Odgovor svetovalke
__________________

Drago dekle,

zahvaljujem se ti, da si se ponovno oglasila in mi bolj podrobno razložila kaj se dogaja s tabo. Opravičujem se ti, ker sem iz tvojega zapisa sklepala, da si brucka in da se šele privajaš na študentsko življenje. Morala bi te vprašati in ne sklepati na pamet. Moja predvidevanja niso bila pravilna, napačno interpretirane informacije pa lahko pripeljejo do nepravilnih odgovorov.

Zapisala si kar nekaj tem ki jih bova skušali nekoliko osvetliti in najti odgovore, nove poti, ideje.

Najprej bi izpostavila nekaj stavkov: " ... nimam res prijateljev ....ne bi bila v nenehnem strahu, da jih nadlegujem... ne znam komunicirati... ne želim težiti ...sem stalno na trnih, če jim nisem v napoto...res se ne bi rada vsiljevala, po drugi strani bi pa res bila rada sprejeta...". Ob teh stavkih se sprašujem kakšna je tvoja samopodoba in tvoja samozavest? Kakšno vrednost pripisuješ sebi in kje so razlogi za to? Zakaj tako nizka samopodoba? Iz zapisov je namreč razvidno, da sebe ne sprejemaš in se manj spoštuješ. Iz tega sledi, da se verjetno sprašuješ zakaj bi se sploh kdo izmed sošolcev družil s teboj, tudi izven predavanj, se s tabo odpravil na kakšno kavo... Če greva naprej ... Tako kot sem jaz povsem ne osnovano sklepala, da si brucka, ti sklepaš kaj si mislijo o tebi drugi. Predvidevanja in tvoje interpretacije brez preverjanja pri osebi s katero si v odnosu ne prinašajo objektivnih informacij. To pomeni, da moraš svoja predvidevanja preveriti, vprašati, torej je potrebna komunikacija. Najprej, pred vsem tem, pa boš morala drago dekle začeti sprejemati sebe, se začeti spoštovati. V pomoč ti je lahko spletni priročnik 10 korakov do boljše samopodobe (glej link: http://www.tosemjaz.net/clanki/verjamem-vase/). Na tem mestu ti dajem tudi "domačo nalogo". Vsak dan, ob koncu dneva zapiši vsaj 3 stvari, ki jih lahko za tisti dan ceniš pri sebi in si zanje hvaležna. Bi to šlo?

Zapisala si, da nimaš dobrih delovnih navad in, da večino časa zapraviš za stvari, ki niso koristne in te pravzaprav ne zanimajo. Omenjaš tudi slabe predstave o času. Na svoje težave na tem področju si si že kar sama odgovorila. Organiziraj si čas za učenje in za prosti čas. Potrudi se, da se teh opredelitev držiš. V kolikor ti kdaj ne bi uspelo, pa se nikar ne kaznuj. Glede na to, da si uspešno zaključila prvi letnik, imaš določene delovne navade, ker sicer ne bi bila uspešna. Je res?
Naslednja tema so zapiski. Ugotavljam, da si delaš dobre zapiske iz učbenikov, kar je super. To pomeni, da znaš izluščiti bistvene informacije in si jih tudi zapomniti. Sama veš, da v kolikor želiš imeti visoke ocene na fakulteti, je potrebno preštudirati kar nekaj literature. Glede zapiskov iz predavanj ... Tu imaš sedaj idealno priložnost, da se povežeš s sošolci. Poskusi si z njimi izmenjati zapiske. Ne predvidevaj vnaprej, da te bodo zavrnili. Verjamem, da boš zmogla in boš dobila dobro izkušnjo glede vzpostavljanja odnosov s sošolci. Si za izziv?

Na koncu bi ti rada rekla, da poskusi bolj zaupati sebi in se poskusi bolj spoštovati. Ko boš spoštovala sebe in boš do sebe in drugih manj negotova, bodo to opazili tudi drugi okrog tebe in se bodo s tabo raje družili. Ne bodi pa do sebe nestrpna in ne pričakuj prehitrih sprememb.

V kolikor imaš ali pa boš imela še kakšno vprašanje, me vprašaj. Verjamem vate in vem, da zmoreš.

Vse dobro ti želim.
Srečno,

Hvala za odgovor.

Za začetek bi samo izpostavila, da nisem brucka, prvi letnik je že za mano. Torej bi se naj do zdaj že 'ujela', no, po eni strani mi je res precej lažje kot takrat ko mi je vse bilo novo, po drugi strani pa je obveznosti več, jaz pa še vedno nimam dobrih delovnih navad in večino časa zapravim za stvari, ki niso koristne in me pravzaprav niti zares ne zanimajo, poleg tega pa nimam prave predstave o času, če moram npr. čez 4 ure nekam oditi imam občutek, da nimam časa da bi sploh začela s kakršnimkoli resnim delom.

Nekoč sem prebrala 200+ strani knjige v enem dnevu. Zdaj se to več ne dogaja. Enostavno ne zdržim tako dolgo.
Nimam res prijateljev, vsaj ne takih, za katere ne bi bila v nenehnem strahu, da jih nadlegujem, če jih poskušam kontaktirati. Ne znam komunicirati, dostikrat imam občutek, da so najpomembnejše stvari ostale neizrečene, ker si ne upam težiti z nenehnim preverjanjem, kaj točno so z nekim stavkom, dejanjem itd. dejansko mislili. Lani sem imela eno sošolko s katero bi se ful rada bližje spoznala in spoprijateljila, ampak več nimava skupnih predavanj in je v bistvu edina možnost da se sploh vidiva pogojena s tem, da se o tem vnaprej dogovoriva, ampak ji ne želim težiti, enkrat sem ji mimogrede omenila da bi šli skupaj na kavo pa ni bilo odziva, ne vem kako naj si to razlagam? Z drugimi sošolci je podobno, vidimo se predvsem na predavanjih, izven tega pa zelo redko oziroma sploh nikoli in še takrat sem stalno na trnih, če jim nisem v napoto ker zgleda da so med sabo bolj povezani kot je katerikoli od njih z mano, pa menda izpade zelo čudno, če nekoga kar direkt vprašaš kaj misli o tebi? Jaz dejansko ne vem če so moji občutki zavrnitve utemeljeni ali ne, ne morem pa se kar takoj obnašati kot da niso, ker kaj pa če SO? Res se ne bi rada vsiljevala, po drugi strani bi pa res rada bila sprejeta.

Moji zapiski s predavanj dejansko niso ok, kar sem pri učenju že videla. Tisti predmeti pri katerih sem imela dobro literaturo so mi šli v redu, tam kjer nisem imela ničesar razen svojih zapiskov pa sem komaj naredila. Tisti moji zapiski, ki so dobri, izhajajo iz učbenikov, ne iz govorno posredovanih informacij.

Ko sem prebrala dobljeni odgovor, sem bila (ne vem čisto zakaj) v čisto drugem čustvenem stanju, se pravi dela ni bilo nič manj ampak sem bila glede tega mirna, pač v smislu bo že šlo, zato tudi nisem šla odgovarjat, ker nisem vedela kako naj to razložim, ampak zdaj sem spet na trnih. Ne razumem, kaj se dogaja z mano. Mislim sicer, da je na to vplival tudi en dogodek kjer sem se počutila zavrnjeno, čeprav (kot sem že povedala) nimam načina da bi preverila, ali je dejansko sploh šlo za zavrnitev. To se je zgodilo dva dni nazaj in še nisem čisto prišla k sebi. Če bi zadevo lahko razčistila, bi bilo lažje, ampak ne morem kar tako spraševati ljudi če so z neko gesto mislili kaj osebnega ali ne, če bom jih prevečkrat spraševala ali jim grem na živce oz. ali so mi skušali subtilno sporočati, da me ne želijo zraven, bi se jim lahko zamerila ravno zaradi tega.

Odgovor svetovalke
_________________

Draga študentka,

stiska, v kateri si se znašla na začetku študija, ni redek pojav in se dogaja še kakšnemu tvojemu sošolcu, sošolki. (Tudi meni se je.) Tako kot tebe, pa jih je verjetno strah ali pa jim je nelagodno, da se to dogaja prav njim. Zato, kot si zapisala ti, skušajo / skušate to skriti in z vedenjem v ničemer pokazati, da vas / te skrbi. Zelo naporno, mar ne? Začetki študija niso tako enostavni, kot jih morda prikazujejo študentje višjih letnikov. Le zakaj?

Zapisala si, da izgorevaš. V kolikor se strinjaš, se bolj nagibam k besedni zvezi utrujena od skrbi in pričakovanj, kako bi tvoje delo na predavanjih in domačem delo pri pisanju vaj izgledati. Se strinjaš z mano? Stanje, v katerem si se znašla, je zate precej obremenjujoče in ti, verjetno, kar naprej zaposluje tvoje misli. Glede na tvoj zapis bi lahko sklepala, da se počutiš nesposobno, neumno, povsem neorganizirano , morda se ti v misli celo prikradejo stavki kot so "ne bom naredila letnika ali pa padla bom vse izpite ali pa ne bom zmogla, je preveč zahtevno zame." Pot iz tega stanja je mogoča, bo pa od tebe zahtevala aktivno vlogo, potrpežljivost in spremembe v mišljenju. Pa poskušajva najti poti.

