Življenje nima smisla

Odgovori

Moški
Ženski
Neizbrano

BBKoda is Vklopljeno
[img] je vklopljen
[flash] je izključen
[url] je vklopljen
Smeški so izklopljeni

Pregled teme
   

Razširi pogled Pregled teme: Življenje nima smisla

Re: Življenje nima smisla

Napisal Hiii » 14 Nov 2021 00:25

Ne morem reč da imam toliko izkušenj kot ti ne morem reči niti vem da nič nevem ker trenutno vem še manj
Zdi se mi da si kot v krču probaj zadihat
mislim da si rekel da imaš rad naravo(če nisi oprosti) recimo lahko slikaš?
Ko si pisal kaj ti ne gre si se ponavljal na zelo visokem nivoju si povedal da se težje učiš večkrat ampak to je del zebe zelo si se trudil zato zdaj zelo veliko veš no jaz sem nasprotje (stvari razemem na da pa se mi jih učit)
Mislim da si zelo razumna iskrena in prijazna oseba rekel si da si želiš poroko mogoče lahko začneš tako
Naloži si kakšno aplikacijo za zmenke torej ko vidiš da bi se želel podružit jo odpreš pogledaš …
Nimam izkušenj ker sem komaj osnovnošolka ampak daj ne laži ko si delaš profil
Če boš iskren kot si bil do zdaj vedno boš našel ljudi s podobnimi interesi ker ne morem reč zaj pa vem ampak ko se družiš če ti ni prijetno razmisli zakaj ti ni prijetno tako sedeti ali ti ni prijeten pogovor prostor te kaj moti zakaj ti je neprijetno razmisli kako bi ti bilo bolj
Resnično upam da sem ti pomagala

Re: Življenje nima smisla

Napisal en luzer » 05 Nov 2021 18:12

Nisem se zmogel hitreje odzvati po vašem zadnjem sporočilu, kateremu ne oporekam. Le to moram reči, da so stvari bistveno bolj zapletene. Težko ali nemogoče je opisati celoten pogled na neko zadevo zato, ker ga niti sam nimam. Vsaj ne v enem samem trenutku.

Razmišljal sem o mojem preteklem in sedanjem življenju. Ugotavljam, da bežim socialnemu življenju že dolgo časa, ker me dela tesnobnega.

Umaknem se tako, da študiram o raznih stvareh – po cele dneve. To so obdobja, kadar moje razmišljanje ni oteženo / upočasnjeno / zamegljeno. V času šolanja sem se takrat bolj intenzivno učil ali razmišljal o stvareh, ki so me takrat zanimale. Sedaj pa ostajam predolgo na šihtu in me ni domov. Tudi družim se v takšnih časih najmanj, kot se je treba. Preprosto se nimam želje. Trenutno sem v takem obdobju. To je obdobje, ko si mislim, da se s trudom da marsikaj doseči. A vseeno ne smem dopuščati, da bi čustva vplivala name, ker podzavestno vem, da nimam nič od življenja. Zato si moram čas organizirati tako, da nimam nič prostega časa.

Temu ponavadi sledi obdobje depresije, ko se bolj izrazijo vsa tista pomanjkanja, za katera se prepričujem da jih ni. Takrat nimam nobene volje. Situacija se poslabšuje toliko časa, da pride do točke, ko razmišljam bolj kot ne samo še o tem, da je edina rešitev samomor. Takrat ne morem razmišljat drugače. Po nekem času takšne agonije se le spravim spet kaj naredit. A takrat je moje razmišljanje počasno, moji spomini so nedostopni, ne morem dobro funkcionirati. To obdobje lahko traja dolgo. Stanje se postopoma počasi izboljšuje in v nekem trenutku spet ugotovim, da me zanima več stvari in z zanosom spet delam in razmišljam. Tudi željo po druženju ponavadi dobim v tem obdobju. A ko se dejansko udeležim kakšnega družabnega dogodka ugotovim, da v tem še vedno ne uživam. Ugotovim, da od tega ne dobim nič, kar bi povzročilo, da bi se hotel še družit. Nasprotno, ugotovim da ne uživam, da postajam tesnoben in da se nočem družit.
Potem postajam vse bolj depresiven. Da se izognem temu, delam več in po cele dneve in se ne udeležujem socialnih dogodkov. In potem se zgodba ponovi podobno, kot sem že opisal.


Sprašujem se, kaj je bilo vedno (od sredine najstništva naprej) narobe, da se to dogaja. Nezmožnost čustvovanja? V otroštvu in začetnem najstništvu sem bil konstantno razočaran, ker me ni noben sprejemal in sem bil ignoriran od vseh. Hotel sem se družit s kom in biti sprejet in občutiti navezanost, prijateljstvo, podporo. Ne spomnim se, da bi bil kdaj na kogarkoli navezan. Hotel sem imeti prijatelja – zaveznika, za katerega bi vedel, da mi bi stal ob strani in se bi pri vseh igrah hotel prvenstveno družit z mano. Tudi od odraslih nisem bil deležen nobene pozornosti. Za pozornost nisem prosil. Tudi drugih otrok nisem videl, da bi prosili, pa so jo dobili. Naučil sem se tega, da se ne morem na nikogar zanesti… Hkrati sem se tudi spraševal, če sem morda umsko prizadet in tega samo jaz ne vidim. Toda šolske ocene niso govorile temu v prid. Zato je bila moja naslednja domneva, da sem tako vizualno neprivlačen in pa na splošno nezanimiv. Ker drugače res nevem, s čim sem si pri toliko ljudeh v življenju, prislužil toliko ignorance. Ves čas so me navdajali občutki žalosti in nekompetentnosti (za druženje; biti zabaven; postaviti se zase). Nikoli se nisem postavil zase. Raje sem videl, da takoj zmaga nasprotnik, kot da se zapnem v prepir, ker bi itak govorno in v dejanjih izgubil. Razkrita bi bila dejanska razsežnost moje nesposobnosti in nekompetentnosti (--> luzerstva) in bi s tem zame nastala velika blamaža.

Po opazovanju samega sebe v zadnjem času in po raziskovanju po raznih gradivih sem ugotovil nekaj, kar najbolje razloži probleme v mojem življenju. Moje težave; stanja v kakršnih sem bil in moje doživljanje sveta najbolje opiše delovanje oziroma pomanjkanje hormona oksitocina. In morda bi na njegovo raven vplival stresni hormon - kortizol.

To bi razjasnilo, zakaj se nisem nikoli na nikogar navezal. Tudi do prijateljev, »ki jih imam« ne čutim nobenega čustva, povezanosti… Prijatelji jim pravim zato, ker so edini, ki se sploh družijo z mano in predvidevam, da verjetno oni kaj čutijo do mene. Vem da mi bi moralo to veliko pomeniti, a žal ne čutim nič.

Ob spoznanju možnosti vplivanja oksitocina na občutenja (med drugim je zaslužen tudi pri erekciji) mi je vse bolj razumljivo. Vse je logično. Obnašanje ljudi, dejanja… Ugotoviti moram, kaj lahko naredim, kaj mi lahko pomaga zvišati raven oksitocina. Ali pa imam le lažno upanje o čudežni odrešitvi… Psihiater pravi, da ni pravi naslov za to vprašanje in da je to vprašanje za endokrinologa. Osebna zdravnica me je zaenkrat odpravila, da to ni razlog za moje počutje.

To je vse iz moje strani. Toliko, da veste, da sem še živ… In vesel bom vsakega odziva.

Re: Življenje nima smisla

Napisal Uredništvo » 07 Okt 2021 11:00

Odgovor svetovalke
_________________

Kar nekaj časa že razmišljam, kako se odzvati na tvoje zadnje sporočilo. Zelo zgoščeno, bogato. Opisal si se, tak kot si. In, zelo iskreno, zanimiv mladi mož si. Po mojem mnenju je kar nekaj mladih žensk, ki bi bile vesele tvoje družbe. Ki razmišljajo podobno kot ti, in imajo sorodne poglede, interese. So pa prav tako neopazne, nevešče komunikacije. Tako je malo možnosti, da se srečate. Pa vendar, možnosti so, tudi preko spletnega dopisovanja, najprej, in zatem spoznavnega srečanja.

Tvoje zapisane besede izražajo zrelost. Imaš želje, ki so uresničljive. Znaš delati, različne stvari. Raje deluješ kot razmišljaš, kombiniraš. To, da nimaš pretiranih ambicij, je čisto sprejemljivo. Zakaj bi tekel na čas, če lahko tečeš preprosto za užitek, za opazovanje narave, za meditacijo v sebi ? Tek je lahko preprosto sproščujoč.
Že to, da tečeš, je tvoja zmaga.
Gibanje nam je dano v zibelko. V gibanju se rodijo najboljše ideje. Med hojo se nam porodijo dobre zamisli. Če ne drugega, s sprehoda pridemo boljše volje, kot tedaj, ko vstanemo izza računalnika. V hribih najdemo recimo drugačno družbo kot v kavarnah v dolini.

Do sebe si kritičen, morda celo preveč. Prej pomisliš na svoje slabosti, pomanjkljivosti kot na svoje močne, pozitivne lastnosti. Tvoja želja, da najdeš sebi sorodno dušo in si ustvariš družino, je povsem izvedljiva. Že to je močan motiv, da osmisliš svoje življenje. Iskanje sorodne duše, ne na silo in na vso moč, pač pa tako nekako neopazno, nevsiljivo, a ves čas. Nič se ne mudi, vse pride ob svojem času. Skozi prijateljstvo, skupne aktivnosti. Morda obiskovanje predstav? Si morda omisliš abonma? Ali obiščeš kinodvorano, teater, koncert, galerijo, kadar opaziš kaj zanimivega, lepega.

Življenje predstavlja niz dogodkov, ki mu spremenijo ritem, mu dodajajo barve, melodijo. Žal večino ljudi delo, službo doživlja kot nujno zlo, sredstvo za zaslužek, za preživetje. Če v njem najdeš vsaj kanček smisla, če te nanj vežejo skupni dogodki s sodelavci, ponos na to, da delaš prav tu, je to že dober temelj, da si lahko zadovoljen.

Smisel običajno spoznamo, ko nam nekaj pomembnega umanjka, ko se znajdemo v precepu, ko se dnevna rutina spremeni, poruši. In potem si rečemo, aha, to mi veliko pomeni, ves čas je tu, a ne znam prav opaziti, ta smisel namreč. To je tako, kot pravijo, da se zavemo zdravja, ko se nam poruši, ko zbolimo. Ali ko iščemo srečo, nekaj posebnega, velikega, vznesenega, in potem odkrijemo, da je sreča v majhnih stvareh. V živem cvetu na kaktusu, ki smo ga pozabili zaliti. V bistri vodi, ki nas odžeja in ohladi na pohodu. V blesku v očeh osebe, ki jo srečamo.

Torej, smisel je v tebi, živi s teboj, morda se ga še ne zavedaš, a tu je, slutim ga.

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja

Re: Življenje nima smisla

Napisal en luzer » 17 Sep 2021 17:39

Vem, ponavljam že večkrat povedane stvari. Praznina je problem! In to da me nič ne vzradosti in da mi nič ne daje veselja. Ni več otroške igre in ni sreče, ki sem jo ob tem doživljal.

Jaz se počutim ali doživljam kot odrasel moški. Se bolj sprejemam, kot sem se v preteklosti. Preizkusil sem veliko stvari in videl v čem nisem dober in sem tudi pomirjen s tem. Preveč sem pomirjen s tem, da mi ni treba nikomur nič dokazat. Zato verjetno nimam nobenih ambicij. Prevečkrat sem videl, da se v nečem ne odrežem dobro in sem zato izgubil interes. Trenutno se ne morem spomniti ničesar v čemer bi blestel in bi lahko počel v življenju.

Pravite naj odmislim primerjave z drugimi. Že sedaj ne živim kot drugi in tudi nimam več potrebe, da bi živel tako. Imam svoja prepričanja, katerih ne vsiljujem drugim, niti nimam potrebe razglabljati o njih.

Vedno sem se želel poročiti. Poroka se mi je zdela nekaj pomembnega in tudi tradicije povezane z njo so mi bile všeč. Poročil bi se še vedno, od tradicij pa sem se odvrnil. Poroko bi rad imel samo z nevesto, matičarjem (župnikom), brez prič, brez svatov. Nočem nekih tradicionalnih mlajev in šrang, čeprav so to lepi običaji, a jaz ne morem biti del njih. Neko slavje bi imel potem, ko bi formalnosti bile že opravljene. In to brez nekih govorov in rezanja tortice, metanja pušelca in snemanja podvezice. Ampak, koga naj bi sploh povabil na slavje, če pa nisem del nobene družbe. Ha, pa se stvari zapletejo. Oh, in sovražim ples in pogovore… In rad imam drugačno glasbo, drugačno kot večina. Nočem instantnih stvari. Otroke sem si tudi zelo želel. Sedaj pa se bojim, da ne morem preživeti celotnega življenja, ki mi je odmerjeno, zato si otrok hkrati želim in ne želim imeti.

Ni potrebe, da bi »blestel« v pogovorih, zafrkancijah, besedičenju, rad bi imel le vsaj majhno sposobnost tega. Rad bi čutil hotenje po pogovarjanju, ne pa da imam odpor in da čutim slabost.

Na zadnjem posvetu pri psihologinji sem dobil nalogo, da razmislim in določim vsaj pet stvari v svojem življenju na katere sem, oziroma, zaradi česar sem ponosen. Razmislil bom in poskušal najti teh 5 stvari, a hkrati bom navedel tudi argumentirane neuspehe zaradi katerih me je tudi sram. Nasprotje ponosa…

Ponosen bi bil, če:
- bi imel lastno hišo, a te še dolgo ne bom mogel imeti
- bi me družba opazila, ne pa da me ignorira
- bi me punce hotele, ne pa da vidim odpor v njihovih očeh
- bi šolanje opravil z lahkoto, ne pa da sem se mogel ogromno učiti, da sem komaj opravil izobraževanje. Počutim se neumen.
- bi izpit za avto in moped opravil z manj urami, ne pa da sem bil tako nedojemljiv. Sicer sedaj solidno upravljam oboje in še nisem imel incidentov.
- bi z vztrajnostjo pri teku dosegal boljše rezultate, pa jih ne morem. Bolijo me tudi kolena. V bistvu nisem dober v nobenem športu, še posebej ne v skupinskih.
- bi šiht opravljal z lahkoto, ne pa da komaj za silo opravljam, kar mi je zadano
- bi osvajal nova znanja in bi si dejansko kaj zapomnil. Ne vem če sem si v zadnjem letu do dveh sploh kaj zapomnil.
- bi se na odrih dobro počutil. Če bi bil ljubljenec publike, bi razvijal pevske sposobnosti in jih lahko morda tudi unovčil
- bi v gasilski ekipi bil bolj uporaben, ne pa da sem bil del ekipe le zato, ker ni bilo na razpolago drugega
- itd

Ponosen sem:
- da sem v življenju že veliko fizično delal (inštalaterska dela, dela v proizvodnjah, v laboratoriju, doma pri gradnji hiše, pri košnjah, v gozdu, pri melioracijah, …)
- da imam čut za pravičnost, logičnost, čut za ekologijo in ohranjanja narave, za lepo arhitekturo in za lepo urejeno krajino. To me hkrati tudi spravlja v slabo voljo, ker ne morem vplivati na večino teh stvari ali pa lahko v neznatni vrednosti.
- da imam glasbeni posluh (čeprav mi to verjetno večkrat škodi, kot koristi)
- ?

Ne vem, zakaj sploh še pišem. Morda zato, ker se hočem za vsako objavo potrudit in moram razmišljat in s tem ustvarjam zaključke in si ustvarjam fokus. In zato ker kljub vsemu še vedno iščem »smisel«.

Re: Življenje nima smisla

Napisal Uredništvo » 16 Sep 2021 09:44

Odgovor svetovalke
_________________

Malo bom vskočila v meni zelo zanimivo odzivanje, pogovor o temah PRAZNIN, ki je kar pogosto zadnje čase. Morda pa se motim, in je to samo moja profesionalna deformacija, da so te teme pogoste. Morda sem samo jaz bolj pozorna nanje.

Nisem (še?) že čisto pozabila časa odraščanja svojih otrok, in tudi njihovih vrstnikov. Zdi se mi, da se je njihovo odraščanje zavleklo, v primerjavi npr. z mojo generacijo. Nekako med 25. in 30. letom so se toliko postavili na noge, da so vedeli, kaj so in kaj hočejo postati. Zdi se mi, da se dozorevanje zdaj premika že k štiridesetim. Mislim na zrelost kot tisto stopnjo, ko najdemo ravnovesje v sebi, ko sprejmemo sebe z vsem dobrim in manj dobrim v nas, ko se zavedamo svojih moči in omejitev, ko spoznamo, da je življenje vsakdanje prepletanje obveznosti in tistih dejanj, ki nas vzradostijo kot otroka v igri. Ko se zavemo, da smo drugačni od drugih, in nas to ne moti, ampak to jemljemo kot svojo osebno izbiro. Ko ne rečemo, tak sem se rodil, takšnega so me vzgojili, ampak da se zavemo, sem, kakršen želim biti. Lahko se sicer spremenim, najbrž se bom, ampak določene črte moje osebnosti so moja hrbtenica. Brez njih izgubim ugled pred samim seboj.

Morda si ti zdaj v nekem takšnem obdobju, ko vzpostavljaš ravnovesje v sebi. Včasih ti procesi potekajo nezavedno. Občutja, ki jih opisuješ za zadnji vikend, so intenzivna, spontana, tudi boleča. Takrat moramo biti sami s seboj, vsi drugi so moteči. Napetost se lahko prelije v agresijo, seveda, tudi zato je bolje biti sam. Zakaj bi moral zdaj in vedno živeti kot drugi? Si najti dekle, se poročiti, imeti družino, biti srečen ...Vsaj navzven, za druge. Si nabirati osrečujoče izkušnje iz zvez z dekleti? Vedno in povsod blesteti v pogovorih, zafrkancijah, čvekih, v kavarniškem besedičenju?

Morda si, zdi se mi, kar zahteven do sebe in do drugih. Ne moreš se pogovarjati kar tako, kot o vremenu na primer. Morda si perfekcionist, raje imaš red, postopke, procedure kot spontanost, improviziranje, ustvarjanje nečesa novega, npr., da isto znano stvar poveš na čisto nov izviren način. Si pač drugačen, sprejmi se prav tak, kot si, ne pretvarjaj se pred seboj in drugimi. Nehaj se primerjati z drugimi. Bodi ti, takšen kot si. To te bo sprostilo in tudi vse drugo bo morda lažje steklo.

Da bi bilo življenje brez veze, če ne gre po nekih regelcih, mi nekako ne sede. Mi diši po vdaji, ampak življenje ni borba. Da, včasih tako rečejo tisti, ki so težko zboleli, in se borijo za življenje, proti bolezni. Ampak tudi izguba volje do življenja je bolezen, navsezadnje. Torej nam ostaja borba za življenje, v tem zna biti rešitev.
Enostavno in težko obenem, vem.

Upam, da nisem še bolj zavozljala tvojega razmišljanja (sem te prej vikala?). Kar pa se tiče bioresonance, sama nimam izkušnje z njo. Imam pa precej znancev, tudi prijateljev, ki imajo z njo zelo dobre izkušnje, tako pri alergijah kot tudi težavah z nespečnostjo, npr. Potrebno pa je najti res dobre izvajalce, sem prepričana, da boš znal poiskati.

Se še slišiva, bereva, prav ?
Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja

Re: Življenje nima smisla

Napisal en luzer » 13 Sep 2021 22:29

Hej, zdravo Zenica (in ostali, ki se vam ljubi prebijati čez gore nastalih zapisov)!

Tvoje sporočilo sem prebral prejšnji ponedeljek. To je bil dan po zelo težkem in čudnem dnevu, enemu najhujših v zadnjem času. V nedeljo sem šel po dolgem času k maši. Tam sem videl kar nekaj ljudi, predvsem pa mi je v oči padlo nekaj mladih okoliških parov. Seveda sem se takoj začel slabo počutiti in se spraševati zakaj v mojem življenju ni vse tako enostavno. Zdi se mi, da so mojo generacijo starši, šolski sistem in celotna družba vzgajali drugače, kot pa so vzgajane generacije, ki so samo slabih 10 let mlajše od mene.

Popoldne sem se dobil z dvema prijateljema na pijači v gostilni, kjer je delalo par kelnarc in z eno sem se malo zagovoril. Vprašanja pa so bila tudi o preteklosti na ljubezenskem področju, ki je pri meni zelo žalostna. Potem se je temu prištela še moja nesposobnost pogovarjanja. Potem smo se odpravili drugam in jaz sem se peljal sam. V tem času so me popadli tako slabi občutki, da sem se odločil, da se ne morem več družit in da grem domov. Če bi vztrajal v druženju, ne bi mogel več izustiti besede, ker sem čutil cmok v grlu, pekoč občutek v prsih in nisem več mogel razmišljati o pozitivnih stvareh. Bil sem v nekem čudnem stanju. Bil sem zelo hud. Najraje bi koga pretepel. Brez besed, brez vprašanja, brez razloga bi najraje koga udaril čez čeljust. Vsakega, ki bi mi prišel na pot in me imel samo namen karkoli vprašati. Važno pa mi je v resnici bilo samo, da mi dajo vsi mir, da ne bi nikogar srečal, ker se nisem imel niti najmanjše želje s komerkoli pogovarjat. Ko sem prišel domov, sem vzel dve piksni pera, šel proti gozdu na bližnji travnat hrib in se najmanj eno uro jokal. Tako hudo mi ni bilo po mojem še nikoli. Ne na tak način. Imel sem že drugačne izpade, takšnega pa ne. Imel sem resno željo/namen, da se bo treba kmalu (najkasneje v nekaj letih) ubiti, ker tako ne gre več naprej. Ni mi jasno, kako se mi je lahko razpoloženje tako hitro in ekstremno spremenilo, zaradi nekaj sprožilcev, ki jih je bilo v tistem dnevu.

Potem sem prebral tvoje sporočilo in bilo je nekaj najlepšega. Res si se potrudila, prebrala dosedanje zapise in opisala svoje izkušnje in napisala komentar ob pravem času in brez da bi prosil za to. Nevem s čim si se soočala ti/se soočaš in nevem s kakšnim namenom bereš ta forum, a skratka, hvala.

Želim si, da bi srečal neko dekle, ki bi dalo priložnost tako zagamanemu človeku, kot sem jaz. Nevem kako je mogoče, da sem hkrati zelo čustven, pa tudi ravnodušen. Upam da so bo neka stvar premaknila v meni, da se bo nekaj spremenilo in dalo smisel vsemu.

Naj omenim še, da sem šel na bovnovo terapijo in da trenutno pijem neke čaje za ledvica, želodec in za pomirjanje (zaradi slabega spanca). Nevem ali naj razmišljam o zdravljenju z bioresonanco. Izvedeti moram, ali lahko pomaga proti prekomernemu potenju. Čez en mesec imam posvet pri plastičnem kirurgu za ukleščenje živca, kar naj bi pomagalo, da bi se nehal potiti na določenih predelih. A tega se bojim in ne verjamem v pozitiven rezultat, ker je poseg rizičen. A to je vse, kar mi je osebna zdravnica svetovala in če bi zavrnil posvet bi izpadlo, kot da prihajam samo jokat o svojih problemih, ponujene rešitve pa nočem sprejeti.

Če je med svetovalci na tem forumu ali drugje kdo, ki ve kaj svetovati o bioresonanci se priporočam za mnenje, ker se moram kmalu odločiti o nadaljnih korakih, ki mi še preostajajo.

Lep pozdrav in hvala.

Re: Življenje nima smisla

Napisal Zenica » 03 Sep 2021 13:11

Hojla!

Tako kot Outsiderka sem čisto slučajna naletela na to temo. Vsake par mesecev grem brati zgodbe na portalu, ker me zanima tema, ampak ob temle imam prvič nujno željo, da še sama odpišem.

Najprej - rekel si, da se ne znaš izražati z besedami, in za ta stavek ti pošiljam virtualno klofuto! Tako lepo, zbrano, odkrito pišeš, uporabljaš širok razpon besedišča ter jasno vizualiziraš svojo zgodbo, da me je čisto notri potegnilo. Pismenost je meni osebno ena najlepših vrlin, in ti si mojster v besedah. Res mislim, da imaš dar za pisanje in sporazumevanje preko besed.

Prav tako se ne strinjam s tem, da nimaš smisla za humor. Oziroma sem te v mislih že sprejela takšnega, potem pa sem prišla do tega dela:
To ni življensko, a zdravnica pravi, da ni nekih rešitev in da je to mogoče posledica depresije in se bo samo po sebi rešilo. Ne bo se. Če kdo pozna koga, ki bi se želel strokovno ukvarjati s problemom potenja, sem na volje za preizkuse.
Model se zna zafrkavati, dvakrat sem morala prebrati, medtem ko sem se režala. :D Niti malo ahumoren in azanimiv se mi ne zdiš.

Glede potenja - nekoč sem imela fanta, ki se je strašno potil in se glede tega še bolj obremenjeval. Med seksom je kar deževalo name :)). Ampak mene ni motilo, ko imaš nekoga rad, ga sprejmeš z vsem, tudi z vraščenimi nohti in potenjem vred, in midva sva se temu le še smejala. Dokler ne žvečiš na glas in z odprtimi usti, je vse ok (vsaj drugim - o svojem odnosu do sebe ti pa ne znam kaj pametnega reči, self-care in self-appreciation je trnova pot, za katero se mi zdi, da jo mora vsak sam hoditi).

Jaz tudi nimam nobenega spomina - vsaj meni pomaga, da si res, ampak res vse zapišem. Zaradi tega me je grozno strah demence ali Alzheimerjeve, zato imam s sabo vedno zvezek in vse pomembno, kar se mi zgodi, zapišem vanj (teh zvezkov je zdaj že za veliko škatlo, in ko pozabim, kdo sem, grem brati stare zapise in me pomirijo), poleg tega pa imam v službi milijon to-do list za vsak slučaj, da sem učinkovita.

In poglej - imaš smisel za besede, z Outsiderko si navezal komunikacijo tako, kot bi jo kakšen strokovnjak in menim, da bi znal odlično podpirati druge ljudi pri svojih stiskah ravno zato, ker jih tudi sam poznaš (saj veš, kako pravijo - psihologi imajo/so imeli največ težav sami s sabo), imaš trd moralni kompas ("moje mnenje je, da se moramo truditi izboljševati stanje v družbi lokalno in širše"), pretečeš lahko 10km, in še in še lastnosti, ki jih sama zelo občudujem in bi jih najbrž tudi drugi, če bi jim jih pokazal.

Tudi jaz sem že slišala za POSVET - sporoči, kako se ti zdi, mene je tudi zanimalo - brezplačno terapijo po spletu pa izvaja tudi Zavod Škatlica: https://skatlica.si/brezplacno-spletno- ... vetovanje/.

In ne zdiš se mi apatičen; prav nasprotno, navkljub depresiji (zaradi katere si predstavljam, da se počutiš, kot da so tvoja čustva zavita v vato in skoraj nedostopna, saj depresija povzorča kemično neravnovesje v tvojem telesu, antidepresivi pa najbrž tudi) čutiš življenje, kako bije v tvoji krvi in se na vse pretege boriš, da bi se počutil živo; šel si k psihologu, šel si k psihiatru; ko antidepresivi niso delovali, si večkrat preizkusil druge; pisal si na tem portalu, večkrat si klical telefon za pomoč, uau! Vedno znova in znova se upiraš tej apatiji in to se mi sploh ne zdi lastnost nekoga, ki je obupal ("Ko ti nekaj večkrat ne uspe, odnehaš."). Zelo močno se mi zdi lastnost nekoga, ki si absolutno ne želi odnehati. Ampak pač na svoj način.

Zakaj bi živel? To je kar pomembno vprašanje, kajne? In vsi ostali izgledajo, kot da ga imajo pogruntanega, razen tebe.

Ampak saj ti ni treba. Življenje ni prisila, ni nekaj, kar moraš 'oddelati', da povrneš, kar je bilo vloženo vate. Ni nekaj, kar zapravljaš, če ga ne živiš tako, kot si predstavljaš, da bi ga mogel - ali kot si si ustvaril vizijo, da bi ga želel. Tu res ne vem, kaj reči - in ni moje mesto ali vloga, da svetujem, želela sem ti samo malo odpisati, da se morda počutiš malo manj sam. Dolga leta sem se tudi sama počutila tako, in ne znam zares pokazati s prstom na to, kaj se je spremenilo. Mislim, da se je začelo z enim takim čisto preprostim fear-of-missing-out, "aja, ampak tole si pa še želim narediti, preden umrem" ali pa "če mi je že uspelo našparati 1000 EUR, kera škoda, da nikoli ne bom videla Zanzibarja ali kakega drugega random otoka na svetu". Prisežem, potem sem si kupila karto na Zanzibar.

V bistvu ti samo želim vsoooo srečo z iskanjem tega, da bi imel kaj od življenja. Menda je smisel življenja v tebi, enostavno v tem, da si živ, in je to dovolj - pravi moj sodelavec, češ da je to dojel, ko je bil v bolnici in je že mislil, da umira - ampak take stvari je težko razumeti, dokler jih sam ne začutiš, sam pa se ne moreš prisiliti, da jih začutiš.

p.s. - a ti glasba vzbuja kakšne občutke? Kaj pa živali? Narava? Vožnja s tvojim mopedom? Kaj pa če imaš samo neko predstavo, kako bi morali izgledati občutki - tako kot zase praviš, da nimaš smisla za humor, pa si se vsaj dvakrat v tekstu zafrkaval? Če se tako počutiš že od začetka osnovne šole, si mogoče enostavno tak, kot si, in nima smisla poskušati ccelo življenje iskati neke čarobne palčke, ki bi te naredila drugačnega. Recimo čisto ok je, da ne maraš plesa, jaz ga mrzim iz dna duše in še veliko drugih ljudi tudi.

Re: Življenje nima smisla

Napisal en luzer » 25 Avg 2021 23:57

Oj, Outsiderka!

Mislim si, da ti vidiš nek smisel v življenju, le zadovoljna trenutno z življenjem nisi. Podobno kot jaz, le da je meni veliko bolj vseeno za vse. Včasih sem bil bolj dovzeten za taka razmišljanja in za vse okoli sebe.

Na kratko omenjaš nezadovoljstvo z izgledom ali morda nizko samopodobo. Nalagaš si hudo breme reševalke krivic nad ljudmi in nad svetom. Moje mnenje je, da se moramo truditi izboljševati stanje v družbi lokalno in širše, a globalnega vpliva žal nimamo in ni odgovornost posameznika in tudi ne zmožnost, da bi to dosegel.

Verjetno si nekoliko tesnobna, zaradi drugih razlogov, kot jaz. In verjetno si nekoliko mlajša in imajo družabna omrežja večji vpliv nate. Čeprav priznam, da ga imajo tudi name. A mene iz tira vrže že, ko v živo srečavam privlačne in samozavestne ljudi in se naenkrat počutim "nič" ali pa pač luzer.

Jaz bi se poročil in imel otroke, če bi vedel, da lahko preživim celo svoje življenje. Vzgojen sem v veri, a večkrat upam, da se s smrtjo vse konča, ker si ne želim, da bi se beda tega življenja slučajno lahko še nadaljevala v kakršni koli drugačni obliki.

Pogovori o pomembnih temah izčrpavajo in potrebno je znanje, da so taki pogovori smiselni. Po mojem za resne pogovore ni dovolj le lastna ideologija in predstava o nečem, ampak dodaten angažma, na tem mestu pa večina ljudi odpade s spiska in se takim debatam ponavadi izogiba, razen pod močnejšim vplivom hlapljivih in drugih substanc.

Ja, v ogledalih se enkrat vidim ostudnega, drugič pa (skoraj) sprejemljivega. Seveda prevladuje prvo navedeno. Potem se sprašujem, kaj na meni bi bilo lahko nekomu sploh všeč in pri tem ne mislim samo na fizične lastnosti. Pri fotografiranju pa me kamere ne ljubijo in ponavadi izpadem patetično beden. Ne znam se izražat. Ne znam se izražat z besedami, ne v dejanjih. Ko ti nekaj večkrat ne uspe, odnehaš.

Ugotovil sem tudi, da ne maram plesat. Zato, ker se je tudi tam treba izražat in biti kreativen. Raje delam stvari, ki so točno določene. Sem torej glup, če ne zmorem biti izviren? Plesal bi le po naprej dogovorjeni koreografiji. Pa še to se mi ne da. Raje samo opazujem druge, ki uživajo v takih dejavnostih. Kreativen sicer nekoliko sem, a moram vsako stvar premisliti v potankosti, da sem zadovoljen in jo lahko udejanjim in da jo dejansko hočem udejanjiti. Porabim preveč časa --> sem prepočasen. Šole jaz nisem sovražil. Rad sem se učil novih stvari. Rad, dokler sem se učil lahko.

Pesmi sem pisal pred nekaj leti.
Predvsem o enemu dekletu.
In nasploh o svojem svetu.
A vrgel sem proč jih, na ogenj.
Se prosto počutim, ker ni jih.
Ranljiv si, če dušo izlivaš.
Zdaj varno per men so.
Pozabil sem nanje in nanjo.

*Dejansko sem napisal nekaj pesmi v Prešernovem stilu, z različnimi rimami in z enajsterci in dvanajsterci. A kaj naj bi z njimi.
______________________________________________________________________________

Zdravo Lgbt++,

ja danes obstaja veliko raznoraznih izrazov. Ampak jaz nočem biti aseksualen. Tudi če bi bil, tega nočem sprejeti. In tudi če bi bil in če bi si priznal da sem, to ne reši nobene težave. Ker jaz hočem čutit te stvari. To je podobno, kot če bi si rekel, da sem ahumoren (nehumoren) in azanimiv (nezanimiv) in asposoben (nesposoben) in potem naj bi bile vse te težave odpravljene, ker jih znam identificirati?

Lep pozdrav obema

Re: Življenje nima smisla

Napisal Lgbt++ » 24 Avg 2021 07:32

Mogoče si pa asexual (ne čutiš spolne attraction) in aro (ne čutiš čustvene povezave z ljudmi): https://www.healthline.com/health/aroma ... ommunities.

Re: Življenje nima smisla

Napisal Outsiderka » 23 Avg 2021 21:01

Hej, En luzer.

Čisto slučajno sem odprla tvoje pismo in se mi je zazdelo kot da berem svoje raztresene misli. Soočam se s podobnim kot ti. Ne maram se fotkat, gledat v ogledalo, premišljevat o sebi, ker se mi zdi, da bi bilo bolje da sploh ne obstajam. Nimam pojma kaj naj v življenju sploh počnem, vse kar naredim propade kot da bi nad mano visela nesreča. Šolo sovražim, ucenje, stres, nič mi ni šlo, ker nisem imela odličnih sem se počutila kot najbolj neumna oseba na svetu. Potem sem še padla maturo in izgubila status dijaka.
Jezna sem na bogataše, ki mislijo samo nase, na vojne, ogabno človeško zgodovino, izumiranje živali, onesnaževanje, besna sem na neznani občutek praznine in padanja v prsnem košu kot da me nekaj stiska in mi ne pusti dihati. Bojim se zbližati ljudem, ker sem dolgočasna in čudaška, najraje sem sama v svoji sobi, kjer imam mir pred vsemi. Psihologinja v prvem letniku mi je diagnozirala depresijo, včasih imam boljše, včasih slabše dneve. Z uspehi nisem bila zadovoljna, zdelo se mi je da bi se mogla zamenjat z nekom, ki bi moje življenje bolje cenil. Mislila sem, da moram imeti tisoč sledilcev na omrežjih, imeti lep obraz, suho telo, in ker tega nisem dosegla sem se sovražila. Nočem se poročiti, imeti otrok, ne praznujem božiča, ne verujem v boga, maturantski plesi so butasti, small talki bedasti, ne jem mesa, nočem hodit na morje, ne maram plavanja, ne maram svojih očal, ker z njimi izgledam kot bogomolka, zakaj se noben ne pogovarja o pomembnih stvareh... Kar drugi ljudje vidijo kot normalo, se mi zdi kar malo preveč. Komur povem kaj si mislim me kar čudno gledajo tako da sem raje kar tiho. Vcasih se mi sploh ne da ukvarjat z ljudmi. Sem introvertirana, na zunaj kažem bolj malo pa še tiho sem. Spoznavanje novih ljudi me spravi v čisto paniko. Včasih se mi zdi da je z mano nekaj narobe, da sem vesoljec, da sem padla na napačen planet ... Včasih se mi zdi, da me še naše mačke ne marajo. Bolj ko za cloveštvo me skrbi za živali in naravo. Če ne bi bilo ljudi bi se planetu bolje godilo, ker nismo nič drugega kot paraziti.
Ko grem k očetu in mačehi na kosilo in se kaj šalimo se probam smejati, ampak v sebi veselja sploh ne čutim. To je najbolje opisati kot da bi lebdela sredi vesolja in bi me posrkala črna luknja. Probleme imam z vozniškim izpitom, oči pa mi motorja ne pusti voziti, ker misli da se bom kam zaletela. Pa se raje vozim z motorjem kot avtom.
Po tvojem pisanju se mi zdi, da imaš lep besedni zaklad. Mogoče bi svoja čustva izrazil v poeziji? Z veseljem bi kero prebrala.


Outsiderka

Vrh