Vsak dan težje in kmalu bo konec

Vprašanja na tosemjaz.net.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 22 Mar 2020 09:53

Odgovor svetovalke
____________________

Pozdravljena Žalost,

vesela sem, ko se oglasiš, ker so najina pisma edini način, da preverim, kako si. Ne rabiš pa se opravičevati, če se kdaj ne oglasiš takoj ali če se oglasiš čez nekaj dni. Oglasi se takrat, ko to želiš in rabiš. Upam, da najinega dopisovanja ne doživljaš kot pritisk in da te to ne obremenjuje. Odpiši ko lahko in zares se ne rabiš opravičevati.

Če sem prav razumela tvoje pismo, potem je trenutno tvoj največji problem jeza, ki je ne obvladaš najbolje. Lahko bi mogoče celo rekli, da jeza obvlada tebe. To res ni prijetno. Ne zate, ne za tvojo okolico. Tako kot ostala čustva, ima tudi jeza svojo funkcijo in nalogo. Običajno nas jeza "potisne naprej", za razliko od žalosti denimo, ki nas "ustavi". Jeza je torej še kako potrebna, res pa je, da se vsak od nas mora naučiti, kako jezo izražati na takšen način, da ne bo škodoval sebi in drugim. Običajano jezo doživljamo, kadar trčimo ob neko oviro, kadar nas nekaj frustrira, kadar se počutimo ovirane pri izražanju in doseganju naših želja in pričakovanj, kadar se nam godi krivica, itd.

Vsako naše vedenje in čustven odziv, tudi jeza, je torej odziv na neko dogajanje. Zato me zanima, v katerih okoliščinah običajno postaneš jezna? Kaj se dogaja, preden se razjeziš? Ti kdo kaj reče, ti kdo kaj naredi ali pa mogoče ti želiš nekaj narediti (npr. kakšno stvar) in ti ne gre? Opazuj in si zapisuj situacije, kdaj se jeza pojavi in z nekaj sreče bova uspeli ugotoviti, kaj je skupni imenovalec. V prihodnje se boš tako lahko v teh situacijah bolje pripravila ali po potrebi tudi umaknila, preden se povsem razjeziš. Ob tem sem se spomnila na tehniko "semaforja". Kadar smo v "zeleni coni", pomeni, da naša čustva nadziramo in da zmoremo primerno komunicirati z okolico. Kadar smo v "oranžni coni" pomeni, da pri sebi opažamo, da naša čustvena napetost in jeza naraščata, a še vedno svoja čustva in način komunikacije zmoremo nadzirati. Kadar pa smo v "rdeči coni", to pomeni, da pri sebi opažamo zelo močno jezo, lahko tudi bes in svoja čustva le s težavo nadziramo. V takšnem čustvenem stanju seveda ne zmoremo primerno komunicrati. Lahko postanemo žaljivi (ne zato, ker bi bili zlobni, pač pa zato, ker je to naš način sproščanja jeze), nekateri ljudje tudi agresivni. To seveda ni ok, zato je bolje, da v takšnih trenutkih osebi rečemo "Trenutno sem preveč jezen in ne morem se mirno pogovarjati. Zato se bom zdaj rajši umaknil. Ko se bom umiril, se bova naprej pogovarjala". Smiselno je, da se potem res umaknemo iz situacije, gremo v drug prostor ali ven. Poskusi tudi počasi šteti do 10 in mirno dihati. S tem boš pridobila na času in "ekonom lonec" (jeza) se bo ohlajal. Nekaterim pomaga, da si predstavljajo prometni znak STOP. Ko ga v mislih opazujejo in počasi štejejo do deset, se sproti tudi umirjajo.Včasih je to zelo težko, a kasneje smo sami sebi hvaležni, da nismo odreagirali na prvo žogo.
Kadar to ne gre in se vseeno razjezimo, potem je največ kar lahko naredimo to, da se osebi opravičimo. Kaj meniš, bi kaj od tega lahko bilo koristno oziroma uporabno tudi zate?

Zakaj se ne spomniš svojih izbruhov jeze, ne vem. Res sicer je, da so včasih čustva tako močna, da nam lahko povsem zameglijo razum, vsekakor pa je to nekaj, o čemer se boš pogovarjala s svojo zdravnico (pedopsihiater), ko se bosta videli. Dobro bi bilo, če se v tem času z nekom o tem pogovoriš, da bi tudi nekdo drug bil malo bolj pozoren na tvoje vedenje. Če se bodo izbruhi jeze stopnjevali do te mere, da bi postala nevarna za okolico ali zase, potem bi namreč bilo potrebno razmišljati o drugačnih ukrepih (npr. da ti nekdo drug pomaga pri umirjanju, itd.). Predvsem zaradi varnosti.

