Vsak dan težje in kmalu bo konec

Odgovori

Moški
Ženski
Neizbrano

BBKoda is Vklopljeno
[img] je vklopljen
[flash] je izključen
[url] je vklopljen
Smeški so izklopljeni

Pregled teme
   

Razširi pogled Pregled teme: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Uredništvo » 03 Apr 2020 07:56

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena Žalost,

zelo dobro si pričarala svoje mišljenje in dogajanje.

Praviš, da nobeden ničesar ne opazi. Verjamem ti, ampak želim pa ti tudi povedati, da je najboljši način, da našo stisko kdo opazi in jo sliši, da to povemo. Da jo izrazimo. Če ne, se lahko hitro zgodi, da smo razočarani nad ljudmi v smislu “Kako tega ne vedo” ali “Kako tega ne vidijo”. Ljudje ne znamo brati misli in zdi se mi, da je tudi prav tako. Imamo pa nekaj, kar je zlata vredno in to je sposobnost, da se sporazumevamo z besedami. Če jaz rečem “toplo mi je, prosim odprite okno”, potem bodo drugi točno vedeli, da mi je vroče in da se zaradi tega brišem po čelu in tudi vedeli bodo, kako mi lahko pomagajo (prosila sem jih, da naj odprejo okno). Če pa se brez besed začnem brisati po čelu, si slečem jakno, pa si bodo to ljudje lahko različno razlagali – mogoče mi je slabo, mogoče sem naveličana, mogoče želim pokazati svojo novo majico. Razlag bo veliko, a nobena ne bo zadovoljila mojih pričakovanj in ostala bom razočarana, ker nihče ne bo opazil (vedel), da mi je v resnici vroče in zato tudi nihče ne bo odprl okna. Kar ti poskušam sporočiti je, da svoja občutenja sporočaj z besedami.

Napisala si, da si se mnogokrat pobrala, a da so bile krize manjše, kot je ta sedaj. Ko se boš pobrala po tej krizi, bo mogoče za njo prišla manjša, potem težja in tako naprej. Ni pomembno, če padeš, pomembno je, da se po vsaki krizi pobereš. Ja, kdaj je to lažje, kdaj pa je to težje. A samo zato, ker je zdaj težje, še ne pomeni, da nisi več borka. Mogoče si utrujena od stiske in lahko si predstavljam, da ti je težko, a še vedno verjamem, da si borka. Ozri se nazaj na vse izzive, ki si jih že premagala. Kako bi lahko to zmogel nekdo, ki ni borec?

Hvala, da si opisala svoj dan. Zdi se mi, da se kar držiš urnika in to je dobro. Veseli me, da ti gre to od rok.

V svojem pismu si zapisala nekaj zelo pomembnega in sicer “…ne morem verjet kako moč ima misli. Močnejše so kot vsak orjak…”. To je zelo res. V tem, kar si napisala, se skrivata dve dobri novici. Prva ja ta, da so misli naše in mi jih lahko obvladujemo. Druga pa je ta, da tako, kot imajo moč negativne misli imajo lahko moč tudi pozitivne oziroma nevtralne misli. Le naučiti se moramo, da jih ukrotimo. Naše misli večinoma frfotajo sem in tja, pridejo in grejo. Misli vplivajo na naše počutje, naše počutje pa vpliva na naše vedenje. Ne moremo misliti veselo in biti slabe volje, se počutiti žalostno. In obratno. Tvoje prevladujoče misli so, da si zguba, da nisi dovolj dobra, da nisi borka, itd. Kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi te svoje misli poskusila malo predrugačiti? Denimo, da bi mislila “trenutno mi ne gre najbolje, a to še ne pomeni, da sem zguba” ali “zagotovo imam napake, vsi jih imamo, a kljub temu sem dovolj dobra”. Ko boš opazila, da se je tvoje razpoloženje spremenilo, se poskusi spomniti kaj ti je v tistem trenutku šlo skozi glavo, kakšna misel. Če bo pretirano negativna, kot so bile tvoje misli do zdaj, jo poskušaj omiliti na način, kot sem ga opisala zgoraj. To zahteva nekaj truda in potrpežljivosti, a z nekaj vaje se lahko naučiš usmerjati svoje misli. Poskusi. In ne pozabi – če bo stiska prehuda, se posluži tistih številk, ki jih imaš v telefonu.

Vse dobro, lepo te pozdravljam,
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 30 Mar 2020 16:29

Oprostite nekaj sem pozabila navesti :)
Prosim da tudi to prekrijte

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 30 Mar 2020 10:53

Pozdravljeni!

Prosim, da to sporočilo ponovno izbrišete, saj je zelo osebno in nebi želela da ga vsi vidijo. Hvala!

/Izbrisano v uredništvu/

Lep pozdrav in ostanite zdravi,
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Saška Roškar » 27 Mar 2020 19:38

Odgovor svetovalke
__________________

Pozdravljena Žalost,

v tvojem pismu si napisala nekaj zelo pomembnega in to je, da se drugi ne zavedajo tvoje bolečine saj ne vedo za zdravljenje. To pomeni, da opazke niso namerne, da jih ne izrečejo z namenom, da bi te prizadeli. Razumem, da te opazke razjezijo, saj ti veš nekaj, česar oni ne vedo - to je, kako huda je v resnici lahko bolečina zaradi duševne stiske. Kako pa se brat odziva na tvojo stisko? Kakšno je njegovo mnenje glede tega? Te razume, podpira, ali nimaš tega občutka?

Razumem, da te je razjezilo, če so učtelji opozorili samo tebe, ne pa tudi drugih. Mislim, da bi to razjezilo večino ljudi. Kljub temu pa to seveda ne opravičuje agresivnega vedenja. V takšnih situacijah lahko sporočis kako se počutiš, npr. "Jezna sem ,ker se mi ne zdi prav, da ste opozorili samo mene" ali nekaj podobnega, a se pri tem tudi ustaviš, jeze torej ne izražaš skozi vedenje.
Napisala si, da si včeraj "padla". Vsakemu se kdaj zgodi, da pade. Kolikokrat pa si že vstala in se po vsakem padcu pobrala? Spomni se teh trenutkov, ko si zmogla. Ni pomembno, kolikokrat padeš, pomembno je, da se po vsakem padcu ponovno dvigneš in nadaljuješ pot.

Ne bom ti oporekala, ko pišeš, da so ti dnevi naporni. Res so. Nisem sicer prepričana, da si mislila isto kot jaz (epidemijo in socialno distanco), a dnevi so naporni. Kako jih preživljaš? Imaš delo za šolo, si si ga organizirala glede na šolski urnik ali kako drugače? Napiši mi, kako poteka tvoj dan.

Na koncu tvojega pisma si zapisala naslov tvojega pisma in ga nadaljevala z besedami, da si ta konec že skoraj dosegla. V času najinega dopisovanju si imela boljše in slabše trenutke. Tako, kot je to običajno v življenju. Dobrega ne bi mogli občutiti in ceniti, če ne bi imeli izkušnjo slabega. Ti imaš izkušnjo slabših časov, a hkrati imaš tudi izkušnjo, da si se vedno znova pobrala in da je minilo. In tudi ti dnevi, ki so ti zdaj naporni, bodo enkrat minili. Vem, da ni lahko in da ti je težko, a hkrati sem tudi dobila občutek, da si borka. Pred časom si mi napisala, da si si shranila telefonske številke za primer, da bo stiska huda. Kako je s tem? Bi poskusila kdaj poklicati na katerega od tistih kontaktov in se pogovoriti?

Ostajam tukaj zate, mislim nate. Lep pozdrav,

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 26 Mar 2020 10:49

Pozdravljeni!

Ja težave imam že kar nekaj časa. In vse situacije z agresijo so med znanci.
Problem z opazkami je, da nihče od vrstnikov (razen brata) ne vedo za zdravljenje, in se ne zavedajo bolečine. Situacije z učitelji in psihologi še nisem imela, razen ob kakšni jezi in podobnem, so zmeraj mene opozorili, saj sem hči učuteljice in profesorja. Rekli so da naj se vsaj jaz kontroliram, pa čeprav niso slišali žalitev prej na kasneje, takrat sem se želela ugreznit v zemljo.
Težko je, ravno včeraj sem ponovno padla. Merila se zame ne znižujejo. Za druge pa so se morda znižali. Ne uspe, poskušala sem, a se vedno z nova razočaram. Znova in znova. Ko poskušam znižati merila se vse podre.
Sedanji časi so naporni, ZELOO NAPOTNI! Ves čas sem fake, ne poznam se vec original, ali bom sploh še kdaj(?), ne vem. Kdaj me v tem fake stanju zmanjka in padem, še globje. Kot da bi bilo fake stanje droga in ko padeš ven iz učinka je še slabše, zato je počutje zmeraj slabše in slabše. Kmalu je bilo že čisto konec - prikaz naslova: Vsak dan težje, kmalu bo konec (ta konec sem že kmalu dosegla).

Lep pozdrav,
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Saška Roškar » 25 Mar 2020 21:41

Odgovor svetovalke
___________________

Pozdravljena Žalost,

nekako razumem, da imaš težave z nadziranjem jeze že nekaj časa in da to ni nekaj novega. Prav razumem? Ne razumem najbolje ali si se v agresivno vedenje zapletla z ljudmi, ki jih poznaš (družina, itd) ali tudi z neznanci. Vsekakor je to nekaj, na čem se ti splača delati oziroma nekaj, na čem moraš delati. Zaradi sebe in zaradi drugih.

Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo komentirali vse in vsakogar okrog njih, ki se jim ne bo zdel v skladu z njihovimi merili. Ali bo nekdo imel napačno frizuro, napačne hlače, ali bo napačno kaj rekel ali, kot v tvojem primeru, se bo zdravil za duševno boleznijo. Ampak ne smeš dovoliti, da te mnenje drugih odvrne od tega, da poiščeš pomoč. Napisala si, da o tem ne boš govorila v živo, ker te je strah takšnih situacij in odzivov. Predvidevam, da tako odreagirajo vrstniki, ne pa tudi psihologinja, učitelji. Razumem te, da ti ni prijetno poslušati takšne opazke o tvojem zdravju in da te to boli. Ampak vseeno ne odnehaj od cilja, ki si si ga zastavila - da poiščeš pomoč, potem pa se vpišeš na gimnazijo in nadaljuješ pot. Meni se zdi to zelo pogumno. Ni namreč lahko vztrajati in vedno znova najti moč. Ampak ti počneš prav to. Zato si zaslužiš, da bi bila prijazna sama do sebe (!). Kako ti gredo tvoja dvojna merila - prijaznost, razumevanje do drugih, pretirana strogost do sebe? In kako ti gre v teh časih, ko moramo ostajati doma? Kako je to vplivalo na tvoje počutje in rapzoloženje?

Verjamem, da se kmalu spet bereva, lep pozdrav,

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 23 Mar 2020 18:01

Pozdravljeni!

Najpogosteje se razjezim, ob pogovorih o meni, mojem vedenju, ob pogovorih za hrbtom, ko me nekdo zapusti in sem jezna sama nase, ob nepopolnosti ali pa kar tako (kar naenkrat padem v prepad jeze in agresivnosti). Prej se večinoma pogovarjamo ali pa kaj razmišljam. Ko pride do agresije, sem v polovici ali pa celo več primerih sama udeležena, v ostalih situacijah pa še kdo drug.

Z mnogimi metodami sem že poskušala, a se ni dobro obneslo, nekateri so me zafrkavali/ žalili s tem da se ne znam obvladati, zakaj že nisem na tabletah, zakaj se ne zdravim/ grem v umobolnico, ker bom vse pobila ali pa ko sem se razjezila, sem postala kasneje še bolj jezna nase, saj nisem dosegla cilja in v primeru agresivnosti sem jo izvajala dvakrat (ali samo nad sabo dvakrat oz. enkrat nad drugim, drugič nad mano), najpogosteje so pretepi z drugimi (ampak ne do krvi), ob pretepih in jezi nase pa pride tudi do krvi in vrtoglavice.

Pogovora o tem meje strah v živo (zaradi prej omenjenih situacij), zato tega ne bom poskusila.

Hvala za pomoč in odgovor :)

Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Saška Roškar » 22 Mar 2020 09:53

Odgovor svetovalke
____________________

Pozdravljena Žalost,

vesela sem, ko se oglasiš, ker so najina pisma edini način, da preverim, kako si. Ne rabiš pa se opravičevati, če se kdaj ne oglasiš takoj ali če se oglasiš čez nekaj dni. Oglasi se takrat, ko to želiš in rabiš. Upam, da najinega dopisovanja ne doživljaš kot pritisk in da te to ne obremenjuje. Odpiši ko lahko in zares se ne rabiš opravičevati.

