Pozdravljeni,
Najlepša hvala, Vaš odgovor mi je res v veliko pomoč in spodbudo. Res pa imam še tudi nekaj dilem in razmišljanj.
/prosim, ne objavite tega javno/

/Izbrisano v uredništvu/

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Stella773,

tvoj zapis nikakor ni zmeden in čuden, prav nasprotno. Daje dober vpogled v tvoje razmišljanje o samopoškodbenem vedenju in tvojo pomoč prijateljici, ki razmišlja o samomoru. Upam, da ti bodo moji odgovori in priporočila v pomoč ter uporo.

Strinjam se s tabo, da nikakor ni lahko, ko ti prijatelj zaupa, da razmišlja o samomoru. Preplavijo nas neprijetna čustva - strah, negotovost, celo občutki krivde, pa cel kup vprašanj - kaj naj storim, bom to povedal prav, ali naj kaj sploh rečem, kako naj ga vprašam o tem kaj razmišlja, kaj bo storil, ali sploh omenjam samomor. O tem pišeš tudi ti. Veseli me, da si s prijateljico vzpostavila zaupen odnos, v katerem se je (in se) počutila dovolj varno, da ti je zaupala svojo stisko in povedala, da razmišlja o samomoru. Pogovore ohranjajta in ostanita v čim pogostejših stikih. Namenjeni naj bodo razbremenitvi tesnobe, žalosti, nemoči. Poskušajta se pogovarjati o razlogih za razmišljanje o samomoru, o načinih reševanja težav v preteklosti, o njenih in tvojih občutkih, o tem kdo bi jo vse pogrešal, kaj jo veseli, na katere osebnostne lastnosti je najbolj ponosna, dogodke, pretekle prijetne spomine bi lahko delila ... Vsakič, ko končata pogovor si izrečita obljubo za življenje - v smislu, nič si ne bom naredila, do jutri oz. do naslednjič, ko se spet slišiva. Pomoč ob pojavu samomorilnih težnjah je zelo pomembna, zato prijateljico kar direktno vprašaj kdo bi lahko za njo v njenem družinskem okolju predstavljal možno podporo, komu bi lahko zaupala (govoriva o odrasli osebi). Oblik strokovnih pomoči je kar nekaj. TOM telefon je zelo primeren, kot si zapisala sama, pa klic / obisk osebnega zdravnika, tudi šolske svetovalne službe, pa portal Živ živ, pa Nebojse.si. Usmeri jo na Tosemjaz. Kaj praviš? Čeprav ne želi vstopiti stik s psihologom, naj poskusi(ugibam - četudi je kdaj imela neprijetno izkušnjo s tovrstnimi strokovnjaki). Še vedno lahko prekine stik. Prilagam ti link do priročnika za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih - https://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7055-90-0.pdf, ki ti je lahko v pomoč (tudi zaradi možnih oblik pomoči). Ob tem želim poudariti še, da tvoja naloga ni prevzemanje odgovornosti za njeno življenje. Tu si, da jo poslušaš, usmerjaš k oblikam pomoči. Z dosedanjimi pogovori, usmeritvami k pomoči si storila pravilne oz. primerne korake. Bravo.

Drugo področje, ki pa se nanaša nate, je tvoje razmišljanje o samopoškodbenem vedenju. Samopoškodbeno vedenje je navadno povezano z močno napetostjo ob izraženih čustvih jeze, žalosti, nemoči (v stresnih dogodkih) in ob tem nezmožnost uporabe primernih strategij za reševanje problemov. Samopoškodba predstavlja začasno pomiritev, nato pa občutke krivde, sram, bes, razočaranje nad sabo, občutek nemoči in krog se ponovi. Vedno težje je kontrolirati tovrstno vedenje, tak način reševanja stisk se utrjuje. Nizka samopodoba, nizko samospoštovanje sta dejavnika tveganja, ki vodita v tovrstno vedenje. To ugotavljaš tudi sama. Predlagala bi ti, da se pogovoriš s šolsko svetovalno delavko, v kolikor je mogoče s psihologom (napotnico oz. delovni nalog dobiš pri osebni zdravnici), z namenom, da okrepiš svojo samopodobo, raziščeš kje so razlogi za tvojo samokritičnost in kako ravnati z negativnimi, avtomatskimi mislimi. Poskušaj vsak dan končati in pričeti z zahvalo, pohvalo sebe, svojih lastnosti, dejanj, reševanja tudi najmanjšega problema ... Ko se pojavi želja, misel po samopoškodbenem vedenju poskušaj s tehniko stop (ustavi to misel), preusmerjanjem misli. Poskušaj se naučiti tehnik sproščanja. Predlagam ti, da si pomagaš s članki, ki so objavljeni tu na portalu Tosemjaz pod naslovom Verjamem vase (https://www.tosemjaz.net/clanki/verjamem-vase/).

Zapisala si, da nimaš odraslega, s katerim bi se lahko pogovorila. Razmisli kdo bi pa vendarle lahko bil tebi upora, kontakt pomoči. Poskušaj najti vsaj eno osebo, bo lažje.
Za vsa dodatna vprašanja, razmišljanja, dvome in še kaj, sem ti na voljo. Pravzaprav se zelo veselim tvojega naslednjega zapisa. Lepo te pozdravljam in ti pošiljam velik objem.

Srečno do naslednjič,

http://www.lifeplatform.net/sos/
or
double suicide (dazai-san recommends)

Pozdravljeni!
Hm pravzaprav ne vem kje nej začnem. Torej moja prijateljica želi naredit samomor. Pravzaprav sem to slutila že nekaj časa zato sem ko sva se pogovarjali (dopisovali) načela to temo in sem ugotovila da je že velik hujše kot sem mislila. No v resnici se še ne poznava najboljše ker sva se spoznali šele pred neki meseci na eni delavnici in si pa velik piševa sam da bi po telefonu govorili al pa zoom al pa kej pa ravno ne. V glavnem zelo me je pretreslo in probala sm ji tko povedat da mi ni vseen da je nočem zgubit pa 101 razlog ji dat zakaj ne ampak mam nekako občutek da nisem nič uspela doseči. Je pa ona tko ful proti vsem psihologom in vsem psihološkim knjigam in vse. Rada bi ji pomagala jo rešla vn iz tega pa ne vem kako. Kako nej sploh začnem? Pa tut res nimam nobenga odraslega al pa kej da bi se lahko z njim pogovorila. Nimam pojma kaj nej nardim. Kaj lahko nardim? Kako lahko ravnam v takem primeru? Ji lahko še več škode nardim s kšnim odgovorom (npr da bi se ji zdel da pametujem pa se nebi želela več pogovarjat al pa da bo kej narobe razumet)? Sej pazim da ne govorim neumnosti ampak vseen? Kako jo lahko prepričam za psihologa al pa da vsaj na TOM pokliče če je res ful proti temu?
Še eno vprašanje. Pred neki časa (npr. en mesec) se mi je začela močna želja pojavlat da bi se rezala. Mislim nikol se nisem nit se nimam namen zato sploh ne razumem zakaj. Od zmeri sm nekako to ok razumela ampak vseen zavračala. Brala sm da to pride iz preniske samopodobe in želje po samokaznovanju. Je to res? Ampak js mislim da nimam ne enega ne drugega (no za prvo nisem ziher načeloma mam v redu samopodobo samo včasih naprimer zvečer al pa en dan posebi izrazito mam pa tut resnično čist nizko in sm zelo nagnjena k samokritičnosti) in zato se mi zdi blazno čudno. Ampak vem da si želim sploh če mi je nerodno al pa če sm žalostna. Obstaja še kšna druga razlaga za to? Skrbi me tudi če je samopoškodovanje vedno razumska oz. zavestna odločitev al je lahko avtomatska (v smislu če se odločim da se ne želim rezat in da se ne bom je to sigurno al obstaja verjetnost da se nekako avtomatsko npr če ravno delam z nožem in me nekaj spravi na to da se želim rezat je možno da bi se nekako podzavestno čeprav razumsko tega nočem nardit)? Bo ta želja izzvenela sama?
Vem da je zmedemo in čudno, ja. Hvala za branje. In najlepša hvala za odgovore ;-)