Kar se tiče šole, te razumem. Vsi šolarji v Sloveniji in širom po svetu se trenutno soočajo z več ali manj istimi izzivi. Razmišljam, ali bi ti bilo v pomoč, če bi si naredila urnik. Da bi za šolske naloge torej imela točno odrejen čas, tako, kot če bi bila pri pouku? Kaj meniš? Mogoče bi na ta način imela vsaj malo večji občutek nadzora, hkrati pa bi do neke mere ohranjala rutino, ki jo poznaš tudi že od prej. Razmisli.

Želim ti vse dobro in ostani zdravi. Čeprav so ti časi polni izzivov za vse nas, sem prepričana, da boš in da bomo zmogli.

Sem tukaj, lepo pozdrav,
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 26
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 23 Mar 2020 18:01

Pozdravljeni!

Najpogosteje se razjezim, ob pogovorih o meni, mojem vedenju, ob pogovorih za hrbtom, ko me nekdo zapusti in sem jezna sama nase, ob nepopolnosti ali pa kar tako (kar naenkrat padem v prepad jeze in agresivnosti). Prej se večinoma pogovarjamo ali pa kaj razmišljam. Ko pride do agresije, sem v polovici ali pa celo več primerih sama udeležena, v ostalih situacijah pa še kdo drug.

Z mnogimi metodami sem že poskušala, a se ni dobro obneslo, nekateri so me zafrkavali/ žalili s tem da se ne znam obvladati, zakaj že nisem na tabletah, zakaj se ne zdravim/ grem v umobolnico, ker bom vse pobila ali pa ko sem se razjezila, sem postala kasneje še bolj jezna nase, saj nisem dosegla cilja in v primeru agresivnosti sem jo izvajala dvakrat (ali samo nad sabo dvakrat oz. enkrat nad drugim, drugič nad mano), najpogosteje so pretepi z drugimi (ampak ne do krvi), ob pretepih in jezi nase pa pride tudi do krvi in vrtoglavice.

Pogovora o tem meje strah v živo (zaradi prej omenjenih situacij), zato tega ne bom poskusila.

Hvala za pomoč in odgovor :)

Žalost
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 25 Mar 2020 21:41

Odgovor svetovalke
___________________

Pozdravljena Žalost,

nekako razumem, da imaš težave z nadziranjem jeze že nekaj časa in da to ni nekaj novega. Prav razumem? Ne razumem najbolje ali si se v agresivno vedenje zapletla z ljudmi, ki jih poznaš (družina, itd) ali tudi z neznanci. Vsekakor je to nekaj, na čem se ti splača delati oziroma nekaj, na čem moraš delati. Zaradi sebe in zaradi drugih.

Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo komentirali vse in vsakogar okrog njih, ki se jim ne bo zdel v skladu z njihovimi merili. Ali bo nekdo imel napačno frizuro, napačne hlače, ali bo napačno kaj rekel ali, kot v tvojem primeru, se bo zdravil za duševno boleznijo. Ampak ne smeš dovoliti, da te mnenje drugih odvrne od tega, da poiščeš pomoč. Napisala si, da o tem ne boš govorila v živo, ker te je strah takšnih situacij in odzivov. Predvidevam, da tako odreagirajo vrstniki, ne pa tudi psihologinja, učitelji. Razumem te, da ti ni prijetno poslušati takšne opazke o tvojem zdravju in da te to boli. Ampak vseeno ne odnehaj od cilja, ki si si ga zastavila - da poiščeš pomoč, potem pa se vpišeš na gimnazijo in nadaljuješ pot. Meni se zdi to zelo pogumno. Ni namreč lahko vztrajati in vedno znova najti moč. Ampak ti počneš prav to. Zato si zaslužiš, da bi bila prijazna sama do sebe (!). Kako ti gredo tvoja dvojna merila - prijaznost, razumevanje do drugih, pretirana strogost do sebe? In kako ti gre v teh časih, ko moramo ostajati doma? Kako je to vplivalo na tvoje počutje in rapzoloženje?