Če sem prav razumela tvoje pismo, potem je trenutno tvoj največji problem jeza, ki je ne obvladaš najbolje. Lahko bi mogoče celo rekli, da jeza obvlada tebe. To res ni prijetno. Ne zate, ne za tvojo okolico. Tako kot ostala čustva, ima tudi jeza svojo funkcijo in nalogo. Običajno nas jeza "potisne naprej", za razliko od žalosti denimo, ki nas "ustavi". Jeza je torej še kako potrebna, res pa je, da se vsak od nas mora naučiti, kako jezo izražati na takšen način, da ne bo škodoval sebi in drugim. Običajano jezo doživljamo, kadar trčimo ob neko oviro, kadar nas nekaj frustrira, kadar se počutimo ovirane pri izražanju in doseganju naših želja in pričakovanj, kadar se nam godi krivica, itd.

Vsako naše vedenje in čustven odziv, tudi jeza, je torej odziv na neko dogajanje. Zato me zanima, v katerih okoliščinah običajno postaneš jezna? Kaj se dogaja, preden se razjeziš? Ti kdo kaj reče, ti kdo kaj naredi ali pa mogoče ti želiš nekaj narediti (npr. kakšno stvar) in ti ne gre? Opazuj in si zapisuj situacije, kdaj se jeza pojavi in z nekaj sreče bova uspeli ugotoviti, kaj je skupni imenovalec. V prihodnje se boš tako lahko v teh situacijah bolje pripravila ali po potrebi tudi umaknila, preden se povsem razjeziš. Ob tem sem se spomnila na tehniko "semaforja". Kadar smo v "zeleni coni", pomeni, da naša čustva nadziramo in da zmoremo primerno komunicirati z okolico. Kadar smo v "oranžni coni" pomeni, da pri sebi opažamo, da naša čustvena napetost in jeza naraščata, a še vedno svoja čustva in način komunikacije zmoremo nadzirati. Kadar pa smo v "rdeči coni", to pomeni, da pri sebi opažamo zelo močno jezo, lahko tudi bes in svoja čustva le s težavo nadziramo. V takšnem čustvenem stanju seveda ne zmoremo primerno komunicrati. Lahko postanemo žaljivi (ne zato, ker bi bili zlobni, pač pa zato, ker je to naš način sproščanja jeze), nekateri ljudje tudi agresivni. To seveda ni ok, zato je bolje, da v takšnih trenutkih osebi rečemo "Trenutno sem preveč jezen in ne morem se mirno pogovarjati. Zato se bom zdaj rajši umaknil. Ko se bom umiril, se bova naprej pogovarjala". Smiselno je, da se potem res umaknemo iz situacije, gremo v drug prostor ali ven. Poskusi tudi počasi šteti do 10 in mirno dihati. S tem boš pridobila na času in "ekonom lonec" (jeza) se bo ohlajal. Nekaterim pomaga, da si predstavljajo prometni znak STOP. Ko ga v mislih opazujejo in počasi štejejo do deset, se sproti tudi umirjajo.Včasih je to zelo težko, a kasneje smo sami sebi hvaležni, da nismo odreagirali na prvo žogo.
Kadar to ne gre in se vseeno razjezimo, potem je največ kar lahko naredimo to, da se osebi opravičimo. Kaj meniš, bi kaj od tega lahko bilo koristno oziroma uporabno tudi zate?

Zakaj se ne spomniš svojih izbruhov jeze, ne vem. Res sicer je, da so včasih čustva tako močna, da nam lahko povsem zameglijo razum, vsekakor pa je to nekaj, o čemer se boš pogovarjala s svojo zdravnico (pedopsihiater), ko se bosta videli. Dobro bi bilo, če se v tem času z nekom o tem pogovoriš, da bi tudi nekdo drug bil malo bolj pozoren na tvoje vedenje. Če se bodo izbruhi jeze stopnjevali do te mere, da bi postala nevarna za okolico ali zase, potem bi namreč bilo potrebno razmišljati o drugačnih ukrepih (npr. da ti nekdo drug pomaga pri umirjanju, itd.). Predvsem zaradi varnosti.

Kar se tiče šole, te razumem. Vsi šolarji v Sloveniji in širom po svetu se trenutno soočajo z več ali manj istimi izzivi. Razmišljam, ali bi ti bilo v pomoč, če bi si naredila urnik. Da bi za šolske naloge torej imela točno odrejen čas, tako, kot če bi bila pri pouku? Kaj meniš? Mogoče bi na ta način imela vsaj malo večji občutek nadzora, hkrati pa bi do neke mere ohranjala rutino, ki jo poznaš tudi že od prej. Razmisli.

Želim ti vse dobro in ostani zdravi. Čeprav so ti časi polni izzivov za vse nas, sem prepričana, da boš in da bomo zmogli.

Sem tukaj, lepo pozdrav,

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 19 Mar 2020 22:09

Oprostite!

Oprostite za pozen odgovor (nisem bila nekaj časa aktivna in nisem prejela sporočila ), OPROSTITE za skrb, OPROSTITE za porabljen čas, OPROTITE za vse, a sedaj ste Vi edini vir pogovora.

Poskušala sem z drugimi strategijami, a ko je prehudo me zmanjka v kontroliranju in ne zmorem več.

Ja zadnje čase (od karantene) je malo boljši odnos, ampak dnevno pride do prepirov, mojega kričanja in kdaj tudi agresivnosti (da koga porinem ipd.) , a se nisem zmožna kontrolirati, kot da izgubim možgane. Najhuje je ko se kdaj se tudi zgodi, da situacija mine in čez nekaj časa kdo reče, zakaj sem ga npr. odrinila, kričala ipd. in jaz se tega ne zavedam da sem počela oz. da se je to zgodilo. In to je vse pogosteje. Kot da nebi bila jaz.

Skozi dneve se nekako prebijam, s šolo je tudi urejeno, a se jaz ne znam disciplinirat in skoncentrirati. Ne zmorem, hitro postanem živčna in nikoli ne naredim vsega prav pri nalogah, kar je zame najhuje. Ne prenesem tega. Ampak nekako naredim, čeprav z zamudo, kakšen dan.

Lep pozdrav
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Saška Roškar » 17 Mar 2020 17:04

Odgovor svetovalke
___________________

Pozdravljena Žalost,

jaz sem še vedno mnenja, da si vse prej kot šibka. Pišeš o svoji stiski, jo deliš z mano, boriš se. Zame so vse to znaki poguma in moči in ne šibkosti.

Perfekcionizem je način, s katerimi osebe poskušajo nadzirati različne stvari, predvsem nekatere osebnostne lastnosti, ki se jim ne zdijo "dovolj dobre". Perfekcionizma se delno naučimo oziroma ga pridobimo (skozi življenjske izkušnje), delno pa ga s sabo prinesemo na svet (genetika). In tega se lahko tudi odučimo. Ti si perfekcionistična v zahtevah do sebe, ne pa tudi v zahtevah do drugih ljudi. Do njih si veliko bolj prizanesljiva. Poskusi vsaj za en dan zase imeti tako prijazne kriterije, kot jih imaš do drugih. Bodi radovedna in preizkusi, kako bo šlo.

Nasilje do samega sebe ni potrebno in tudi ni dobro. Če bi se jaz samopoškodovala, bi mi rekla, da je to potrebno? Verjetno ne. Razumem pa, da s samopoškodovanjem sproščaš določeno negativno čustveno energijo. Si kdaj poskusila s kakšnimi drugi strategijami? Nekaterim pomaga, če stiskajo pesti ali če kričijo v vzglavnik. Praviš, da si vzikpljiva. To lahko razumem. Tvoja vzkipljivost in agresija sta posledica tvoje stiske. Ljudje imamo različne načine soočanja s stisko, nekateri se umaknejo vase, spet drugi stisko izražajo bolj na vedenjske načine. Če prav razumem, med slednje spadaš tudi ti. Kako sta z mamo? Nazadnje si rekla, da sta se pogovarjali o tvojem počutju.

Razumljivo je, da v trenutni situaciji nimaš datuma, ker so razmere resnično izredne. V vsakem primeru imaš na voljo telefonske vire pomoči in te prosim, da se jih poslužiš, če bi bila v hudi stiski. Situacija, ki smo ji priča, je sicer precej neugodna in vsak od nas se v svojem kotičku, med svojimi ljudmi, poskuša prebijati skozi te dneve. Kako gre tebi? Imaš urejeno, da lahko delaš za šolo od doma? Po drugi strani pa je ta situacija priložnost, da začutimo povezanost med nami - čeprav vsak na svojem, se vsi skupaj borimo za isti cilj in to je, da se življenje čimprej spet vrne v normalne okvirje. Vesela sem, da smo v tem združeni in da si del tega tudi ti.

Tudi ti lepo bodi, pazi nase in vedi, da ostajam tukaj.

Lep pozdrav,

Vrh