Hejla!
Tudi sama se šolam v drugem mestu, moja najboljša prijateljica je pol Slovenije oddaljena od mene in tudi meni je motivacija med prvo karanteno močno padla. Mogoče se lahko o tem pogovoriš s kakšnim prijateljem in si skupaj zadata neke majhne cilje za začetek. Midve s prijateljico sva se npr. odločili, da bova vsak dan športali in se med ali po tem slišali, da bi skupaj "pojamrali". Tako sem postala aktivna, kar prej nikakor nisem bila (ob enaki prehrani sem izgubila 10kg), hkrati pa sva s prijateljico našli nekaj, kar naju je povezovalo kljub razdalji. Lažje je, če imaš z nekom nek cilj. Vem da je težko, ampak tako kot je rekla svetovalka, vse to bo minilo in vedet moreš, kakšna oseba želiš prit iz karantene. Jaz sem pri sebi ugotovila, da želim čimprej objeti svoje prijatelje in se zdaj veselim tega, namesto da bi samo prištevala dni karantene. Poišči dobre stvari v življenju, ti si tisti, ki bo moral naredit prvi korak, ostali so lažji, obljubim. ;) Drži se! ❤

Živijo :)

Jaz te čisto zastopim no razen tega da sem bila jaz že prej bolj doma in se nisem toliko družila ampak ja postane vseeno utrujajoče trgovine zaprte in vse kar imam rada nisem več mogla počet. Sem pa začela bolj skrbet zase pa se odkrivat kaj me zanima tudi jaz sem začela kuhat velikoo več. Začela sem televadit si ustvarjat urnike. Pa pospravla sm si omaro vse v cem se nism dobr pocutla sm vrgla stran. Pa mal je bli tezkih obdobij ampak se kr navads. In nic ni narobe ce kdaj ceu dan spis mislim v smeri ce si hoces vzet en dan off. Pa tut knjige sm zacela brat da mal zbolšam samopodobo kr še kar si lahko v knjižnjici kaj sposodiš (če rad bereš). Včasih pomaga skrb zase sploh pa men telovadba. Pa ne vem lahko se kaj novega naučiš kako stojo al pa čim več sklec naredit, kak zanimiv izziv. Upam da ti bo kaj bolse srecno :).

Odgovor svetovalke
___________________

Super, sem zelo vesela, da si se odločil za objavo, saj sem prepričana, da si s svojim pismom 'nagovoril' marsikoga, ki se podobno počuti, a ne ve, na koga se naj obrne. Bravo za pogum! 👌

In poglej, že si dobil odziv od Cherry and celo lepe želje in objem! 🙂 Vidiš, tako se pomaga drug drugemu in si deli nasvete, občutke, zgodbe. Hvala ti, Cherry, da si to podelila z nami, iz tvojega pisma kljub pogrešanju veje optimizem, želja po najti načine kako preusmeriti energijo in fokus stran od karantene k temu, kaj pa lahko sami naredimo, da si pomagamo.

Karantene še mogoče ne bo hitro konec in prav gotovo ima velik vpliv na odnose in počutje. Hkrati pa daje možnost, da se naučimo novih stvari, najdemo nove hobije in nove načine povezovanja z ljudmi. Kljub temu, da karantena predstavlja izzive, nas tudi izziva, da se znajdemo, smo kreativni, pa da gremo malo iz svoje cone udobja. To nam lahko na dolgi rok samo koristi.

Želim vama vse dobro, pa da najdeta čim več načinov, kako se imet fajn 🙂

Torej, nevem kaj si napisal v objavi, ampak kolikor sem razbrala iz odgovora, gre za stisko. Če kaj pomaga, sem tudi jaz čisto na tleh. Nevem če si govoril tudi o tem, ampak bom povedala tudi kaj sem jaz naredila, pa mogoče pomaga. Torej če si 9menil dolgčas, jaz sem naprimer začela kuhati, predvsem peči sladice. Postala sem zelo organizirana glede vsega, takoda je tudi nekaj dobrih stvari. Ampak definitivno je več slabih. Jaz pogrešam prijatelje, fanta, vse sošolce, šolo,normalno učenje in predvsem normalno življenje. Tudi jaz nevem, kako bom prišla skozi to, ampak upam in se trudim da bom. Več res neznam povedat, ampak vedi, da nisi sam v tej grozni situaciji. Upam da bo kmalu boljše, pošiljam objemčke na daljavo🤗

Pozdravljeni,

najlepša hvala za vaš odgovor.
Prosil bi pa urednštvo da objavi moj problem, ki je zdaj zbrisan, ker tako kot ste rekli, veliko mladih gre čez iste stvari kot jaz.

Lep pozdrav

Odgovor svetovalke
__________________

Lepo pozdravljen.

Hvala, da si se obrnil na nas in nam zaupal svojo stisko. Najprej bi te rada spodbudila, da morda vseeno objaviš svojo zgodbo na forumu, saj menim, da bi se dotaknila mnogih mladostnikov, ki so nesrečni, osamljeni in ki želijo slišati, da v tem niso sami in da je karantena zelo prizadela ravno najmlajše (in pa starostnike). Seveda pa samo, če to zmoreš, in brez pritiska.

Covid in ukrepi so za vedno spremenili naša življenja in menim, da nikoli več ne bo čisto tako kot je bilo prej. V marsikaterem pogledu je to sicer dobro, saj moramo začeti spreminjati način življenja (odvisnost od potrošništva, ekranov, hrane, nespoštljivo vedenje do matere narave, odtujenost v odnosih ...). Po drugi strani pa je karantena zelo prizadela ravno naše načine povezovanja z drugimi oz. nas naredila precej osamljene in nesrečne.

Popolnoma razumljivo je, da si se naveličal šole na daljavo in samote v svoji sobi. Veliko ljudi se počuti depresivne, saj jim je bilo vzeto tisto, na kar so bili najbolj navajeni. Tudi ti bi veliko raje šel v šolo, se družil, bil nasmejan in imel nazaj svoj prejšnji lajf. Ampak bojim se, da se to morda ne bo zgodilo še tako hitro. Naj te to ne prestraši. Rada bi, da poskušaš na to gledati kot nas čas, za katerega veš, da bo minil (karantena ne bo večna in ukrepi tudi ne), in kot na nek izziv, kjer se lahko odločiš, da koroni ne boš pustil, da ti pride do živega. Najdi si 'attitude', ki ti bo pri tem pomagal.

Kot si ugotovil, ti sedanji način preživljanja časa in nemotivacija zelo škodita in vplivata tako na tvoje psihično kot tudi fizično počutje.
Kaj je v tvoji moči, da narediš drugače? Kaj je tisto, kar si želiš doseči? Kako bi živel, če bi si predstavljal zadovoljnega mladostnika med karanteno (verjamem, da si je to težko zamisliti, ampak tudi taki obstajajo).

Vse to želim, da razmisliš, ker bi rada, da spremeniš fokus - da si pomagaš s tem, da pozornost preusmeriš na nekaj, kar ti bo v pomoč.

Recimo glede šole: izgubil si motivacijo, ampak a si lahko predstavljaš, da je tudi učitelju težko, ko se trudi s pripravo materiala za snov, potem pa ima pred sabo kup nezainteresiranih mladostnikov? Reci si, da nisi edini, ki se trudi in si vprašaj, kaj pa lahko narediš, da se to izboljša. A se lahko učiš 3 dni namesto 1 dan pred izpitom? Mislim, da to ni prevelika žrtev, je pa do neke mere dovolj, da te vsaj malo potegne v bolj pozitivno smer.

Recimo glede kilogramov: če vidiš, da več ješ, a lahko malo pomisliš o tem, da bi izbral bolj zdrave variante ali pa se morda šel pogosteje gibat? Na začetku bi se morda moral malo prisiliti, kasneje pa bi šlo vedno lažje.

Kar želim reči je, da te zelo razumem, da ti je težko, ampak da je zelo pomembno kako razmišljamo o nekem problemu. Če vidimo Covid kot nekaj najhujšega, se bomo tako tudi počutili, če pa ga vidimo kot nekaj prehodnega, pa nam bo lažje zdržat. Če verjamemo, da je naše življenje zaradi Covida nesmiselno, se bomo tako tudi počutili, če pa mislimo, da lahko na vse skupaj pogledamo kot na nekaj, na kar pač nimamo vpliva, pa bo morda imelo manj moči/vpliva na nas.

Toplo ti priporočam, da pogledaš kaj lahko delaš drugače. A je recimo možnost, da se učite v skupinah - recimo da se na Zoomu ali Skypu dobite s parimi sošolci, kjer je vsak zadolžen za eno temo in jo mora drugim predstaviti na način, da jo razumejo? To vam bo dalo priložnost, da 'skupaj' preživite več časa in si hkrati pomagate. Tako ne boš popolnoma nemotiviran, ker boš zadolžen za določeno temo, in se jo boš moral naučiti ter jo predstaviti drugim. To lahko naredite pri vseh predmetih in si malo olajšate stvari in si jih naredite malo na 'easy'. Vse se da 🙂

Kaj se prijateljev tiče, a lahko vsak dan pokličeš (ali FaceTime) koga drugega, da se ti malo dogaja? A se lahko naučiš česa preko YouTube, kar še ne znaš (recimo igranja kitare)? To so vse samo primeri, da te spodbudijo, da preusmeriš fokus iz negative in začneš razmišljati o tem, kaj pa bi se dalo narediti oz. kaj bi ti pomagalo izboljšati počutje. Bodi sam sebi najboljši prijatelj in razmišljaj tako, da ti bo v pomoč, in ne da te bo pahnilo v depresijo.

Če se ti zdi, da skozi to ne moreš sam in je res pretežko, pa ti svetujem obisk psihologa. Predlagam, da greš k osebnemu zdravniku, ki ti bo napisal napotnico in predlagal primernega strokovnjaka. Lahko pa greš tudi do šolske svetovalne službe, kjer ti prav tako lahko pomagajo, sploh ker se zdaj veliko ukvarjajo ravno z duševnim zdravjem mladih (med Covidom).

Lahko pa tudi poskušaš najti kakšne online skupine mladostnikov, ki iščejo načine kako si osmisliti in olajšati vse skupaj, vem namreč, da zdaj marsikdo zelo kreativno razmišlja, saj ste vsi v zelo podobni situaciji in je pomembno, da stopite skupaj.

Zdrži! 💪 Ta karantena ne bo trajala večno. Ne dovoli ji, da preveč vpliva nate, raje poskusi najti načine za izboljšanje počutja. Če ne bo šlo, pa res poskusi s pogovorom pri psihologu. Pa srečno!

Marjetka Gojkošek, mag. psihologije

prosil bi vas ce ne objavite javno

Pozdravljeni! Pišem vam ker se počutim res grozno, osamljeno, brez volje do življenja, depresivno, anksiozno,.. Odkar se je karantena začela je moje življenje začelo "propadati", izgubil sem voljo do življenja. Ne počnem stvari ki sem jih prej rad počel, v prostem času skos spim, jem ali pa sem na socialnih omrežjih. To me ubija. Res zelo pogrešam šolo, prijatelje, bus, mesto v katerem je moja šola, učenje, sprehode, trgovine,.. in vse kar sem prej počel. Online šola me utruja psihično, vsak dan me boli glava ko sedim pred laptopu in poslušam profesorje kako nam razlagajo snov, nič se ne naučim. Zato se zdaj sploh ne učim redno, le 1 dan pred testom kar je zelo slabo, ampak si res ne morem pomagati, na žalost nimam motivacije več za učenje. Nalog ki nam jih profesorji dajajo se mi jih neda delati, zdijo se mi brezvezne. Zato veliko nalog nisem oddal (le tiste najbolj pomembne). Cel dan pre ležim v svoji postelji s slušalkami v ušesih ali pa prespim cel dan. Po noči je ista zgodba ali spim ali pa sem na telefonu. Moja mami je zelo zaskrbljena glede tega, ampak ve da je karantena kriva zato sva se pogovarjala o tem. Postajam čim bolj depresiven, začel sem se tudi rediti in sovražiti samega sebe, zdaj imam težave tudi s samopodobo. Vse gre narobe, najraje bi izginil nekam, ali pa prespal celo karanteno in se zbudil ko bi se vrnili v šole, ali pa enostavno umrl. Res se mi neda imeti te rutine več, ampak si res ne morem pomagati. Poskusil sem sprementiti rutino ampak ne gre, vedno je isto. Zelo pogrešam svoje prijatelje, oni se tudi tako počutijo. Res upam da se bo karantena končala ker imam občutek kot da sem privezan in da se ne morem premikati. Obrnil sem se tudi na tok telefon ampak mi to ni pomagalo. Res ne vem več kaj naj naredim, ne vem kako naj zdržim to. Lep pozdrav