni še korona pobrala... Skoraj z nobenim si več ne pišem...
Vse to prenehanje ko pridem jaz sem zagotova da je zaradi mene... saj so že rekli, da se ne morejo z mano pogovarjat, da zmeraj prekinem smeh/veselje...

Menim, da bi na poti morala dobiti kakšno hujšo oviro (bolezen ipd.). Življenje je tudi dolaz, ampak takega kot imam jaz se mi ne zdi da kam v dobro smer pelje..
Pomoč skušam prejemati, skušam biti original in iskrena, a ne gre več, ker ne vem kdo sploh sem... nekaj testov sem naredila preko interneta in vsi pokažejo da sem v hudi depresiji, da naj čim prej najdem pomoč oz. pokličem, ampak ne vem kako... ni mi jasno kako se je lahko moje stanje tako poslabšalo...

Ker sem se urinila, nisem pustila, da fant odpiše in nehal je pisati... prepričana sem v to, da če ne bi ničesar napisala bi komunikacija potekala...

Upam, da boste prebrali to pismo, ki ne vem če je prav, da sem ga napisala...

Žalost :(
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 21 Apr 2020 08:49

Odgovor svetovalke
__________________

Pozdravljena Žalost,

hvala, da si se oglasila. Zakaj naj ne bi bilo prav, da si napisala pismo? Vedno je boljše govoriti o svoji stiski, kot pa jo potiho nositi v sebi.

Rezultati testov, ki si jih reševala po spletu, so torej skladni s tistim, kar ti tudi že sama poskušam povedati dlje časa – da potrebuješ pomoč, ki presega spletno svetovanje. Kot sem ti tudi že zadnjič povedala – vedno lahko pišeš in vedno ti bom(o) odgovorili, a pomoč v živo je nekaj drugega. Kako naj najdeš pomoč? Lahko pokličeš svojega osebnega zdravnika/zdravnico? Ali šolsko psihologinjo prosiš za pomoč pri iskanju pomoči v živo? Verjetno bi ti znala svetovati pravi vir pomoči v okolju, v katerem živiš. Eden izmed virov pomoči, mogoče najboljši, je tudi pri pedopsihiatrinji na oddelku, kjer si se že zdravila. Verjetno imaš kakšen njihov kontakt. V tem trenutku ni važno kako in zakaj se je tvoje stanje poslabšalo, o tem se boš pogovarjala z zdravnikom oziroma strokovnjakom, pri katerem boš poiskala pomoč. V tem trenutku je najbolj važno to, da pomoč poiščeš.

Hvala, da si razložila situacijo glede fanta in da si iskreno povedala, kaj se je zgodilo. Od tukaj gremo zdaj naprej. Fant se lahko še vedno oglasi, če bo tako želel in na tebi je, da njegovo željo spoštuješ. Tudi mi pa ga bomo spodbudili, da bi nam ponovno pisal.

Prosim, poišči pomoč.

Vse dobro, mislim nate,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 55
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 23 Apr 2020 20:42

Pozdravljeni!

Danes Vam pišem, saj sem/smo prišla/i na poti do pomoči korak naprej.
Včeraj sem pisala šolski psihologinji s katero se srečujem. Kar hitro je odgovorila. Dogovorili sva se, da bo mami razložila, da rabim pomoč čim prej in da naj ne drezajo preveč vame, v pomoč pa sem bila s tem ko sem povedala, da še doda (da ona zato ni nič kriva, da komaj čakam, da grem naprej v gimnazijo, saj bo zame to nov začetek...). Ta klic je bil že danes zjutraj in mama je dobro sprejela, ni se spremenila. Vesela pa sem, saj se skoraj ne kregava že par dni in ne glede na to, da ji tega nisem sama povedala je to tako ostalo.
Dogovorili pa sta se, da bo mama poklica zdravnika za čim hitrejšo napotnico za pedopsihijatra/-njo in da bom datum in obravnavo dobila čim prej ko bo to mogoče.

Vsaj to sem premagala.

*Fantovo odločitev spoštujem, saj vem kako mu je...

Hvala za vse!

Zagotovo Vam bom še kaj napisala (če Vas to ne moti/ne vzame preveč časa)!

Bodite lepo,
Žalost
lait
Objave: 4
Pridružen: 26 Apr 2020 23:11

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal lait » 27 Apr 2020 04:54

Draga Žalost!
Zelo mi je žal, če boš moje sporočilo razumela kot vdor v tvojo zasebnost. Ampak zavedaj se, da sem tudi jaz nihče na internetu, ki te v resnici ne pozna, ničesar ne bo povedal tvojim bližnjim in ti želi samo dobro.
Večina tvojih sporočil je cenzuriranih, zato ne znam niti približno sestavit, kaj konkretno se ti dogaja, vem pa to: ker sporočila psihologinje (ki ji namenjam največjo mero podpore in izjemno cenim njeno odzivnost in mislim da ji lahko popolnoma zaupaš) niso zakrita, sem zaznala ogromno podobnosti v zvezi s svojim stanjem. Ne vem koliko si stara, deluješ mlada in zelo ujeta. Sama sem bila diagnosticirana s kronično depresijo pri dvanajstih letih. To pomeni, da se mi obdobja nesmisla, želje po smrti, generalne slabe vesti in nemoči v življenju pojavljajo zelo pogosto. Pravzaprav v določenem ciklu. Vse je v redu, potem pa me kar naenkrat vsi zapustijo, vse v mojem življenju gre narobe, dobim občutek nemoči in krivde, ne morem se skoncentrirati na najbolj vsakdanje stvari, predvsem pa imam občutek da se moram kaznovat za stvari, ki sem jih naredila.
Ampak. Stvari niso tako črne, kot se zdi. So še bolj črne. In tega nihče ne razume. Točno tako se v tem trenutku verjetno počutiš.
Prva stvar, ki se je moraš zavedati je to, da (dokler živiš) si človek. Svoj človek, ki lahko sprejema svoje odločitve in ne rabi imet za to slabe vesti. Lahko si izbereš prijatelje, fanta, aktivnosti, ki te veselijo in za to ne rabiš imet slabe vesti. Če pa te nič ne veseli, je pa tudi v redu :)
Bog vse vidi. Predvsem pa vidi dober namen. Kot razumem, se soočaš z odhodom (morda smrtjo?) nekoga, kar niti približno ni lahko in vsak, ki ga poznaš v svojem življenju, bi imel problem s tem, če bi bil v takšni situaciji. Nisi edina. Nisi sama. Zelo si močna in vsako zlorabo proti sebi lahko premagaš. Ženska si in ženske smo hram ljubezni, znamo preobrniti stvari v lepoto življenja. Ali pa smrti. Smrt ni grda, ni čudaška, smrt je nekaj najbolj naravnega in veličastnega. Niti približno te ne spodbujam k lastni smrti, draga Žalost, izhod vedno obstaja in ne rabi biti smrt. Lahko je samo izhod iz situacije. Za to je potrebno veliko poguma in ni lahko, ampak je mogoče. In ti imaš to moč. Lahko si čudovita, lahko si najlepša, lahko premagaš vse svoje strahove in skrbi. Tukaj te ne omejujemo, ne želimo ti slabega, tukaj smo zate.
Dolgo sem se počutila zelo podobno kot se ti počutiš zdaj. Odločila sem se za življenje. Zdaj sem igralka. Mogoče me gledaš po televiziji. Imam lepo življenje, imam ljudi, ki me imajo radi, ustvarjam in se ne pustim motit pri tem. Vseeno pa me kdaj pa kdaj prevzame ta črni občutek. Ko me zaskrbi, da bom spet padla v črno luknjo. In padem. Ampak to je ok. To sem jaz in posledica krivic, ki so se mi zgodile.
Če kadarkoli potrebuješ pogovor, sem tukaj. :*
Žalost112019
Objave: 55
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 28 Apr 2020 13:46

HVALA VAM!

Hvala Vam za razumevanje in vašo zgodbo, ki ste mi jo delili... predvsnem sem pa začudena, da se ste Vi, kot igralka in da ste tudi na televiziji (z družino smo pogosto v gledališčih, sedaj pa še posebej spremljamo predstave) odzvali na moja pisma. :)
Pri Vas zveni vse tako enostavno sploh pa sedaj, ko ste priznani, imaste prijatelje, ljudi, ki Vas podpirajo.... in odločitev za življenje tudi zveni tako lahka... ampak jaz padam vse globje in vsak dan znova in znova... sedaj ne morem k psihijatru, ne morem tako preprosto do zdravil ne nič... ne vem zakaj je vse to nastopilo ravno sedaj...
Ne vem zakaj to sploh pišem; na kratko Vam želim reči le HVALA!

Prosim da drugi del cenzurirate, saj je namenjen psihologinji :)
/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 28 Apr 2020 15:20

Odgovor svetovalke
_____________________

Pozdravljena Žalost,

zelo sem se razveselila, ko sem prebrala tvoje sporočilo. Naredila si zelo moder korak. Upam, da si ponosna nase. Verjemi, da je odločitev za pomoč pravi korak in upam, da tako čutiš tudi ti. Zelo si poguma in močna, predvsem pa si pokazala zrelost, da si sprejela in še boš sprejela pomoč. Upam, da boš začutila, da je bremena lažje nositi, če jih ne nosimo sami.

In seveda nam lahko še pišeš. Kadarkoli. Tako kot sem ti rekla, vedno ti bom(o) z veseljem odgovorili in pomagali po naših najboljših močeh.

Želim ti, da bi čimprej dobila datum obravnave, da bi lepo zaključila osnovno šolo in septembra zadovoljna sedla v klopi gimnazije.

Vse dobro ti želim,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja