Stran 1 od 1

Jezen sem

Objavljeno: 09 Apr 2021 06:26
Napisal Nightmare
Doberdan,
Počutim se zelo slabo, pravzaprav sem vas hotel vprašati nekaj. Pred dvema letoma sem se zacel iskati (kdo sem, kaj hocem biti). Iskal sem sem se, ker nikaj ni bilo prav. počutil sem se, kot da sem v drugem telesu. in se hočem ubiti? hotel sem se raniti. in vem da rabim pomoč. a ne vem komu naj grem. to pisem ob 11-tih zvecer, nemorem spati. sem v kopalnici in jokam, nevem kaj naj naredim, boli me. gospa želim samo upanje do živlenja

Moje zdajše stanje je, da sem moški. Nočem in nisem ženska.
Lahko se gledam v ogledalo, samo takrat, ko skrijem svoje telo. Hotel sem razmišlati o pozotivnih stvareh, a jih skoraj ni.
Neke pozitivne stvari so, da je karantena. Nobenega ne vidim in oni ne mene. Seveda karantena ne bo za vedno. In vem, da moram čakati. Vsaj dokler nisem polnoleten. Vsak dan se jokam in nevem zakaj. Naživce mi gre, da vsakič, ko nekdo hoče govoriti o mojih čustvih se zjočem. Z mamo v avtu, doma samo, ko razmišlam o tem, tudi v razredu, ko je učiteljica samo umenila transspolne ljudi, seveda sem imel masko in očala tak da me na srečo nihče ni videl, če bi me, bi mi pa skos težil "si v redu?" in "kaj je narobe?" ali pa bi se smejali kaka jokica sem. In se bi strinjala. Kako se lahko tako jokamo? Prideš do mene rečeš "Hej, a veš kaj o teh trans ljudeh?"
In js ti tam že na pol se zjočem.

Seveda se ne strinjam, da moški ne jokajo, a vseeno mi gre naživce. Imam tudi veliko jezo.

Bojim se, da si bom kaj naredu, ker sem jezen. No sem si že. A raje ne govorim o tem. No raje ne pišem o tem.

A se mi vse to samo zdi, ker nimam ničesar za delat, ker moj edini hobi je bil risanje, nočem risat, ker nevem kaj nej. Mam preveč časa za razmišlat, nekako je fajn, ker zdej vem več o sebi, a sem ugotovil, da ljudje so zlobni.
Sebe vidim kot zlobnega, nevem kako a tak se predstavljam.

Zanima me zakaj glih jst? Doma mi govorijo, da HOČEM biti trans, a jst nisem izbral tega živlenja. Nočem biti trans. Nočem a sem.
Nimam dovolj poguma, da se pokažem drugim. Tak, da se probam obnašati kot dekle v šoli.
Fajn je bit doma, biti jst. A ne morem biti skos doma vem.
A če nebi bil doma tak dolg, bi ugotovil, da sem trans, leta pozneje. Šel bi v šolo, ki nočem iti. Živlenje bi bilo se slabše.

Nekako samega sebe želim na tem svetu, tak da si probam pogati s tem, da to sem jaz in tega ne moram spremeniti.
Družina je bila nekako zlobna do mene, nisem jim jaz povedala. Ampak moja sestra, je povedala mami in potem so vsi vedeli da sem trans. Nihče razen moja sestra in en brat sta vedla za besedo trans. A drugim sem jaz ali pa moja sestra povedala. Nevem zakaj jim je povedala, a sem vesel, nekako. Nisem bil preveč vesel saj me niso podpirali še vedno se mi zdi, da me ne. A enkrat me bodo a ne?

Wow kaj velik sem napisu, hvala za branje moje kratke zgodbe veliko je še. A imam zdajle pouk tako, da vam ne moram pisati.
Adios!