Ne vem več kaj naj

Vprašanja na tosemjaz.net.
yeet
Objave: 8
Pridružen: 04 Jul 2019 01:20

Ne vem več kaj naj

ObjavaNapisal yeet » 04 Jul 2019 01:36

Zdravo,

Tukaj sem ker sem grozno obupana in ne vem kaj naj naredim.
Mislim da imam težave z mentalnim zdravjem, ampak nisem prepričana. Čisto možno je, da je le najstniška stvar in da bo minilo, ter da so moji problemi enaki večini najstnikov kateri so popolnoma v redu.
Največji stvari ki me mučita sta napačna izbira srednje šole ter osamljenost.
Ravnokar sem končala prvi letnik srednje kozmetične šole, s uspehom 5.0. Moram reči da sam pouk in šola mi ne delata težav, saj sem imela iti namen na gimnazijo, a mi je celotna družina to odsvetovala. Že od septembra dvomim v svojo odločitev. Rada se ukvarjam s kozmetiko, ampak mislim da bi lahko naredila več, sa sem zmožna opravljati poklic ki bi bolj pomagal ljudem. Kot na primer psiholog, psihoterapevt in podobno (ironija).
Tudi v razred se nisem odlično vklopila. Nimam slabih odnosov z nobeno ampak me imajo za "prepametno" in da samo pametujem ter nekako nismo na isti valovni dolžini. Z nekaterimi se dobro razumem ampak one že imajo svojo izbrano prijateljico v razredu (večinoma je vse po dvojicah, da v primeru skupinskega dela vedno vedo s kom bodo) in nočem biti tretje kolo saj je grozno nerodno.
Druga stvar je osamljenost. Bivam v dijaškem domu, saj prihajam iz Štajerske in hodim v šolo na Dolenjskem. Enostavno so ljudje v mestu drugačni in se je vklopim preveč dobro, kar zame nikoli ni bila težava. V svojem kraju in okolici nikoli nisem imela problemov najti prijatelje kot sedaj. Seveda imam še sosolke iz osnovne šole s katerimi sem si zelo blizu, vendar se med letom ne vidimo pogosto. Ter ne bi rekla da jim ne zaupam, ampak jim enostavno nočem zaupati svojih problemov in čustev, saj bi to preveč vplivalo na njih. Enkrat sem že storila to napako kjer se je poslabšalo stanje moje prijateljice, saj nisem vedela da ima težave. In nočem je ponoviti.
Imam tudi ogromne težave s samopodobo in samozavestijo kar mi ravno ne olajša zadev.

Lp, VČ
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Ne vem več kaj naj

Uredništvo » 04 Jul 2019 13:44

Odgovor svetovalke
__________________

Draga VČ,

hvala za tvoje sporočilo. Praviš, da ne veš, ali so tvoje težave nekaj, zaradi česar bi te moralo skrbeti za tvoje duševno zdravje ali pa so običajna najstniška stvar. Razumem tvojo skrb in občudujem tvoj zrel način analiziranja svojih stisk ter spoprijemanja z njimi. Ne glede na resnost tvojih težav je prav, da iščeš pomoč in da skušaš svoje težave aktivno reševati.

Praviš, da lahko svoje skrbi strneš na dva vidika: dvom v pravilnost odločitve o izbiri srednje šole ter osamljenost. Ko svoja problema natančneje opišeš, se pokaže, da se pravzaprav prepletata: praviš, da čutiš, da nekako ne sodiš v srednjo šolo, ki jo obiskuješ in da s sošolkami niste »na isti valovni dolžini«. Praviš tudi, da si v šoli zelo uspešna in da imaš občutek, da te imajo sošolke za »prepametno«. Predstavljam si, da si zaradi tega v stiski: po eni strani bi rada bila del skupine, po drugi strani pa bi to lahko pomenilo tudi, da se moraš pretvarjati glede svojih interesov in znanja. To pa zate nikakor ne bi bilo ugodno, saj tako ne bi mogla razvijati potencialov, ki jih imaš. Občutek sprejetosti v neki skupini je sicer nekaj, kar se razvija postopoma in seveda obstaja možnost, da se boš s sošolkami v nadaljnjih letih šolanja ujela.

A glede na to, da praviš, da že vse leto dvomiš v pravilnost svoje odločitve glede izbire šole in poklica in da si najprej nameravala na gimnazijo, se mi zdi, da bi bilo tem dvomom vendarle nujno prisluhniti. Vendar pa boš pri odločanju o morebitnih spremembah v zvezi s svojim šolanjem potrebovala pomoč in podporo. Predlagam, da se za začetek obrneš na Center za informiranje in poklicno svetovanje (CIPS), kjer so zaposleni strokovnjaki z veliko izkušnjami o dilemah, kakršna je tvoja. Na Štajerskem (od koder praviš, da prihajaš) je tak CIPS v Mariboru. Na telefonski številki 02 23 57 672 ali 02 23 57 673 ti je na voljo poklicna svetovalka, s katero se lahko pogovoriš po telefonu ali dogovoriš za srečanje v živo. Pogovoriš se lahko tudi s svetovalno delavko na tvoji šoli – a ker so trenutno počitnice, ta možnost pred septembrom najbrž ne pride v poštev. Nisi napisala, v kakšnih odnosih si s starši – vsekakor bi bilo dvome v zvezi z ustreznostjo izbire šole deliti tudi z njimi.

Poročaš tudi o osamljenosti: tako v šoli kot tudi sicer v prijateljskih odnosih. Praviš, da imaš prijateljice, a z njimi nekako ne zmoreš deliti svojih skrbi. Nakazala si tudi, da si v zvezi s tem že imela slabo izkušnjo, saj je tvoja stiska spravila v stisko tvojo prijateljico – sem te pravilno razumela? Menim, da na osnovi te izkušnje ne bi smela preveč posploševati in zaključiti, da tvoje skrbi druge obremenjujejo. Ponavadi ni tako: ko z drugimi delimo zares osebne stvari, se bližina v odnosu poveča. Pretirana zadržanost in nepripravljenost s prijatelji deliti svoje stiske pa lahko vodi v površinske in nepristne odnose. S tem ne mislim, da bi morala kar z vsemi prijateljicami deliti vse svoje stiske. Za razkrivanje svojega doživljanja je v odnosu seveda potreben občutek varnosti in prav je, da imaš meje. A morda lahko kakšni prijateljici, ki ti je bližje, vendarle zaupaš svoje skrbi. Morda bo to tudi njo spodbudilo, da ti bo zaupala svoje osebne stiske.

Kot sem že napisala, občudujem tvojo zmožnost samoopazovanja in zrelega analiziranja svojih težav ter tvoj pogum pri soočanju s svojimi dvomi. Tvoje pismo je najbrž eden prvih korakov pri izražanju teh dvomov, še učinkoviteje pa bo, če se boš o svojih dvomih pogovorila še z drugimi (s poklicno svetovalko, starši, morda tudi s prijateljico). Pogumno torej naredi naslednji korak in poišči pomoč, jaz pa bom vesela, če se boš še oglasila in poročala, kako ti gre. Srečno!
dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja
yeet
Objave: 8
Pridružen: 04 Jul 2019 01:20

Re: Ne vem več kaj naj

ObjavaNapisal yeet » 04 Jul 2019 16:12

Ne vem kako točno naj vas nagovorim, zato bom to izpustila upam da razumete.
Stvar je takšna, da je moja starejša sestra končala gimnazijo, in imela namen postati profesorica matematike, a je padla izpite zaradi lenobe,ter s študentskim delom ugotovila da jo zares osrečujeta gostinstvo ter turizem, zato je nadaljevala v tej smeri. Stara je 29 in ji manjka še par izpitov da konča študij. Strah me je da bi se isto zgodilo meni. Da bi se na primer prepisala na mojo sanjsko gimnazijo, šla študirat in na koncu ugotovila da imam raje kozmetiko. Zato mi tudi starši in sestra odsvetujejo prepis. Mama mi je rekla da lahko končam kozmetično in potem naredim maturitetni tečaj. Se pravi imam glede prepisa dve opciji. Da ostanem na kozmetični v NM in imam ob koncu 4 letne šole poklic, ter porabim še eno leto časa in denarja za maturitetni tečaj. Ali pa da se prepišem v gimnazijo v Maribor kjer bi popolnoma zamenjala okolje in ne vem kako bi bilo. Sploh ne vem če imajo prosta mesta in če bi morala iti v prvi letnik ali z izpiti v drugega. Svojim prijateljicam sem svoje dvome glede prepisa povedala že prej in vse so svetovale prepis, ampak težko je nadaljevati če tvoji starši tega ne želijo.
Drugače glede staršev, nočem biti ta nekako nehvaležna uporniška najstnica in reči da me ne razumejo ampak je res tako. Očetova osebnost mi nekako ni všeč, zato si z njim nisem ravno blizu. Ja seveda ga imam rada a z njim ne govorim o svojih problemih. Mama na drugi strani pa me posluša a na situacijo gleda čisto drugače in ne najdema skupne točke, ter vse pove očetu. Oba imam rada in sta dobra starša, vem da me imata rada in vedno dobim kar rabim/želim tudi če je to grozno nesmiselno.

Lp VČ
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Ne vem več kaj naj

Uredništvo » 05 Jul 2019 18:35

Odgovor svetovalke
_________________

Draga VČ,

hvala za vsa dodatna pojasnila – vesela sem, da nadaljujeva s komunikacijo. Razumem, da si zaradi zgodbe svoje sestre previdna pri poklicnih odločitvah, kakor tudi da so zaradi tega bolj previdni tvoji starši. Odločitvah o izbiri vrste izobraževanja zato pripisuješ še toliko večjo težo in kolikor razumem, je tvoja poklicna odločitev poskus, kako se izogniti scenariju, ki se je zgodil tvoji sestri.

Ponovno moram pohvaliti tvojo zrelost pri jasnem zavedanju možnosti, ki so ti pri načrtovanju poklicne poti na voljo. Nikakor te ne nagovarjam k prepisu. Še vedno pa menim, da bi se morda lahko bolj informirano odločala, če bi imela več informacij o tem, kaj bi prepis sploh pomenil. Kot sama izpostavljaš, da je še precej stvari, ki jih v zvezi z možnostjo prepisa ne veš, zato še vedno menim, da bi ti bil lahko pogovor s svetovalci s CIPS lahko dragocena pomoč pri odločanju. Tudi če se po tem odločiš, da boš ostala na trenutni šoli – vsaj vedela boš, kakšne so sploh možnosti.

Niti približno te ne dojemam kot nehvaležno uporniško najstnico, če imaš občutek, da te starši ne razumejo. Imeti starše, s katerimi se lahko pogovarjaš o svojih problemih, je sicer lahko zelo v pomoč še zlasti v situacijah, kakršna je tvoja, ko bi ti podpora odrasle osebe dobro dela. A veliko mladostnikov ne čuti, da bi jih starši lahko razumeli v njihovih stiskah. Praviš, da te starši ne bi podprli pri prepisu, po drugi strani pa tudi, da od njih vedno dobiš, kar potrebuješ ali želiš, tudi če je to nesmiselno. Če bi torej po tehtnem premisleku ugotovila, da bi se rada prepisala na gimnazijo, bi bila vrata za pogovor o tem pri starših vendarle vsaj malo odprta?

Prepis seveda ni čudežna rešitev za tvoje težave. Je samo možnost, o kateri bi se bilo smiselno dobro informirati, da se boš lažje odločala. Morda ti bo odleglo tudi, če se boš premišljeno odločila, da prepis zate ni dobra možnost. V tem primeru je možno, da boš lahko v novem šolskem letu bolj neobremenjeno iskala priložnosti za tkanje bolj pristnih odnosov v tvojem šolskem okolju – v dijaškem domu in med sošolkami.

V svojem prvem pismu si napisala, da si grozno obupana. Zanimalo bi me, kako se počutiš zdaj. Vesela bom, če se še oglasiš. Kako me nagovarjaš, mi je povsem vseeno. Lahko tudi po imenu.

Vse dobro,
dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja
yeet
Objave: 8
Pridružen: 04 Jul 2019 01:20

Re: Ne vem več kaj naj

ObjavaNapisal yeet » 08 Jul 2019 21:40

Še malo več o mojih odnosih v dijaškem domu in v šoli.
S sošolkami se razumem dobro, velikokrat mi gredo na živce ampak temu se nobeden ne izogne. Imam nekaj sošolk ki so mi super in bi si rada bila še bližje z njimi ampak so nekako "poparčkane" in se nočem vrivati v prijateljstva iz osnovne šole, ter ni prijetno ko se samo pogovarjajo o stvareh pri katerih nisi bil prisoten, o osebah ki jih ne poznaš ipd. Zato se nekako odklopim od njih, jih porinem vstran od sebe.
Glede dijaškega, imam super cimro in se super razumem čeprav sma si zelo različni. Ona ima nekako drugačen pogled na vse, kar popolnoma razumem, ampak ji zato ne povem svojih dilem in podobnih stvari. Imam še dve dobri prijateljici v dijaškem domu, katerima bi se lahko odprla o vsem, ampak mi moja glava nekako ne dovoli. Nočem jih obremenjevati s problemi, in se odločim da je bolje če vsakega do katerega mi je mar enostavno porinem vstran in se zaprem vase. In potem so sledili osamljeni dnevi v dijaškem ko sem bila sama v sobi in se smilila sama sebi kot da neznam nič drugega.
Kot sem omenila, imam nizko samopodobo ker imam prekomerno telesno težo. Vmes sem se ukvarjala s fitnesom in sem opazila da je zelo dobro vplivalo name, mentalno in fizično. Potem sem zaradi okoliščin nehala in od takrat naprej je vse šlo samo navzdol.
Glede tega kako se počutim, glede cele stvari o prepisu, puščam možnosti odprte, se bom še malo pozanimala in bomo videli kam bo to peljalo.

Lep pozdrav, VČ
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Ne vem več kaj naj

Uredništvo » 09 Jul 2019 17:40

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena, VČ,

se strinjaš, da je za tabo precej stresno šolsko leto? Že prehod iz osnovne v srednjo šolo ni kar tako, ti nisi zamenjala le šole, ampak čez teden tudi dom. Povsem razumljivo je, da ti je bilo včasih zelo težko. Pravzaprav si lahko čestitaš, da si prvo leto tako dobro zaključila – z nekaj novimi prijateljicami in z odličnim uspehom. Bi se strinjala, da si se zaradi vseh sprememb tudi nekoliko bolje spoznala?

Ugotovila si, da ti družba nekaterih sošolk ustreza, drugih pa ne, pa da si očitno nagnjena k temu, da se, kadar ti je hudo, zapreš vase, kar potem vodi v osamljenost in je še huje. O sebi veš tudi, da ti ukvarjanje s fitnesom pomaga, da se počutiš bolje.

Nisi napisala, zakaj si z vadbo prenehala – lahko spet začneš? Če ni možno, da bi hodila v fitnes, razmisli o drugih možnostih rekreacije – to so lahko tudi tek, sprehodi na kak bližnji hrib ali preprosto telesna vadba doma. Če želiš vadbo združiti s spoznavanjem novih ljudi, se lahko včlaniš tudi v kakšno obliko organizirane vadbe ali športni klub.

Tvoje razmišljanje o prepisu se mi zdi smiselno – več informacij kot boš imela, manj negotovo se boš počutila in lažje se boš odločala.

Sproščene poletne dni s čim manj skrbi ti želim,
dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja
yeet
Objave: 8
Pridružen: 04 Jul 2019 01:20

Re: Ne vem več kaj naj

ObjavaNapisal yeet » 14 Mar 2020 21:10

Zdravo

Spet jaz, dosti mesecev pozneje. Morem reči da se ni nič izboljšalo, če že kaj poslabšalo. Glede šole, sem jo vzljubila in se nimam namena prepisati. Glede mojega počutja gre pa vse slabše. Moje telo se mi gnusi. Počutim se kot neuspeh (beseda ki to najbolje opiše: failure). Vsi, vključno z mano pričakujejo ogromno od mene in mislim da tega nisem zmožna. Veliko sem "v svoji glavi" in nikomur ne povem svojih misli saj jih nočem obremenjevati. Še vedno je nek glas v meni ki mi govori da sem samo dramatična in občutljiva najstnica ki se joka do spanja in samopoškoduje ker nima boljšega dela. Izvedela sem tudi da je moja prijateljica s katero se poznam že od rojstva, velikokrat poskusila storiti samomor. Jaz res ne vem kaj bi storila brez nje in ob enem ne vem kako bi ji pomagala. Res me skrbi zanjo.
Zdaj med to "karanteno" ne vem kako bom zdržala doma. Mami mi konstantno govori da se obnašam kot zombi in da naj imam malo življenja potem pa pričakuje da ji bom govorila o svojih težavah in ji zaupala. Očeta tako ni veliko doma, ko pa je, je vrjetno pijan ali pa se zdira name da sem spet nekaj naredila narobe. Res je najbolje slišati ko vidi karkoli o lgbt+ skupnosti in reče da bi jih vse postreljal. Res se ne zaveda da tja spadam tudi jaz in ne vem kaj bi bilo z mano če bi izvedel.
Vem da je tale "rant" čisto razmetan, ampak nekam sem to morala zapisati

Lep pozdrav
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Ne vem več kaj naj

Uredništvo » 24 Mar 2020 00:40

Odgovor svetovalke
___________________

Draga VČ,

zelo sem vesela tvojega pisma – bila si namreč moja prva svetovanka na tem forumu in večkrat se spomnim nate. A kakor sem vesela ponovnega stika s tabo, me obenem žalosti prebrati, da nisi v redu. Ponovno sem pregledala najino poletno dopisovanje in občutek imam, da so se nekatere težave, ki si jih izpostavljala že takrat, le še poglobile. Ostaja pa tvoja drža, da drugih ne želiš obremenjevati s svojimi stiskami. Veseli me, da si šolo vzljubila in si jo očitno nekako »udomačila«. A v šolo trenutno seveda ne hodiš in vse drugo, kar te teži, te najbrž duši še bolj kot sicer. Bom poskušala iti po vrsti. Najprej, praviš, da se počutiš neuspešno. To slišati od dekleta, za katerega iz prejšnjih pisem vem, da je prvi letnik srednje šole zaključilo z odličnim uspehom, je zaskrbljujoče. Zelo visoke standarde, kaj pomeni biti uspešen, si postavljaš – oziroma ti jih postavljajo tudi drugi? Praviš namreč, da tako sama kot drugi veliko pričakujejo od tebe. Bi mi zmogla pojasniti, pod kakšnimi pogoji oziroma kaj bi morala doseči, da bi se čutila uspešna? In potem še eno »nalogo« imam zate: poskusi sebe opazovati z vidika tretje osebe, torej kot da bi opazovala in opisovala nekoga drugega, na primer svojo prijateljico. In potem opiši, kaj je ta VČ v zadnjem letu uspešno opravila. Če želiš, mi lahko ta seznam pošlješ. Praviš tudi, da se ti tvoje telo gnusi. Potem nekako posredno poveš tudi, da se samopoškoduješ. In še bolj posredno, da se identificiraš z lgbt skupnostjo. Kar je, si predstavljam, precej boleče v družinskem okolju, kjer oče izraža izrazito nestrpnost do istospolno usmerjenih.

Vsak od teh vidikov je težek in prav vsi me skrbijo. Najprej, draga VČ, bi ti rada rekla, pa nočem, da bi se slišalo pridigarsko ali pokroviteljsko, da poskusi biti prijazna do svojega telesa. Edino telo je, ki ga imaš, in vestno ti služi. Tudi če ni popolno, je na njem kaj lepega. In predvsem, tvoje je – poskusi ga sprejeti in obenem z njim prijazno ravnati. Poleti si omenjala fitnes. Trenutno je zaradi karantene fitnes izključen, lahko pa poskusiš z drugimi oblikami vadbe, na primer s sprehodi, tekom ali preprosto vadbo doma.
Potem omenjaš samopoškodovanje. O tem bi si želela izvedeti kaj več. In te predvsem spodbuditi, da poskušaš vzpostaviti nekaj varovalnih mehanizmov za to, da boš v trenutkih, ko te prime, da bi se samopoškodovala, naredila kaj drugega. Ko takšno vedenje postane vzorec, ni enostavno. Pa tudi to, kako se spoprijemaš z mislijo, da si istospolno usmerjena, bi me zanimalo. Predstavljam si, da te mora očetov odnos do istospolno usmerjenih hkrati jeziti in boleti – imam prav?

Potem omenjaš skrb za prijateljico. Si predstavljam, da te zelo skrbi. In morda je lahko ta skrb zate izziv, da poskušaš s prijateljico vzpostaviti še globlji, še zaupnejši odnos. Torej da tudi ti z njo deliš svoje stiske. Prav zmožnost deliti je namreč zelo močan varovalni dejavnik pri samomoru – če čutimo, da v svoji stiski nismo sami, je mnogo lažje.

Pa tudi odnosi doma so nekaj, nad čimer si nezadovoljstvo izražala že poleti. Takrat zelo zadržano, kot da imaš občutek, da do tega nisi upravičena. Si predstavljam, da mora biti zdaj, ko ste ves čas doma, zelo težko. Prosim, napiši mi, kako shajate. Morda ti bo lažje, če boš poskušala mamino vedenje uvideti kot skrb in nemoč – očitno vidi, da si v stiski, rada bi pomagala, a se obenem pri tem čuti nemočno. Saj ne pravim, da se ji moraš povsem izpovedati, a najbrž vama bo obema lažje, če ji boš kdaj iskreno in pristno povedala, da ti je težko. Kar poročaš o očetu, pa tudi mene jezi. V zvezi s tem ti v tolažbo lahko rečem le, da si z vsakim dnem starejša, bolj neodvisna in z vsakim dnem bliže temu, da se boš lahko na njegovo mnenje požvižgala. Čeprav – čisto vseeno ti najbrž ne bo nikoli.
Že poleti sem te usmerila k iskanju dodatne strokovne pomoči. Zdaj to ponavljam še toliko bolj, predvsem zato, ker očitno s svojim bližnjimi o svojem doživljanju in stiskah težko govoriš. In potem ostajaš sama z vsem skupaj, kar je težko. Torej: če imaš občutek, da ti to pomaga, bom zelo vesela, če mi še pišeš. Pa tudi kakšno drugo obliko psihološke pomoči bi bilo smiselno poiskati, še posebej zdaj, ko si ves čas doma in je stiska najbrž še večja. Zdaj, ko je na voljo le pomoč na daljavo, je morda smiselno v trenutkih, ko ti bo zelo hudo, poklicati na Telefon za otroke in mladostnike (https://www.e-tom.si/).Ko bo to obdobje mimo, pa razmisli tudi o rednejši in bolj poglobljeni psihološki pomoči.

Močno močno držim pesti zate. Srečno.
dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja