Vsak dan težje in kmalu bo konec

Vprašanja na tosemjaz.net.
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost » 29 Feb 2020 16:46

Pozdravljeni!
Hvala še enkrat in oprostite za pozen odgovor, a te dni je bilo grozno.

Ob misli, da vedo zakaj sem se zdravila mi je prav grozno. Ne prenesem drugačnega vedenja do mene. Ampak zagotovo so spremenili mnenje. Tudi zadnje čase sem opazila da bolj pritiskajo name.

Glede pomočnoka ravnateljice, pa ne razmišljam več, saj se je vrnila psihologinja, le malo me skrvi, ko se zavedan da o meni ve veliko, tudi zaupnega. Tudi v živo mi je veliko težje in ne zmorem tako komunicirati, zato sem se obrnila na vas.

Mami ne zaupam, ker ima veliko skrbi in bi neprijetno reagirala, saj sem rekla da se mi je zgodil "klik" in da je vse super. Rekcuje do sedaj so bile dobre, a hkrati nelagidne. In vsi ljudje me ne sprejemajo, posebej nekaj učiteljev.

/Izbrisano v uredništvu/

Žalost
Žalost112019
Objave: 39
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 29 Feb 2020 16:54

Pozdravljeni!

Prvi odgovor nisem opazila, da nisem prijavljena zato vam znova pošiljam. In oprostite, a zadnje dni je grozno.

Ob misli, na vedenje mi je kar grozno in poniževalno. In zagotovo si ustvarijo drugačno mnenje, kar je zadnji čas občutiti.

Sedaj se vrnila psihologinja in odšla bom do nje, ampak mi je v živo skoraj nemogoče govorit, nisem zmožna.

Mami ne zaupam zaradi skrbi in ker bi imela negativno mnenje. Zelo veliko se kregava. Ne zdi se mi varno.

Reakcije so bile pozitivne in vredu, a meni je bilo nelagodno in srhljivo. Ne vem zakaj.

/Izbrisano v uredništvu/

Žalost
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 03 Mar 2020 15:47

Odgovor svetovalke
___________________

Draga Žalost,

vsako tvoje pismo me razveseli, ker vidim, da si prizadevaš za življenje. Meni se zdiš zelo pogumna, ker nepopustljivo vztrajaš, kljub temu, da je težko.

Napisala si, da je bilo zadnje dni grozno. So bili tile zadnji dnevi v čem posebej drugačni od ostalih? Občutek imam namreč, da se je tvoje razpoloženje precej poslabšalo. Zelo pozdravljam tvojo odločitev, da greš do šolske psihologinje. Če se prav spomnim, si pri njej že bila in si imela občutek, da te razume in da ti je naklonjena. Psihologi so zavezani k molčečnosti, kar pomeni, da bodo informacije ostale samo med vama. Zato te ne rabi skrbeti. Če bi se zgodilo, da bi psihologinjo zelo skrbelo za tvoje duševno stanje, se bosta skupaj dogovorili kaj bosta povedali še komu, kdaj in kako. Za zdaj se mi zdi najbolj pomembno, da še danes potrkaš na njena vrata in ji poveš, kako se počutiš. Verjamem, da je o stiski težje govoriti v živo kot preko maila. Midve lahko in bova še vedno ostali v stiku dokler boš tako želela. A vseeno ti bo pogovor v živo dal tisto, kar ti najino dopisovanje ne more – občutek, da je takoj nekdo s tabo, občutek, da te nekdo lahko prime za roko, kadar je najtežje, občutek, da je nekdo blizu. Prosim te, pojdi do nje. Vesela bom, če mi boš napisala kako je bilo in kaj sta se dogovorili. Iz tvojega pisma sem razumela, da mami ne želiš povedati kaj se dogaja. Po eni strani sem dobila občutek, da je nočeš s tem obremenjevati (napisala si, da bi neprijetno reagirala, ker si ji rekla, da se ti je zgodil “klik” in da je vse super), po drugi strani pa sem dobila občutek, da se z njo ne moreš o tem pogovarjati (napisala si, da se veliko kregata). Ne vem kakšen odnos imata s tvojo mamo, vendar ti lahko povem, da se starši velikokrat kregamo z otroci (tudi sama sem mama), ker jih imamo radi, ker nas skrbi zanje in ker jim želimo najboljše. Res pa je, da včasih te skrbi ne znamo najboljše izraziti. Kaj točno si mislila s tem, ko si napisala, da se z mamo veliko kregata in da se ti ne zdi varno?

Draga Ti (razmišljam, kako ti je v resnici ime; vesela bom, če mi ga boš kdaj zaupala), razumem, da se trenutno zdi, da se ti prvi cilj odmika. In verjamem, da je v takšnih trenutkih še posebej težko. A vendar imaš izkušnje, da tudi to mine. Iz vsega, kar si z mano delila v pismih, sem dobila občutek, da si šla že preko dosti preizkušenj. Trdno verjamem vate in v to, da boš zmogla tudi čez to. Na tem mestu ti zato še enkrat navajam telefonske številke kamor lahko pokličeš (TOM, 116 111 – vsak dan od 12h do 20h; Klic v duševni stiki, 01 520 99 00 – vsak dan od 19h do 7h; Samarijan, 116 123 – 24h/dan) in se razbremeniš s pogovorom. Zato, da nam boš enkrat lahko pisala kartico s pozdravi iz Afrike ali policijske fakultete.

Mislim nate. Prosim, oglasi se še.

Lep pozdrav,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 39
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 05 Mar 2020 14:24

Pozdravljeni!
To pismo je malo krajše, saj... ne vem...

Ti dnevi so grozni, bolje obupni... pogovor sem opravila danes in bil je kar iskren, preko vprašanj je vse izvlekla iz mene (o samopoškodovanju, mislih o samomotu ipd.) Kregava se glede mojega obnašanja, ko kaj naredim, o vrezveznih stvari, kadar mi gre vse naživce in si želim umreti, tisti dnevi so na dnu. Ne zmorem ji povedati, saj ima že s sestro veliko težav...

Hvala za številke, so že v imeniku :)

In hvala za spodbuden zaključek in prijeten za brenje.

Žalost
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 09 Mar 2020 08:31

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Žalost,

vesela sem bila, ko sem prebrala, da si se pogovorila s psihologinjo. Napisala si, da je bil pogovor iskren in da si zmogla spregovoriti tudi o najbolj bolečih vsebinah. Zelo pogumna si, da si to zmogla, hkrati pa je to tudi znak modrosti. Da znaš oceniti, kdaj so težave prevelike, da bi jih lahko nosila sama. Nihče ni premajhen, da bi pomoč nudil in nihče ni prevelik, da bi jo (kdaj) potreboval. Kako se ti počutiš s tem, da si sprejela pomoč v živo? Upam, da ti je odleglo, predvsem pa upam, da si ponosna nase. S tem, da si šla po pomoč, si naredila zelo, zelo velik korak, korak, za katerega bi se moralo odločiti več ljudi v stiski. Ko in če bo spet prišel kakšen pritlehni dan, si iz spomina prikliči kaj vse si že zmogla do sedaj. In želim ti, da boš začutila, kako močna pravzaprav si.

Kreganje z mamo je v tem obdobju do neke mere normalno, si pa predstavljam, da je za vse skupaj težko. Tebi je težko, ker mamo ščitiš in ji ne želiš povedati o svoji stiski (ker ima že s sestro veliko težav), mami je težko, ker jo verjetno skrbi zate. Ljudje smo zanimiva bitja - včasih skrb izrazimo skozi kreganje in dretje, ravno do tistega, ki ga imamo najraje. Običajno se to zgodi takrat, kadar trčimo ob zid in imamo občutek, da smo v slepi ulici, kar nas seveda spravlja v stisko. In takrat je jeza še kako potreben in nujen ventil. Kakorkoli, razumem, da ti mama mogoče gre kdaj na živce, a dopusti možnost, da je njeno vedenje lahko predvsem odraz materinske ljubezni in stiske, ker bi ti rada pomagala. Mogoče bosta s psihologinjo kdaj spregovorili tudi kaj o tem.
Lepo, da si si shranila številke. Če bo treba, ne oklevaj in jih uporabi.

Čeprav imaš zdaj pomoč v živo - kar me zelo, zelo veseli - ostajam tukaj zate, če in ko boš želela.

Želim ti vse dobro in da bi se še naprej tako borila zase,
lep pozdrav,
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 39
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 09 Mar 2020 13:41

Pozdravljeni!

V živo je grozno. Že sama beseda me zelo straši in skoraj jo ne prenesem. Takrat bi najraje odšla iz tega planeta. Tud beseda: potrebuješ pomoč oziroma prejemaš pomoč mi je grozna. Ampak samo zame, le za mojo osebnost. Če drugi to potrebujejo in dobivajo me nič ne moti, kvečemu k temu pripomorem.

Učiraj sva z mamo naleteli na pogovor glede mojega počutja. Prikrivala sem, a mi ni uspelo. Povedala sem ji skoraj vse, a k sreči nisem. Tako bom tudi pri psihologinji, saj je vse le pri meni in ne smem delat drugim prevelikih skrbi in težav. To je postalo moje načelo. Potrudila se bom, da ne delam skrbi in vse ostalo. Da je to le v meni.

Mogoče se še kdaj oglasim.

Lepo se imejte vsaj Vi
Žalost
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 12 Mar 2020 08:18

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Ti,

praviš, da ti je grozno ob besedah “v živo” in “potrebuješ oziroma prejemaš pomoč”. So kakšna druga poimenovanja, s katerimi bi se počutila boljše?

Kot sem ti že napisala, vem, da govoriti o težavah ni enostavno. In resnično te lahko razumem. A hkrati sem tudi prepričana, da je to potrebno. Tako kot odhod k zobozdravniku. Zelo redki med nami, če sploh kdo, se veselijo obiska zobozdravnika. A kadar v zobu kljuva, nam lice oteče in je vse ognojeno, je zobozdravnik edina prava in nujna izbira. Ne bo nam prijetno, mogoče nas bo tudi bolelo, a tisto, kar bo naredil zobozdravnik, nam bo precej olajšalo bolečine in tudi preprečilo, da bi se okužba širila. Če prenesem na področje duševne stiske – govoriti o svojih težavah z nekom v živo, je težko in boleče. A pogovor običajno precej olajša stvari in tudi prepreči, da bi se stiska še poglobila.

Razmišljam, zakaj si tako zelo stroga do sebe. Če drugi potrebujejo pomoč, te nič ne moti, kvečjemu k temu pripomoreš (torej da dobijo po moč), sebi pa tega ne privoščiš. Zakaj takšna dvojna merila? Napisala, si, da je tvoje načelo, da drugim ne smeš vsega povedati in jim povzročati težav. Zakaj? Predpostavljam da zato, ker jih želiš zaščititi, da ne bi drugi bili v skrbeh zate in zato v stiski. Drži? Kako pa misliš, bi se drugi – mama, prijatelji, psihologinja… - počutili, če bi (iz)vedeli, da si bila v takšni stiski in ti niso pomagali? Jaz mislim, da bi jim bilo zelo težko. Če se ti postaviš v njihove čevlje, kako misliš, da bi se počutila? Bi želela nekomu, ki ga imaš rada, pomagati? Glede na to, kako sem te spoznala skozi najino dopisovanje, bi rekla da ja. Zato res razmisli o svojih dvojnih merilih. Če bi ti rekla, poskusi dokončati stavek “Če sprejmem pomoč, to pomeni da….”, kako bi ga dopolnila? Lahko je tudi več odgovorov. Napiši mi jih in bova videli, kaj novega bova odkrili. A si mogoče že dobila datum ambulantnega pregleda?
Draga ti, kot sem ti že napisala, je človek socialno bitje. Medosebni odnosi zadovoljujeo marsikatero našo potrebo, med drugim tudi to, da je lažje, če nismo sami. Enkrat drugi potrebujejo nas, drugič mi potrebujemo druge. Vzajemost, pravimo temu.

Oglasi se še. Čakala bom tvoj odziv.

Lep pozdrav,
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 39
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 14 Mar 2020 16:47

Hi!

Ne ni, ni besed pri katerih bi se počutila bolje, saj vse bi se nanašalo na mojo nemoč, šibkost...

Dvojna merila so moj vsakdan, zdi se mi primerno, da jih imam. Za tako osebnost kot sem jaz. Želim se navaditi sebe, se najti, želim se začeti prenašati v vsakdanu ipd., a ne gre. Zato se to dogaja, zgleda da lahko le z visokimi in perfekcijonistični metodami se najdem, kontroliram, znam obnašat... drugače ne gre... kdaj je potrebno tudi nasilje do same sebe. Grozno mi je tudi ljudi, ki jim je že lasten križ težek, pa si tega ne priznajo, zato ne morem zaupati. Sploh pa takrat, ko mi ljudje zaupajo jaz pa nimam aduta za pomoč, kakšnih besed, ki bi bile pomoč, nič. Strah me je, da bi ljudi spravila v tole stisko ali da bi začutila nič vrednost oz. Da jim je useeno. Vsi bi le vprašali, zakaj ne zaupam, ne povem, da si delam škodo, morda bi se počutili užaljeni, ampak kaj naj. Kaj? Nič, ne zmorem več; ne zmorem več normalno komunicirati, saj postanem živčna in vzkipljiva, mogoče kdaj tudi agresivna. Groza.

Datuma še ne vem, saj se je sedaj vse premaknilo, pa tudi ker so tako dolge vrste. Ko bom spet odšla v svetovalni center bom povprašala in dala izvide iz hospitalizacije.

Lepo bodite, pa pazite nase

Žalost
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 17 Mar 2020 17:04

Odgovor svetovalke
___________________

Pozdravljena Žalost,

jaz sem še vedno mnenja, da si vse prej kot šibka. Pišeš o svoji stiski, jo deliš z mano, boriš se. Zame so vse to znaki poguma in moči in ne šibkosti.

Perfekcionizem je način, s katerimi osebe poskušajo nadzirati različne stvari, predvsem nekatere osebnostne lastnosti, ki se jim ne zdijo "dovolj dobre". Perfekcionizma se delno naučimo oziroma ga pridobimo (skozi življenjske izkušnje), delno pa ga s sabo prinesemo na svet (genetika). In tega se lahko tudi odučimo. Ti si perfekcionistična v zahtevah do sebe, ne pa tudi v zahtevah do drugih ljudi. Do njih si veliko bolj prizanesljiva. Poskusi vsaj za en dan zase imeti tako prijazne kriterije, kot jih imaš do drugih. Bodi radovedna in preizkusi, kako bo šlo.

Nasilje do samega sebe ni potrebno in tudi ni dobro. Če bi se jaz samopoškodovala, bi mi rekla, da je to potrebno? Verjetno ne. Razumem pa, da s samopoškodovanjem sproščaš določeno negativno čustveno energijo. Si kdaj poskusila s kakšnimi drugi strategijami? Nekaterim pomaga, če stiskajo pesti ali če kričijo v vzglavnik. Praviš, da si vzikpljiva. To lahko razumem. Tvoja vzkipljivost in agresija sta posledica tvoje stiske. Ljudje imamo različne načine soočanja s stisko, nekateri se umaknejo vase, spet drugi stisko izražajo bolj na vedenjske načine. Če prav razumem, med slednje spadaš tudi ti. Kako sta z mamo? Nazadnje si rekla, da sta se pogovarjali o tvojem počutju.

Razumljivo je, da v trenutni situaciji nimaš datuma, ker so razmere resnično izredne. V vsakem primeru imaš na voljo telefonske vire pomoči in te prosim, da se jih poslužiš, če bi bila v hudi stiski. Situacija, ki smo ji priča, je sicer precej neugodna in vsak od nas se v svojem kotičku, med svojimi ljudmi, poskuša prebijati skozi te dneve. Kako gre tebi? Imaš urejeno, da lahko delaš za šolo od doma? Po drugi strani pa je ta situacija priložnost, da začutimo povezanost med nami - čeprav vsak na svojem, se vsi skupaj borimo za isti cilj in to je, da se življenje čimprej spet vrne v normalne okvirje. Vesela sem, da smo v tem združeni in da si del tega tudi ti.

Tudi ti lepo bodi, pazi nase in vedi, da ostajam tukaj.

Lep pozdrav,
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 39
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 19 Mar 2020 22:09

Oprostite!

Oprostite za pozen odgovor (nisem bila nekaj časa aktivna in nisem prejela sporočila ), OPROSTITE za skrb, OPROSTITE za porabljen čas, OPROTITE za vse, a sedaj ste Vi edini vir pogovora.

Poskušala sem z drugimi strategijami, a ko je prehudo me zmanjka v kontroliranju in ne zmorem več.

Ja zadnje čase (od karantene) je malo boljši odnos, ampak dnevno pride do prepirov, mojega kričanja in kdaj tudi agresivnosti (da koga porinem ipd.) , a se nisem zmožna kontrolirati, kot da izgubim možgane. Najhuje je ko se kdaj se tudi zgodi, da situacija mine in čez nekaj časa kdo reče, zakaj sem ga npr. odrinila, kričala ipd. in jaz se tega ne zavedam da sem počela oz. da se je to zgodilo. In to je vse pogosteje. Kot da nebi bila jaz.

Skozi dneve se nekako prebijam, s šolo je tudi urejeno, a se jaz ne znam disciplinirat in skoncentrirati. Ne zmorem, hitro postanem živčna in nikoli ne naredim vsega prav pri nalogah, kar je zame najhuje. Ne prenesem tega. Ampak nekako naredim, čeprav z zamudo, kakšen dan.

Lep pozdrav
Žalost