Z oktobrom ste na fakulteti začeli s predavanji in vajami, torej z povsem novim načinom poslušanja, spremljanja razlage profesorjev in asistentov, s katerimi imate vaje. Prehod in sprememba načina dela glede na srednjo šolo je velika. Sistem dela je povsem drugačen. Torej je za navajanje na nov sistem potreben čas, potrpežljivost in vztrajnost. Praktično nemogoče je, da bi si na predavanjih urejala zapiske, si podčrtala bistvene, ključne besede....To se naredi, ko se učiš za izpit ali pa ... če imaš čas, po predavanjih. Kot si sama zapisala, si skušaš zapisati vse kar reče profesor. Ja, zdaj je tako in je ok tako, kasneje boš lažje filtrirala kaj je pomembno, kaj se splača zapisati. Tvoji zapiski so koristni, to vedi oz. boš to videla, ko se boš učila za izpit. Poleg tega pa je potrebno povedati, da so zapiski le del izpitnega gradiva. Pri pripravi na izpit bo pomembno, da preštudiraš tudi strokovno literaturo.

Verjamem, da je pisanje poročil z vaj, ki bi bile v srednji šoli kot seminarske naloge, zahtevno in ti vzame kar nekaj časa. Verjetno na vajah dobite navodila kako naj bi vaje izgledale? Verjetno dobite tudi seznam člankov, ki naj bi jih uporabili pri pisanju poročil? Predlagam ti, da se strogo držiš priporočil in ne pretiravaš z obširnostjo. Se strinjaš? In tudi pri pisanju poročil velja, da potrebuješ izkušnjo, povratno informacijo s strani profesorjev kako kvalitetno so napisana tvoja poročila.
Ob vsem tem pa je pomembno, da si poskušaš organizirati čas, ki ga boš namenila pisanju poročil in pregledu zapiskov po predavanjih, učenju. Verjetno boš morala temu nameniti tudi kakšno soboto ali nedeljo. Trud se ti bo obrestoval.

Veseli me, da te snov, ki jo poslušaš zanima in da tvoja motivacija za študij ni uplahnila. Tako naj tudi ostane. Ko pridejo misli, ki te prepričujejo v tvojo nemoč in neuspeh, jih ustavi. Verjemi vase. Dovoli si, da postopoma gradiš svoj pristop k študiju.

Na začetku sem zapisala, da se s podobnimi težavami soočajo tudi tvoji sošolci, sošolke. Pogovor z njimi bi bil zate koristen. Morda boste skupaj našli načine, kako si lahko pomagate z zapiski, pri pisanju poročil. Nasvet sošolca ali pa morda iskren nasvet študenta višjega letnika iste smeri je vsekakor koristen. Tople vode ni smiselno odkrivati na novo, se strinjaš?

Ob študiju si vzemi tudi čas za sprostitev. Kakšen sprehod v naravo ali pa kakšna športna aktivnost s prijatelji ti bo koristila.

Premisli o tem, kar sem zapisala. Verjamem, da se ti bo povrnil tudi spanec in o napornih sanjah ne bo več govora.

Želim ti vse dobro pri opravljanju študijskih obveznosti. Še enkrat poudarjam, da verjamem vate in se veselim tvoje povratne informacije.

Srečno,

Bojim se, da izgorevam. Obveznosti na faksu se nabirajo, problem predstavljajo predvsem "domače naloge" ali vaje, kot jim pravijo profesorji, jaz sicer ne vidim razlike med tem in seminarskimi nalogami, le da imam tu na razpolago bistveno manj časa (manj kot teden dni). Včasih imam celo ideje o tem, kako bi se lahko učila, ampak nimam energije, da bi dejansko to naredila. Ko samo pomislim na vaje, ki jih moram oddati (oziroma bi jih že morala), izgubim vso energijo in motivacijo, čeprav me drugače snov zanima ampak mi je enostavno preveč vsega. Hkrati si ne upam nikomur povedati ker nočem biti nekdo ki se pritožuje zaradi stvari ki so pač samoumeven del življenja ampak jaz res čutim da ne morem več, čeprav na zunaj sploh ni videti tako. Ne vem kaj naj naredim

Pri nekaterih predmetih niti ne vem kako naj se lotim delanja zapiskov, ker mi je zelo pomembno da imam na enem mesto vse kar je pomembno in samo tisto kar je pomembno, ampak že tako se mučim da napišem vse kar profesor pove, da nimam časa razmišljati o tem, kako bi te informacije lepo oblikovala. Posledično so moji zapiski nekoristni, oblikovani tako zmedeno, da se še sama ne znajdem v njih. Nočem pa zaradi tega stalno težiti sošolcem

Poleg tega imam zadnje čase zelo žive in naporne sanje po katerih se zbudim utrujena in zmedena, v zadnjem tednu sem večkrat na dan(!) pozabila, kateri dan v tednu je in kateri datum.