Postajam osamljen

Odgovori

Moški
Ženski
Neizbrano

BBKoda is Vklopljeno
[img] je vklopljen
[flash] je izključen
[url] je vklopljen
Smeški so izklopljeni

Pregled teme
   

Razširi pogled Pregled teme: Postajam osamljen

Re: Postajam osamljen

Napisal Uredništvo » 14 Sep 2020 09:14

Odgovor svetovalke
____________________

Pozdravljen,

hvala za odziv. Se povsem strinjam s tabo glede absurdnosti stigme zaradi istospolne usmerjenosti.

Praviš, da se ti zdi, da iskren pogovor s starši ne bi bil učinkovit. Možno. Ampak včasih je treba poskusiti. In določene stvari večkrat ponoviti. Spreminjanje stališč je tek na dolge proge. In za ohranjanje odnosa je zelo pomembno, da stvari, ki nas motijo, izrazimo. Saj ni treba vsega naenkrat. In povsem možno je, da prvič ne boš zares slišan. Boš pa povedal večkrat. Če svoje nezadovoljstvo izraziš, s tem ustvariš vsaj priložnost, da prekineš ta začaran krog vzajemnega nezadovoljstva. Držim pesti zate.

Vse dobro,
dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Re: Postajam osamljen

Napisal iwannabeurfriend » 12 Sep 2020 14:29

hey.. ker priblizno vem kaj se ti je dogajalo me prosim dodaj na snapchatu: @iwannabeurfrien
ker so se meni cisto iste stvari dogajale in zato se mi zdis zelo fajn oseba and i wanna be ur friend :)
tudi ti si lahko naredis fake profil in se potem se sele lahko spoznava:) sem pa tudi jaz 15 letni fant ki je postal srednjesolec:)

Re: Postajam osamljen

Napisal _najstnik_ » 11 Sep 2020 20:35

Gejevstvo meni sploh ni nic sramotnega saj zelo podpiram LGBT ker o tej temi veliko vem in sem se veliko naucil. Mi pa je grozno da se je to vedno v 21. tako absurdno. Imam pa namrec eno prijateljico ki mi je zelo vsec.

O pogovoru z starsi nemorem najbolj uporabiti tega saj bi starsa pomoje se vedno stala za svojimi odlocitvami in me nebi poslusala in bi si se bolj mislila da sem cuden

Lp

Re: Postajam osamljen

Napisal Uredništvo » 11 Sep 2020 11:06

Odgovor svetovalke
_____________________

Dragi najstnik,

hvala, da si tako izčrpno opisal svojo težavo. Pišeš, da ti tvoji vrstniki že od osnovne šole naprej na različne načine – odkrito in prikrito – sporočajo, da si gej. To oznako so sošolci zlasti v osnovni šoli uporabljali, da so te žalili in prizadeli. Zdaj, v srednji šoli, pa vrstniki o tebi predvsem širijo govorice, da si gej. Poročaš tudi, da te je še posebej prizadelo, ker si izvedel, da se za tvojim hrbtom o tvoji spolni usmerjenosti pogovarjajo tudi tvoji prijatelji. Najbolj pa te boli, da ti na zelo prikrit način – z izražanjem nezadovoljstva nad tvojim slogom oblačenja – to sporočajo tudi starši. Zaradi vsega tega se počutiš vse bolj osamljenega in nesprejetega, si vse bolj ranljiv in se v šoli in doma vse bolj slabo počutiš.

Tvoje pismo in tvoja stiska sta me pretresla. Razumem, da se zaradi vseh teh sporočil – še zlasti s strani tvojih bližnjih – počutiš nesprejetega, samega, in da je to zelo boleče. V svojem odzivu ti bom poskusila ponuditi nekaj iztočnic za razmislek in za ravnanje. Ker ne poznam dovolj dobro tvoje situacije in ker preprosto nisem ti oziroma si lahko samo poskušam predpostavljati, kako je biti v tvoji koži, je možno, da bo kak vidik mojega odziva povsem »mimo«. V vsakem primeru bom vesela tvojega odziva in dodatnih pojasnil.

V osnovni šoli si doživljal medvrstniško nasilje, ker si bil drugačen od večine fantov v razredu – vsaj od tiste večine, ki je imela največ vpliva na oblikovanje mnenja, kaj je v vašem razredu ok in kaj ne. Zelo mi je žal, da si moral to doživljati. Morda ti bo v pomoč zavedanje, da je to, kar si opisal, precej tipična situacija medvrstniškega nasilja – slednje je najpogosteje usmerjeno v nekoga, ki odstopa od razrednih norm. Kar je najhuje, je to, da tisti, ki doživlja takšno medvrstniško nasilje, dobi občutek, da se to dogaja zato, ker je on čuden ali drugačen. Zato me zelo veseli prebrati, da se je v tvojem primeru situacija v osnovni šoli vendarle izboljšala.

Zdaj si srednješolec in boli te, da do tebe prihajajo govorice, da si gej, še posebej, ker se o tem za tvojim hrbtom pogovarjajo tudi tvoji prijatelji. Če prav razumem, se na te govorice in žaljivke odzivaš tako, da poskušaš ustvariti vtis, da ti zanje ni mar. Obenem pa se sprašuješ, ali je v tvojem slogu oblačenja kaj, kar pušča vtis, da si gej.

V družbi obstajajo predstave, kako naj bi izgledal in se vedel nekdo, ki je gej, in kako nekdo, ki to ni. Ker so te predstave včasih točne, imamo potem ljudje lažni občutek, da je možno spolno usmerjenost razbrati iz videza. Pa seveda ni tako: istospolno usmerjeni fantje in moški so včasih videti zelo možato in obratno – heteroseksualni moški včasih ne ustrezajo predstavi o tem, kako naj bi bil videti »pravi« moški. Kadar presojamo ljudi le po videzu, se lahko zmotimo. Kaj točno je v tvojem vedenju takega, da imajo drugi občutek, da poznajo tvojo spolno usmerjenost, ne vem. Cenim tvoj pogum, da se svojemu slogu ne odrekaš - da zaradi želje, da ne bi izstopal, ne siliš v kavbojke in majico, ampak nosiš oblačila, ki so ti všeč.

Razumem, da je bilo to, da so ti pravili gej, v osnovni šoli način, kako so te žalili. A uporabljati oznako gej kot zmerljivko je precej otročje, se ti ne zdi? Zanima me, ali dopuščaš možnost, da tvoji srednješolski prijatelji te oznake ne uporabljajo več kot žaljivko, ampak se zgolj sprašujejo o tvoji spolni usmerjenosti? Spolna usmerjenost, ki odstopa od večinske, med zrelimi, že skoraj odraslimi ljudmi ne bi smela biti več razlog za posmehovanje. Na tvoji šoli in v tvoji širši okolici so zagotovo tudi fantje in dekleta, ki so geji in lezbijke – pa kaj potem?
Obenem je spolna usmerjenost nekaj, o čemer se ravno v obdobju mladostništva najbolj izprašujemo. Normalno je, da se fantje in dekleta v tem obdobju soočijo tudi z mislijo, da so jim morda všeč posamezniki istega spola. Bojim se, da si ti takšnega raziskovanja oziroma miselnega izpraševanja ravno zato, ker si se tekom odraščanja naučil odločno braniti, da nisi gej, ne dovoliš. Kar je škoda. Zares trdno boš lahko o sebi zaključil, da nisi gej šele, ko »gejevstva« ne boš več pojmoval kot nekaj sramotnega.

Morda te bodo potem tudi manj prizadele govorice o tebi. Tega, kar si ljudje mislijo o nas, ne moremo vedno nadzirati. Oziroma lahko to s svojim vedenjem in odkritim deljenjem svojih mislih in čustev delno sooblikujemo le pri ozkem krogu ljudi, ki so nam blizu. Prijatelji in starši so zagotovo tisti, katerih mnenje o tebi ti je pomembno. Si jim že poskusil odkrito povedati, kako se počutiš? Morda na način »vem, da marsikdo misli, da sem gej, ampak jaz mislim, da nisem. Ni mi prijetno, kadar se o moji spolni usmerjenosti pogovarjate, kadar me ni zraven.« Podoben neposreden pristop svetujem pri starših. Recimo: »Mama, ata, ali vaju skrbi, da sem gej? No, jaz mislim, da nisem. Razumem, da vama moj stil ni všeč, ampak meni je in rad bi, da bi to sprejela. Boli me, ko mi dajeta občutek, da nisem ok in da nista zadovoljna z mano. Rad bi, da bi me sprejela takšnega, kot sem, in pogrešam dober odnos z vama«. Seveda boš ti to povedal po svoje in morda ne takoj z obema naenkrat. Misliš, da bi kaj takega šlo? Ne poznam vseh okoliščin tvoje situacije in zato sem mogoče s svojim predlogom povsem zgrešila.

Pišeš tudi, da se sprašuješ o smislu življenja in da razmišljaš, da bi se rezal, kot si to v preteklosti že počel. Iz tvojega pisanja je razvidno, da si zares v veliki stiski – in kadar je tako, pogosto iščemo izhode, ki niso učinkoviti in ki stisko le še poglabljajo. Verjamem, da boš iz situacije, ki se zdaj zdi kot globoka črna jama, našel pot. Mislim, da je v tvojem primeru ta pot iskren pogovor s tvojimi pomembnimi bližnjimi – torej s prijatelji in starši. Zelo bom vesela, če se boš ponovno oglasil in poročal, kako ti gre.

Srečno.
dr. Katja Košir, univ. dipl. psihologinja

Postajam osamljen

Napisal _najstnik_ » 10 Sep 2020 23:30

Pozdravljeni,
Prosim ne objavit javno...

/Izbrisano v uredništvu/

Vrh