Nemorem več

Odgovori

Moški
Ženski
Neizbrano

BBKoda is Vklopljeno
[img] je vklopljen
[flash] je izključen
[url] je vklopljen
Smeški so izklopljeni

Pregled teme
   

Razširi pogled Pregled teme: Nemorem več

Re: Nemorem več

Napisal Uredništvo » 08 Okt 2021 12:16

Odgovor svetovalke
_________________

Draga Punca1,

razumem, da ti je zelo težko in da je težko začeti, vztrajati in nadaljevati s koraki, ki te vodijo k cilju okrevanja. Okvir, ki ste ga skupaj s starši, razrednikom, šolsko psihologinjo, pedopsihiatrom in nevrolom zastavili je vsekakor tisti, ki je narejen temu, da je pomoč ustrezna. Res pa je, da od tebe zahteva veliko dela in napora. Dovoli si pomagati, prosim. Spomni se na vse stiske, ki si jih že rešila, na vse tiste, ki so ti ob tem pomagali. Poskušaj verjeti v boljše dni. Prav. Narediva temu zavezo. Poskušam, dovolim si napake, ob sebi imam tiste, ki mi pomagajo, želijo, naredila bom še tako majhen korak, hočem živeti. Velja.

Močan objem ti pošiljam. Piši še, ko bo hudo in sicer. Če boš potrebovala pogovor v živo (telefon) je tu še TOM telefon, POSVET.

Se bereva kmalu.

Lep pozdrav,
Barbara Stožir Curk, psihologinja

Re: Nemorem več

Napisal punca1 » 01 Okt 2021 22:53

(*prosim ne objavite javno*)
Najprej najlepša hvala za ponovni odgovor.

// izbrisano v uredništvu //

Re: Nemorem več

Napisal Uredništvo » 29 Sep 2021 14:43

Odgovor svetovalke
_________________

Draga Punca1,

zelo hvala za odgovor in vse posredovane informacije. Zelo pomembno je, da sta s pedopsihiatrom dobro "štartala" ob vajinem ponovnem srečanju in določila nadaljnje korake. Sem sodi tudi vključitev v skupino mladostnikov z enakimi ali podobnimi težavami, tvoja ponovna odločitev za prejemanje medikamentozne terapije. Odlično. To so vsi nastavki, koraki, ki vodijo k okrevanju. Prosim, da vztrajaš, tudi ko bo težko in bi najraje pobegnila od vsega. Glede napotitve na bolnišnično zdravljenje boš najbolj konkretne in prave informacije dobila s strani psihologinje, pedopsihiatra. Pomembno je kakšna je ocena nujnosti vključitve, kakšne so čakalne vrste. Dobila boš tudi odgovore o časovnici bivanja. Tu sem jaz težko kompetenten sogovornik.

Izkoristi vse oblike pomoči in podporo staršev, ki je vsekakor izredno pomembna. Res ti želim vse dobro. Ostajava v stikih, prav.
Objem.

Barbara Stožir Curk, psihologinja

Re: Nemorem več

Napisal punca1 » 24 Sep 2021 21:31

(*prosim ne objavite javno*)
Najlepša hvala za izredno hiter odgovor, in da me še sploh prenašate...
// izbrisano v uredništvu //

Re: Nemorem več

Napisal Uredništvo » 24 Sep 2021 14:25

Odgovor svetovalke
________________

Draga Punca1,

res sem vesela, da si se ponovno oglasila. Veseli me, da si predstavila osebe, ki ti predstavljajo vire tvoje pomoči. To pomeni, da ti bodo, bomo stali ob strani in te spodbujali ter strokovno vodili na poti k okrevanja. Veseli me, da si izpostavila tudi vsaj eno lastnost, ki jo pri sebi ceniš. Empatičnost. Strinjam se s tabo, ko praviš, da je lažje težave zaupati tujcu in jih celo zapisati, kot pa o njih govoriti. Morda, razmisli, vse to kar si zapisala, pokažeš psihologinji, pedopsihiatru. Tvoji zapisi so nazorni in v njih jasno predstaviš svoje težave.

Ne strinjam se s teboj, da spremembe niso mogoče, da ni mogoče spremeniti tok tvojega razmišljanja, vedenja in odnosa do tvojega telesa. Res je, da je potrebno veliko truda, vztrajnosti, motivacije in potrpežljivosti, da do sprememb pride, niso pa nemogoče in stanje v katerem si se znašla še zdaleč ni nerešljivo.

Omenila si predlog bolnišničnega zdravljenja. Iskreno, tudi jaz sem razmišljala o tej poti. Zakaj? Predvsem zato, ker boš imela v okolju, ki je odmaknjen od šole, družine itd. možnost terapije tako individualno, kot skupinsko ob vrstnikih, ki imajo podobne težave, s strokovnjaki začrtati pot in ji slediti vsakodnevno. Na začetku je smiselno, da je ta podpora bolj močna in da se skupaj s strokovnjaki začneš vsakodnevno učiti novih vzorcev vedenja in ob tem razrešuješ stiske, dvome, ki te obremenjujejo (spolno nasilje, samopoškodbeno vedenje, motnje razpoloženja, socialna anksioznost). Kaj praviš? Ne gre zato, da je s tabo kaj hudo narobe in da si "butasta". Dejstvo pa je, da se je nakopičilo ogromno težav in pomoč res potrebuješ. Glej dolgoročno. Zdravljenje in terapija bosta zate osvobojajoča. Cilj je, da se boš dobro počutila sama s seboj, kar se bo odražalo tudi v smeri odnosov z vrstniki, šolskem delu itd.Vsekakor pa vem, da v kolikor se boste o tem pogovarjali, ti bodo tako psiholog oz. pedopsihiter vse razložil, odgovoril na tvoje pomisleke glede bolnišničnega zdravljenja. Dovoli si poslušati.

Psihiater te ne bo napadel in okaral, zakaj nisi jemala zdravil.Verjamem, da se bosta umirjeno pogovorila in da bo pogovor tekel v smeri rešitev. Enako bo pri nevrologu. Upam, da te bodo k zdravnikoma spremljali tudi tvoji starši.

Ostajava v stikih. Držim pesti zate.Verjamem v tvoje okrevanje in ti pošiljam objem.

Lepo te pozdravljam,
Barbara Stožir Curk, psihologinja

Re: Nemorem več

Napisal punca1 » 23 Sep 2021 21:27

(*prosim ne objavite javno*)
Hvala za še en odgovor, in iskreno se zahvaljujem za vso podporo.
// izbrisano v uredništvu //

Re: Nemorem več

Napisal Uredništvo » 23 Sep 2021 11:38

Odgovor svetovalke
_________________

Draga Punca1,

zelo se ti zahvaljujem za odgovor in vse dodatne informacije.
Strinjam se s tabo, da se zelo trudiš. Preučila si že kar nekaj literature, izvajaš sprostitvene tehnike, pomagaš si z dnevnikom, telesno aktivnostjo. V šoli imaš prilagoditve. Pomoč psihologa, napotena si k pedopsihiatru, nevrologu. Ob tem pa se sprašuješ zakaj ni učinka, ni rezultatov. Svojega telesa ne maraš, tvoja samopodoba je slaba. Si vse prej kot pomirjena. Težko verjameš v pomoč, spremembe na bolje. Razumem, ob vseh aktivnostih.

Razumem, da je težko prihajati v šolo, se družiti z vrstniki, se izpostavljati pred vrstniki v učnem procesu. Težko je zaupati svoje težave v celoti psihologinji v šoli, osebni zdravnici, pedopsihiatru, tudi nevrologu, najprej pa staršem. Tu bi jaz postavila začetek. Iskren pogovor s starši, pogovor o težavah in skupna zaveza, da ti bodo pomagali na poti okrevanja. Brez tega bo žal težje. Prav tako iskren pogovor z vsemi strokovnjaki, ki ti pomagajo. Ob tem pa zaveza - da od sebe ne pričakuj hitrih, takojšnjih izboljšav. Zakaj? Ob neuspehih si namreč lahko še kako razočarana in krog težav se poglobi.

V šoli še enkrat temeljit pogovor s psihologinjo, skupaj s starši, razrednikom, nato prenos informacij in napotkov učiteljem, ki te učijo. V smeri potrebnih oblik pomoči, prilagoditev. Pomembno je, da se sliši tvoj glas - težko se izpostavim, težko pridem v šolo, težko zaspim, jem, počutim se ogroženo, občutek imam kot da nimam prijateljev.... V naslednjem koraku pa tesno in poglobljeno sodelovanje s pedopsihiatrom, tudi nevrologom. Naslednji teden si naročena pri pedopsihiatru. Vsekakor povej, da si se odločila sama, da prenehaš z jemanjem zdravil. Povej mu svoje pomisleke, razloge, govori o svojih strahovih, tesnobi, povej, da je v tebi, še ogromno stvari, ki bi jih rada spravila iz sebe in jih ne moreš (kot si zapisala). Ob tem pa bodi iskrena glede svojih težav, tudi o spolni zlorabi. Le tako bo pomoč, načrt pomoči in svetovanja ustrezen. Enako pri nevrologu. Lahko tu narediva dogovor, da bo temu tako?

Še enkrat - poskusi začeti verjeti, da boš s pomočjo strokovnjakov zmogla. Jaz resnično verjamem v to in te želim v tem duhu zelo podpirati.

Ob koncu tega zapisa, pa bi te prosila, da vzameš list papirja in nanj zapišeš vse tiste stvari, lastnosti, dejanja, dogodke, na katere si ponosna in osebe, ki ti lahko predstavljajo vir moči. Vesela bom, če boš kakšen kos te liste in obrazložitev ob zapisu delila z mano. Kaj praviš?

Pošiljam ti objem in se veselim ponovnega pogovora s tabo.
Lepo te pozdravljam,

Barbara Stožir Curk, psihologinja

Re: Nemorem več

Napisal punca1 » 17 Sep 2021 17:25

(*prosim ne objavite javno*)
Najprej, res iskrena hvala za (hiter) odgovor in vso podporo.

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Nemorem več

Napisal Uredništvo » 17 Sep 2021 15:33

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Punca1,

zahvaljujem se ti za ponovno zaupanje, spletni svetovalnici in strokovnjakom, ki svetujemo vam, mladostnikom. Veseli me, da si se že večkrat obrnila na pomoč na nas in da ti je bil pogovor, nasvet v pomoč pri razreševanju težav in izzivov pred katerimi si se znašla.

Tvoj tokratni zapis je izčrpen, v njem podrobno opisuješ kronološki potek dogodkov, kriz, sprožilcev, oblike pomoči in tvoje pomisleke ob tem. Večkrat sem ga pozorno prebrala. Verjamem, da je bilo težko vse zapisati, sploh ker to pomeni ponovno vračanje v preteklost in odpiranje ran, a hkrati bi takšen zapis lahko pomenil tudi vsaj majhno razbremenitev v smislu - dala sem na papir, delila sem z nekom, poskušam še poiskati pomoč. Želela bi ti odvzeti bolečino, ki jo nosiš v sebi. To ne gre, vem. Upam, da bodo moji odgovori šli v smeri majhnega obliža in usmerjenosti k vztrajanju pri oblikah pomoči.

Spolno nasilje, spolna zloraba je ena najhujših oblik nasilja, ki jih lahko doživi deklica, dekle, fant, odrasla oseba. Gre za krut poseg v intimni prostor človeka, poseg v nedotakljivost telesa, duše brez privolitve. Kadar gre za zlorabe otrok je tu še dejstvo, da si otroci ne znajo, ne zmorejo razložiti kaj se dogaja. Pojavljajo pa se občutki strahu, krivde, nemoči ..., ki se kažejo na različne načine. V času zlorabe kot otrplost, miselno odplavanje drugam, agresivnost do drugih in sebe ... Zelo podoben opis doživljanja spolne zlorabe in nasilja kot ga opisuješ ti, je zapisala Mija, dekle, žrtev takšne oblike nasilja, v knjigi Sanje Rozman z naslovom POGUM, kako preboleti travmo. Priporočam ti jo v branje, z namenom razumevanja svojih občutkov, čustev, doživljanja in samopomoči na poti h okrevanju.
Posledice spolnega nasilja so dolgoročne, to se kaže tudi pri tebi. To ugotavljaš tudi sama. Navajaš nizko telesno samopodobo, povezano z drastičnim padcem telesne mase in težavami s fizičnim zdravjem (glavoboli ...), težavami v odnosih z vrstniki, učenjem, pojavom samomorilnih misli in poskusom samomora, samopoškodbenim vedenjem. Ob dogodkih, ki so bili zate stresni, in so predstavljali dodatne sprožilce težav, se je tvoje razpoloženje in stanje še poslabšalo. Govorim o poškodbi v tuš kabini, o karanteni, vrnitev v šolo po karanteni.

Težave si, predvidevam da ob podpori in razumevanju staršev, začela reševati. Pohvala :-). To je vse prej kot lahko. Oblike pomoči, ki jih navajaš, so ustrezne. Šolska psihologinja je tvoja opora in pomoč v šolskem prostoru. Tako z vidika podpore v procesu učenja, kamor sodi pomoč pri organizaciji učenja, spodbujanju motivaciji za učenju in delu, opredelitev ustreznih prilagoditev v procesu učenja in ocenjevanja v dogovoru z učitelji ter razrednikom, možnost pogovora z namenom razbremenitve in svetovanje pri vzpostavljanju ter vzdrževanju stikov z vrstniki. Ni lahko, vem, je pa smiselno vztrajanje. Šola, z njo šolska rutina, te vzdržuje pri potrebnem nivoju aktivnosti, zato je zelo pomembno, da greš v šolo, četudi to zate predstavlja strašen napor. Se strinjaš? Tu predlagam torej prvi dogovor. V šolo grem, vem, da imam tam podporo in pomoč. Šolska rutina je zame koristna. Ko sem v šoli, tudi manj dela odpade na popoldan.

Prav tako je pomembno, da ne obupaš z obiski pri psihologinji in pedopsihiatru. Oba sta pomemben temelj podpore tebi, v procesu okrevanja. Tu izpostavljam, da je pomembno, da ne prekinjaš z medikamentozno terapijo in nikakor ne prekini srečanj z pedopsihiatrom. Navadno zdravila, ki so ti jih predpisali, začnejo delovati po določenem časovnem obdobju in ob prenehanju jemanja tega učinka ni. Tudi terapija s psihologinjo ne prinaša rezultatov v kolikor ta proces ne teče. Super je, ker sta se ujeli in motivacija za delo z njo je. Drži? Kot si sama že ugotovila, pa je proces dolg, zahteven, zahteva veliko truda in napora, samo od sebe (govorim o spremembah) pa se nič ne zgodi. Koraki k spremembam so majhni. Včasih se nam zdi, da so premajhni in obupamo. Stari ljudje so včasih rekli - počasi se daleč pride. Se strinjaš? Počasi, a vztrajno in s pripravljenostjo, da bo cilj (realen, četudi majhen) dosežen. Začneš lahko že danes z dnevnikom, v katerega zapiši še tako droben trenutek, ko si se počutila v dnevu dobro, ko si uspela nekaj narediti, kaj prebrati, biti na svežem zraku, pohvaliti nekaj na svojem telesu, dogodek s področja odnosov z drugimi ... Kot nekakšen dnevnik hvaležnosti sebi.
Poskušaj skrbeti, da si dovolj časa na zraku, da dovolj spiš, poskusi imeti vsaj kakšen stik z vrstniki, četudi spleten. Morda ti bodo v pomoč tudi tehnike sproščanja, meditacije, čuječnosti.

Vsekakor bi ti svetovala, da v kolikor se znajdeš v globoki stiski, da pokličeš TOM telefon, morda Posvet, kjer boš imela na voljo možnost pogovora. Svetovala bi pa ti, da se po pomoč, nasvete obrneš tudi na Društvo SOS telefon in Združenje Za Moč, ki sta namenjeni tudi žrtvam spolnega nasilja. V razmislek pa morda še možnost vključitve v Šolo zdravega odraščanja MKZ Rakitna. Vsekakor poskusi izkoristiti primerne oblike pomoči, ki ti bodo ponujene. S pomočjo ustreznih oblik pomoči boš "pozdravila" svoje rane in se naučila novih vzorcev vedenja in strategij, kako si pomagati pri težavah in stiskah v prihodnosti. Vse s ciljem, da boš lahko živela bolj polno življenje in sprejemala sebe takšno kot si, edinstveno in vredno kvalitetnega življenja.

Ostaniva v stiku. Vesela bom tvoje povratne informacije in pogovora s tabo. Pošiljam ti močan objem. Tu sem in smo, da te podpremo.

Lepo te pozdravljam,
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja

Nemorem več

Napisal punca1 » 14 Sep 2021 12:34

(*prosim ne objavite javno*)
Pozdravljeni,
večkrat sem že pisala na ta forum, in večkrat ste mi tudi pomagali. Za to, bi se najprej iskreno ZAHVALILA!

/Izbrisano v uredništvu/

Vrh