Napisal Uredništvo » 18 Maj 2020 15:01
Odgovor svetovalke
_________________
Pozdravljena Žalost,
torej, če prav razumem, imaš zdaj najprej datum pri kliničnemu psihologu, ki te bo usmeril naprej k pedopsihiatru. Vesela sem, da imaš datum že kmalu, lahko pa razumem, da te to spravlja v stisko. Zelo dolgo, predolgo si stisko nosila sama in verjetno si se tega že nekako navadila. V živo nekomu povedati, kako se počutiš, da ti je tako hudo, da razmišljaš o tem, da bi si nekaj naredila, ni lahko. Je pa zelo, zelo pogumno in modro. Naredila si pomemben in pravi korak v smeri tvojega okrevanja. Razumem, da te je strah trenutka, ko bo mama izvedela, v kako hudi stiski si. Ne bo ji lahko, ampak mama je odrasla in ne rabiš je ščititi. Poleg tega pa si vsaka mama za svojega otroka želi najboljše in mame smo, verjemi, zelo trpežne. Prenesemo marsikaj. Zato razmišljam, da bo tudi tvoji mami odleglo, ker boš dobila pomoč. Mogoče se s klinično psihologinjo lahko zmenita tako, da se najprej pogovarjata sami in potem ona mami sporoči, kako je s tabo, če meniš, da bi bilo tebi pretežko. Kako začeti pogovor in koliko zaupati? Pomembno je, da si s psihologinjo iskrena in da ji poveš, tako kot je. Kot sva se že enkrat pogovarjali, so psihologi usposobljeni za takšne stvari in navajeni takšnih situacij. Tam so zato, da ti pomagajo. Predvidevam, da bo pogovor začela psihologinja s kakšnim vprašanjem o tem, kako si ali kaj ji želiš povedati, ti boš odgovorila in pogovor bo stekel. Mislim, da se ne rabiš obremenjevati s tem, kaj in kako boš rekla. Najlažje bo, če boš preprosto povedala tako, kot je. Tudi sama si napisala, da ti je dovolj izgovorov in laži, kar tudi razumem, saj to vzame veliko energije, če človek vedno razmišlja in je na preži, kaj bo rekel kot naslednje, da se “ne zagovori”. V tvojem pismu sem začutila nek strah pred tem, da boš napotena naprej k pedopsihiatru. Imam prav? Ne razumem ali se tega bojiš, ker ne veš, kaj in kako dela pedopsihiater ali se tega bojiš, ker misliš, da boš morala večkrat na pregled in ne veš, kako bi svoj izostanek v tem primer razložila sošolcem. Pedopsihiater je zdravnik psihiater, ki je specializiran za težave v duševnem zdravju pri otrocih in mladostnikih. Dela na enak način kot klinični psiholog, le da poleg tega lahko predpiše še zdravila. Ko sva ravno pri zdravilih – zapisala si “kaj če spet pristanem na antidepresivih?”. Kakšno izkušnjo imaš z antidepresivi? Običajno so to zdravila, ki jih osebe dobro prenašajo in so tudi povsem varna. Tako kot pri angini moramo dobiti antibiotik, tako je pri depresiji in/ali tesnobi včasih potrebno, da oseba dobi predpisan antidepresiv. Zdravila lahko razumeš kot berglo, kot pomoč pri okrevanju, ni pa to dovolj. Pomembno je tudi, oziroma predvsem tvoje sodelovanje, kar lahko bistveno pospeši okrevanje (npr. da se ukvarjaš s stvarmi, ki so ti všeč). Razumem, da ljudje težje sprejmemo duševno stisko oziroma bolezen, kot denimo telesno bolezen. Ampak ni potrebno, da imamo takšna dvojna merila. Tako kot ne pričakujemo, da bo nekdo sam pozdravil svoj diabetes ali visok krvni tlak (in se nam zdi povsem normalno, da za to prejema zdravila), tako tudi ni prav, da od sebe ali od koga drugega pričakujemo, da bo sam pozdravil svojo duševno bolezen.
Za konec naj nagovorim še tvoje misli o smrti. Napisala si, da misliš, da boš olajšanje začutila samo ob smrti. Smrt je dokončen konec vsega, predvsem pa trenutnih težav. Kar želim poudariti je, da ti verjamem, da je v tem trenutku zate res zelo težko, a da hkrati tudi verjamem, da bo to minilo in da bodo prišli lažji, boljši časi. Že zelo daleč si prišla, tako da si lahko ponosna nase. V zadnjem času si naredila ogromno pomembnih korakov in zaupam ti, da boš znala in zmogla tako tudi naprej. Všeč mi je bilo, ko si napisala, da se neizmerno veseliš gimnazije. Želim ti, da ti radovednost do nove šole pomaga čez ta čas, ki zate ni najlažji, predvsem pa, da ti pomaga najti voljo do življenja.
Sem tukaj.
Lep pozdrav,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja
Odgovor svetovalke
_________________
Pozdravljena Žalost,
torej, če prav razumem, imaš zdaj najprej datum pri kliničnemu psihologu, ki te bo usmeril naprej k pedopsihiatru. Vesela sem, da imaš datum že kmalu, lahko pa razumem, da te to spravlja v stisko. Zelo dolgo, predolgo si stisko nosila sama in verjetno si se tega že nekako navadila. V živo nekomu povedati, kako se počutiš, da ti je tako hudo, da razmišljaš o tem, da bi si nekaj naredila, ni lahko. Je pa zelo, zelo pogumno in modro. Naredila si pomemben in pravi korak v smeri tvojega okrevanja. Razumem, da te je strah trenutka, ko bo mama izvedela, v kako hudi stiski si. Ne bo ji lahko, ampak mama je odrasla in ne rabiš je ščititi. Poleg tega pa si vsaka mama za svojega otroka želi najboljše in mame smo, verjemi, zelo trpežne. Prenesemo marsikaj. Zato razmišljam, da bo tudi tvoji mami odleglo, ker boš dobila pomoč. Mogoče se s klinično psihologinjo lahko zmenita tako, da se najprej pogovarjata sami in potem ona mami sporoči, kako je s tabo, če meniš, da bi bilo tebi pretežko. Kako začeti pogovor in koliko zaupati? Pomembno je, da si s psihologinjo iskrena in da ji poveš, tako kot je. Kot sva se že enkrat pogovarjali, so psihologi usposobljeni za takšne stvari in navajeni takšnih situacij. Tam so zato, da ti pomagajo. Predvidevam, da bo pogovor začela psihologinja s kakšnim vprašanjem o tem, kako si ali kaj ji želiš povedati, ti boš odgovorila in pogovor bo stekel. Mislim, da se ne rabiš obremenjevati s tem, kaj in kako boš rekla. Najlažje bo, če boš preprosto povedala tako, kot je. Tudi sama si napisala, da ti je dovolj izgovorov in laži, kar tudi razumem, saj to vzame veliko energije, če človek vedno razmišlja in je na preži, kaj bo rekel kot naslednje, da se “ne zagovori”. V tvojem pismu sem začutila nek strah pred tem, da boš napotena naprej k pedopsihiatru. Imam prav? Ne razumem ali se tega bojiš, ker ne veš, kaj in kako dela pedopsihiater ali se tega bojiš, ker misliš, da boš morala večkrat na pregled in ne veš, kako bi svoj izostanek v tem primer razložila sošolcem. Pedopsihiater je zdravnik psihiater, ki je specializiran za težave v duševnem zdravju pri otrocih in mladostnikih. Dela na enak način kot klinični psiholog, le da poleg tega lahko predpiše še zdravila. Ko sva ravno pri zdravilih – zapisala si “kaj če spet pristanem na antidepresivih?”. Kakšno izkušnjo imaš z antidepresivi? Običajno so to zdravila, ki jih osebe dobro prenašajo in so tudi povsem varna. Tako kot pri angini moramo dobiti antibiotik, tako je pri depresiji in/ali tesnobi včasih potrebno, da oseba dobi predpisan antidepresiv. Zdravila lahko razumeš kot berglo, kot pomoč pri okrevanju, ni pa to dovolj. Pomembno je tudi, oziroma predvsem tvoje sodelovanje, kar lahko bistveno pospeši okrevanje (npr. da se ukvarjaš s stvarmi, ki so ti všeč). Razumem, da ljudje težje sprejmemo duševno stisko oziroma bolezen, kot denimo telesno bolezen. Ampak ni potrebno, da imamo takšna dvojna merila. Tako kot ne pričakujemo, da bo nekdo sam pozdravil svoj diabetes ali visok krvni tlak (in se nam zdi povsem normalno, da za to prejema zdravila), tako tudi ni prav, da od sebe ali od koga drugega pričakujemo, da bo sam pozdravil svojo duševno bolezen.
Za konec naj nagovorim še tvoje misli o smrti. Napisala si, da misliš, da boš olajšanje začutila samo ob smrti. Smrt je dokončen konec vsega, predvsem pa trenutnih težav. Kar želim poudariti je, da ti verjamem, da je v tem trenutku zate res zelo težko, a da hkrati tudi verjamem, da bo to minilo in da bodo prišli lažji, boljši časi. Že zelo daleč si prišla, tako da si lahko ponosna nase. V zadnjem času si naredila ogromno pomembnih korakov in zaupam ti, da boš znala in zmogla tako tudi naprej. Všeč mi je bilo, ko si napisala, da se neizmerno veseliš gimnazije. Želim ti, da ti radovednost do nove šole pomaga čez ta čas, ki zate ni najlažji, predvsem pa, da ti pomaga najti voljo do življenja.
Sem tukaj.
Lep pozdrav,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja