Napisal Barbara Stožir » 14 Jan 2021 23:54
Odgovor svetovalke
__________________
Draga Stella773,
tvoj zapis nikakor ni zmeden in čuden, prav nasprotno. Daje dober vpogled v tvoje razmišljanje o samopoškodbenem vedenju in tvojo pomoč prijateljici, ki razmišlja o samomoru. Upam, da ti bodo moji odgovori in priporočila v pomoč ter uporo.
Strinjam se s tabo, da nikakor ni lahko, ko ti prijatelj zaupa, da razmišlja o samomoru. Preplavijo nas neprijetna čustva - strah, negotovost, celo občutki krivde, pa cel kup vprašanj - kaj naj storim, bom to povedal prav, ali naj kaj sploh rečem, kako naj ga vprašam o tem kaj razmišlja, kaj bo storil, ali sploh omenjam samomor. O tem pišeš tudi ti. Veseli me, da si s prijateljico vzpostavila zaupen odnos, v katerem se je (in se) počutila dovolj varno, da ti je zaupala svojo stisko in povedala, da razmišlja o samomoru. Pogovore ohranjajta in ostanita v čim pogostejših stikih. Namenjeni naj bodo razbremenitvi tesnobe, žalosti, nemoči. Poskušajta se pogovarjati o razlogih za razmišljanje o samomoru, o načinih reševanja težav v preteklosti, o njenih in tvojih občutkih, o tem kdo bi jo vse pogrešal, kaj jo veseli, na katere osebnostne lastnosti je najbolj ponosna, dogodke, pretekle prijetne spomine bi lahko delila ... Vsakič, ko končata pogovor si izrečita obljubo za življenje - v smislu, nič si ne bom naredila, do jutri oz. do naslednjič, ko se spet slišiva. Pomoč ob pojavu samomorilnih težnjah je zelo pomembna, zato prijateljico kar direktno vprašaj kdo bi lahko za njo v njenem družinskem okolju predstavljal možno podporo, komu bi lahko zaupala (govoriva o odrasli osebi). Oblik strokovnih pomoči je kar nekaj. TOM telefon je zelo primeren, kot si zapisala sama, pa klic / obisk osebnega zdravnika, tudi šolske svetovalne službe, pa portal Živ živ, pa Nebojse.si. Usmeri jo na Tosemjaz. Kaj praviš? Čeprav ne želi vstopiti stik s psihologom, naj poskusi(ugibam - četudi je kdaj imela neprijetno izkušnjo s tovrstnimi strokovnjaki). Še vedno lahko prekine stik. Prilagam ti link do priročnika za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih -
https://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7055-90-0.pdf, ki ti je lahko v pomoč (tudi zaradi možnih oblik pomoči). Ob tem želim poudariti še, da tvoja naloga ni prevzemanje odgovornosti za njeno življenje. Tu si, da jo poslušaš, usmerjaš k oblikam pomoči. Z dosedanjimi pogovori, usmeritvami k pomoči si storila pravilne oz. primerne korake. Bravo.
Drugo področje, ki pa se nanaša nate, je tvoje razmišljanje o samopoškodbenem vedenju. Samopoškodbeno vedenje je navadno povezano z močno napetostjo ob izraženih čustvih jeze, žalosti, nemoči (v stresnih dogodkih) in ob tem nezmožnost uporabe primernih strategij za reševanje problemov. Samopoškodba predstavlja začasno pomiritev, nato pa občutke krivde, sram, bes, razočaranje nad sabo, občutek nemoči in krog se ponovi. Vedno težje je kontrolirati tovrstno vedenje, tak način reševanja stisk se utrjuje. Nizka samopodoba, nizko samospoštovanje sta dejavnika tveganja, ki vodita v tovrstno vedenje. To ugotavljaš tudi sama. Predlagala bi ti, da se pogovoriš s šolsko svetovalno delavko, v kolikor je mogoče s psihologom (napotnico oz. delovni nalog dobiš pri osebni zdravnici), z namenom, da okrepiš svojo samopodobo, raziščeš kje so razlogi za tvojo samokritičnost in kako ravnati z negativnimi, avtomatskimi mislimi. Poskušaj vsak dan končati in pričeti z zahvalo, pohvalo sebe, svojih lastnosti, dejanj, reševanja tudi najmanjšega problema ... Ko se pojavi želja, misel po samopoškodbenem vedenju poskušaj s tehniko stop (ustavi to misel), preusmerjanjem misli. Poskušaj se naučiti tehnik sproščanja. Predlagam ti, da si pomagaš s članki, ki so objavljeni tu na portalu Tosemjaz pod naslovom Verjamem vase (
https://www.tosemjaz.net/clanki/verjamem-vase/).
Zapisala si, da nimaš odraslega, s katerim bi se lahko pogovorila. Razmisli kdo bi pa vendarle lahko bil tebi upora, kontakt pomoči. Poskušaj najti vsaj eno osebo, bo lažje.
Za vsa dodatna vprašanja, razmišljanja, dvome in še kaj, sem ti na voljo. Pravzaprav se zelo veselim tvojega naslednjega zapisa. Lepo te pozdravljam in ti pošiljam velik objem.
Srečno do naslednjič,
Odgovor svetovalke
__________________
Draga Stella773,
tvoj zapis nikakor ni zmeden in čuden, prav nasprotno. Daje dober vpogled v tvoje razmišljanje o samopoškodbenem vedenju in tvojo pomoč prijateljici, ki razmišlja o samomoru. Upam, da ti bodo moji odgovori in priporočila v pomoč ter uporo.
Strinjam se s tabo, da nikakor ni lahko, ko ti prijatelj zaupa, da razmišlja o samomoru. Preplavijo nas neprijetna čustva - strah, negotovost, celo občutki krivde, pa cel kup vprašanj - kaj naj storim, bom to povedal prav, ali naj kaj sploh rečem, kako naj ga vprašam o tem kaj razmišlja, kaj bo storil, ali sploh omenjam samomor. O tem pišeš tudi ti. Veseli me, da si s prijateljico vzpostavila zaupen odnos, v katerem se je (in se) počutila dovolj varno, da ti je zaupala svojo stisko in povedala, da razmišlja o samomoru. Pogovore ohranjajta in ostanita v čim pogostejših stikih. Namenjeni naj bodo razbremenitvi tesnobe, žalosti, nemoči. Poskušajta se pogovarjati o razlogih za razmišljanje o samomoru, o načinih reševanja težav v preteklosti, o njenih in tvojih občutkih, o tem kdo bi jo vse pogrešal, kaj jo veseli, na katere osebnostne lastnosti je najbolj ponosna, dogodke, pretekle prijetne spomine bi lahko delila ... Vsakič, ko končata pogovor si izrečita obljubo za življenje - v smislu, nič si ne bom naredila, do jutri oz. do naslednjič, ko se spet slišiva. Pomoč ob pojavu samomorilnih težnjah je zelo pomembna, zato prijateljico kar direktno vprašaj kdo bi lahko za njo v njenem družinskem okolju predstavljal možno podporo, komu bi lahko zaupala (govoriva o odrasli osebi). Oblik strokovnih pomoči je kar nekaj. TOM telefon je zelo primeren, kot si zapisala sama, pa klic / obisk osebnega zdravnika, tudi šolske svetovalne službe, pa portal Živ živ, pa Nebojse.si. Usmeri jo na Tosemjaz. Kaj praviš? Čeprav ne želi vstopiti stik s psihologom, naj poskusi(ugibam - četudi je kdaj imela neprijetno izkušnjo s tovrstnimi strokovnjaki). Še vedno lahko prekine stik. Prilagam ti link do priročnika za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih - https://www.hippocampus.si/ISBN/978-961-7055-90-0.pdf, ki ti je lahko v pomoč (tudi zaradi možnih oblik pomoči). Ob tem želim poudariti še, da tvoja naloga ni prevzemanje odgovornosti za njeno življenje. Tu si, da jo poslušaš, usmerjaš k oblikam pomoči. Z dosedanjimi pogovori, usmeritvami k pomoči si storila pravilne oz. primerne korake. Bravo.
Drugo področje, ki pa se nanaša nate, je tvoje razmišljanje o samopoškodbenem vedenju. Samopoškodbeno vedenje je navadno povezano z močno napetostjo ob izraženih čustvih jeze, žalosti, nemoči (v stresnih dogodkih) in ob tem nezmožnost uporabe primernih strategij za reševanje problemov. Samopoškodba predstavlja začasno pomiritev, nato pa občutke krivde, sram, bes, razočaranje nad sabo, občutek nemoči in krog se ponovi. Vedno težje je kontrolirati tovrstno vedenje, tak način reševanja stisk se utrjuje. Nizka samopodoba, nizko samospoštovanje sta dejavnika tveganja, ki vodita v tovrstno vedenje. To ugotavljaš tudi sama. Predlagala bi ti, da se pogovoriš s šolsko svetovalno delavko, v kolikor je mogoče s psihologom (napotnico oz. delovni nalog dobiš pri osebni zdravnici), z namenom, da okrepiš svojo samopodobo, raziščeš kje so razlogi za tvojo samokritičnost in kako ravnati z negativnimi, avtomatskimi mislimi. Poskušaj vsak dan končati in pričeti z zahvalo, pohvalo sebe, svojih lastnosti, dejanj, reševanja tudi najmanjšega problema ... Ko se pojavi želja, misel po samopoškodbenem vedenju poskušaj s tehniko stop (ustavi to misel), preusmerjanjem misli. Poskušaj se naučiti tehnik sproščanja. Predlagam ti, da si pomagaš s članki, ki so objavljeni tu na portalu Tosemjaz pod naslovom Verjamem vase (https://www.tosemjaz.net/clanki/verjamem-vase/).
Zapisala si, da nimaš odraslega, s katerim bi se lahko pogovorila. Razmisli kdo bi pa vendarle lahko bil tebi upora, kontakt pomoči. Poskušaj najti vsaj eno osebo, bo lažje.
Za vsa dodatna vprašanja, razmišljanja, dvome in še kaj, sem ti na voljo. Pravzaprav se zelo veselim tvojega naslednjega zapisa. Lepo te pozdravljam in ti pošiljam velik objem.
Srečno do naslednjič,