Verjamem, da se kmalu spet bereva, lep pozdrav,
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Žalost112019
Objave: 26
Pridružen: 07 Feb 2020 23:30

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

ObjavaNapisal Žalost112019 » 26 Mar 2020 10:49

Pozdravljeni!

Ja težave imam že kar nekaj časa. In vse situacije z agresijo so med znanci.
Problem z opazkami je, da nihče od vrstnikov (razen brata) ne vedo za zdravljenje, in se ne zavedajo bolečine. Situacije z učitelji in psihologi še nisem imela, razen ob kakšni jezi in podobnem, so zmeraj mene opozorili, saj sem hči učuteljice in profesorja. Rekli so da naj se vsaj jaz kontroliram, pa čeprav niso slišali žalitev prej na kasneje, takrat sem se želela ugreznit v zemljo.
Težko je, ravno včeraj sem ponovno padla. Merila se zame ne znižujejo. Za druge pa so se morda znižali. Ne uspe, poskušala sem, a se vedno z nova razočaram. Znova in znova. Ko poskušam znižati merila se vse podre.
Sedanji časi so naporni, ZELOO NAPOTNI! Ves čas sem fake, ne poznam se vec original, ali bom sploh še kdaj(?), ne vem. Kdaj me v tem fake stanju zmanjka in padem, še globje. Kot da bi bilo fake stanje droga in ko padeš ven iz učinka je še slabše, zato je počutje zmeraj slabše in slabše. Kmalu je bilo že čisto konec - prikaz naslova: Vsak dan težje, kmalu bo konec (ta konec sem že kmalu dosegla).

Lep pozdrav,
Žalost
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Uredništvo » 27 Mar 2020 19:38

Odgovor svetovalke
__________________

Pozdravljena Žalost,

v tvojem pismu si napisala nekaj zelo pomembnega in to je, da se drugi ne zavedajo tvoje bolečine saj ne vedo za zdravljenje. To pomeni, da opazke niso namerne, da jih ne izrečejo z namenom, da bi te prizadeli. Razumem, da te opazke razjezijo, saj ti veš nekaj, česar oni ne vedo - to je, kako huda je v resnici lahko bolečina zaradi duševne stiske. Kako pa se brat odziva na tvojo stisko? Kakšno je njegovo mnenje glede tega? Te razume, podpira, ali nimaš tega občutka?

Razumem, da te je razjezilo, če so učtelji opozorili samo tebe, ne pa tudi drugih. Mislim, da bi to razjezilo večino ljudi. Kljub temu pa to seveda ne opravičuje agresivnega vedenja. V takšnih situacijah lahko sporočis kako se počutiš, npr. "Jezna sem ,ker se mi ne zdi prav, da ste opozorili samo mene" ali nekaj podobnega, a se pri tem tudi ustaviš, jeze torej ne izražaš skozi vedenje.
Napisala si, da si včeraj "padla". Vsakemu se kdaj zgodi, da pade. Kolikokrat pa si že vstala in se po vsakem padcu pobrala? Spomni se teh trenutkov, ko si zmogla. Ni pomembno, kolikokrat padeš, pomembno je, da se po vsakem padcu ponovno dvigneš in nadaljuješ pot.

Ne bom ti oporekala, ko pišeš, da so ti dnevi naporni. Res so. Nisem sicer prepričana, da si mislila isto kot jaz (epidemijo in socialno distanco), a dnevi so naporni. Kako jih preživljaš? Imaš delo za šolo, si si ga organizirala glede na šolski urnik ali kako drugače? Napiši mi, kako poteka tvoj dan.

Na koncu tvojega pisma si zapisala naslov tvojega pisma in ga nadaljevala z besedami, da si ta konec že skoraj dosegla. V času najinega dopisovanju si imela boljše in slabše trenutke. Tako, kot je to običajno v življenju. Dobrega ne bi mogli občutiti in ceniti, če ne bi imeli izkušnjo slabega. Ti imaš izkušnjo slabših časov, a hkrati imaš tudi izkušnjo, da si se vedno znova pobrala in da je minilo. In tudi ti dnevi, ki so ti zdaj naporni, bodo enkrat minili. Vem, da ni lahko in da ti je težko, a hkrati sem tudi dobila občutek, da si borka. Pred časom si mi napisala, da si si shranila telefonske številke za primer, da bo stiska huda. Kako je s tem? Bi poskusila kdaj poklicati na katerega od tistih kontaktov in se pogovoriti?

Ostajam tukaj zate, mislim nate. Lep pozdrav,
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja