Vsak dan težje in kmalu bo konec

Odgovori

Moški
Ženski
Neizbrano

BBKoda is Vklopljeno
[img] je vklopljen
[flash] je izključen
[url] je vklopljen
Smeški so izklopljeni

Pregled teme
   

Razširi pogled Pregled teme: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 07 Apr 2020 11:50

Pozdravljeni

/Izbrisano v uredništvu/

Še enkrat prosim, da besedilo ne bo javno objavljeno :)

Lep pozdrav,
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Uredništvo » 07 Apr 2020 08:16

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena Žalost,

ne rabiš se opravičevati za svoje počutje in misli. Res je, da bi veliko rajši prebrala, da si bolje, a zelo tudi cenim in spoštujem tvojo iskrenost, da poveš tako, kot je. Če nisi ok, nisi ok. Na začetku tvojega pisma si zapisala, da bi “preveč bolelo za osebo, ki bi to poslušala”. Oseba, ki bi te poslušala (denimo na kriznem telefonu, pedopsihiater, itd.) je odrasla oseba in je ne rabiš ščititi. Poleg tega pa so to osebe, ki so usposobljene za takšne situacije in so navajene bolečih zgodb. Razmišljam, ali mogoče zaradi tega ne želiš, ne zmoreš poklicati na telefon. Če je to tako, prosim poskusi sprejeti, da so osebe na drugi strani telefona tega navajene in tudi usposobljene za to. To ne pomeni, da jim ni mar, pomeni pa, da znajo s stiskami drugih oseb ravnati. Tudi tako, da zaščitijo sebe. Pokliči torej.

Praviš, da te je strah izgube, zavrnitve, itd. Razumem, ker je tega strah vsakega od nas, a žal v nobenem odnosu ni zagotovila, da bo trajal večno. Ampak, če se pred bolečino “zaščitimo” na način, da se v odnos sploh ne sputimo, potem že na začetku izgubimo tudi vse možnosti za vse lepo. Urnik, si napisala, da je sicer še v okvirjih, a da vedno bolj pada v vodo. Razumem, da je težko, a poskusi vztrajati. Urnik je namreč zelo pomemben, saj nam daje občutek predvidljivosti, to pa občutek varnosti. Verjamem, da te je potrlo, da nisi uspela vztrajati pri vedenju, ki si si ga zadala (brez agresije). A če je bil to tvoj vzorec vedenja nekaj časa (torej agresivno vedenje), potem je razumljivo, da ti ne uspe čez noč. Pomembno je, da vztrajaš in poskušaš vedno znova in znova. Ne pričakuj preveč od sebe naenkrat. Kdo je bil vpleten v agresijo in kaj se je zgodilo? Napiši mi.

Praviš, da imaš občutek, da si zaslužiš trpljenje. Ne. Nihče si ne zasluži trpljenja. Tudi ti ne, zagotovo. Lahko ti to še večkrat napišem, a verjeti in sprejeti tega namesto tebe ne morem. Prosim te, da mi v tem pomagaš in si dovoliš verjeti, da si vredna življenja.

Vse dobro, sem tukaj,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 03 Apr 2020 19:57

Pozdravljeni!

Upam, da vam ta pogovor ni predolg, ne vzame preveč časa. Zelo sem vam hvaležna za vsak odgovor in uredništvu, ki vam ga pošlje in zakrije kar želim. HVALA!

Prosim, da nadaljevanja pisma izbrišeste javnosti...

/Izbrisano v uredništvu/

Ostanite lepo in zdravi,
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Uredništvo » 03 Apr 2020 07:56

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena Žalost,

zelo dobro si pričarala svoje mišljenje in dogajanje.

Praviš, da nobeden ničesar ne opazi. Verjamem ti, ampak želim pa ti tudi povedati, da je najboljši način, da našo stisko kdo opazi in jo sliši, da to povemo. Da jo izrazimo. Če ne, se lahko hitro zgodi, da smo razočarani nad ljudmi v smislu “Kako tega ne vedo” ali “Kako tega ne vidijo”. Ljudje ne znamo brati misli in zdi se mi, da je tudi prav tako. Imamo pa nekaj, kar je zlata vredno in to je sposobnost, da se sporazumevamo z besedami. Če jaz rečem “toplo mi je, prosim odprite okno”, potem bodo drugi točno vedeli, da mi je vroče in da se zaradi tega brišem po čelu in tudi vedeli bodo, kako mi lahko pomagajo (prosila sem jih, da naj odprejo okno). Če pa se brez besed začnem brisati po čelu, si slečem jakno, pa si bodo to ljudje lahko različno razlagali – mogoče mi je slabo, mogoče sem naveličana, mogoče želim pokazati svojo novo majico. Razlag bo veliko, a nobena ne bo zadovoljila mojih pričakovanj in ostala bom razočarana, ker nihče ne bo opazil (vedel), da mi je v resnici vroče in zato tudi nihče ne bo odprl okna. Kar ti poskušam sporočiti je, da svoja občutenja sporočaj z besedami.

Napisala si, da si se mnogokrat pobrala, a da so bile krize manjše, kot je ta sedaj. Ko se boš pobrala po tej krizi, bo mogoče za njo prišla manjša, potem težja in tako naprej. Ni pomembno, če padeš, pomembno je, da se po vsaki krizi pobereš. Ja, kdaj je to lažje, kdaj pa je to težje. A samo zato, ker je zdaj težje, še ne pomeni, da nisi več borka. Mogoče si utrujena od stiske in lahko si predstavljam, da ti je težko, a še vedno verjamem, da si borka. Ozri se nazaj na vse izzive, ki si jih že premagala. Kako bi lahko to zmogel nekdo, ki ni borec?

Hvala, da si opisala svoj dan. Zdi se mi, da se kar držiš urnika in to je dobro. Veseli me, da ti gre to od rok.

V svojem pismu si zapisala nekaj zelo pomembnega in sicer “…ne morem verjet kako moč ima misli. Močnejše so kot vsak orjak…”. To je zelo res. V tem, kar si napisala, se skrivata dve dobri novici. Prva ja ta, da so misli naše in mi jih lahko obvladujemo. Druga pa je ta, da tako, kot imajo moč negativne misli imajo lahko moč tudi pozitivne oziroma nevtralne misli. Le naučiti se moramo, da jih ukrotimo. Naše misli večinoma frfotajo sem in tja, pridejo in grejo. Misli vplivajo na naše počutje, naše počutje pa vpliva na naše vedenje. Ne moremo misliti veselo in biti slabe volje, se počutiti žalostno. In obratno. Tvoje prevladujoče misli so, da si zguba, da nisi dovolj dobra, da nisi borka, itd. Kaj misliš, da bi se zgodilo, če bi te svoje misli poskusila malo predrugačiti? Denimo, da bi mislila “trenutno mi ne gre najbolje, a to še ne pomeni, da sem zguba” ali “zagotovo imam napake, vsi jih imamo, a kljub temu sem dovolj dobra”. Ko boš opazila, da se je tvoje razpoloženje spremenilo, se poskusi spomniti kaj ti je v tistem trenutku šlo skozi glavo, kakšna misel. Če bo pretirano negativna, kot so bile tvoje misli do zdaj, jo poskušaj omiliti na način, kot sem ga opisala zgoraj. To zahteva nekaj truda in potrpežljivosti, a z nekaj vaje se lahko naučiš usmerjati svoje misli. Poskusi. In ne pozabi – če bo stiska prehuda, se posluži tistih številk, ki jih imaš v telefonu.

Vse dobro, lepo te pozdravljam,
Doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 30 Mar 2020 16:29

Oprostite nekaj sem pozabila navesti :)
Prosim da tudi to prekrijte

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 30 Mar 2020 10:53

Pozdravljeni!

Prosim, da to sporočilo ponovno izbrišete, saj je zelo osebno in nebi želela da ga vsi vidijo. Hvala!

/Izbrisano v uredništvu/

Lep pozdrav in ostanite zdravi,
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Saška Roškar » 27 Mar 2020 19:38

Odgovor svetovalke
__________________

Pozdravljena Žalost,

v tvojem pismu si napisala nekaj zelo pomembnega in to je, da se drugi ne zavedajo tvoje bolečine saj ne vedo za zdravljenje. To pomeni, da opazke niso namerne, da jih ne izrečejo z namenom, da bi te prizadeli. Razumem, da te opazke razjezijo, saj ti veš nekaj, česar oni ne vedo - to je, kako huda je v resnici lahko bolečina zaradi duševne stiske. Kako pa se brat odziva na tvojo stisko? Kakšno je njegovo mnenje glede tega? Te razume, podpira, ali nimaš tega občutka?

Razumem, da te je razjezilo, če so učtelji opozorili samo tebe, ne pa tudi drugih. Mislim, da bi to razjezilo večino ljudi. Kljub temu pa to seveda ne opravičuje agresivnega vedenja. V takšnih situacijah lahko sporočis kako se počutiš, npr. "Jezna sem ,ker se mi ne zdi prav, da ste opozorili samo mene" ali nekaj podobnega, a se pri tem tudi ustaviš, jeze torej ne izražaš skozi vedenje.
Napisala si, da si včeraj "padla". Vsakemu se kdaj zgodi, da pade. Kolikokrat pa si že vstala in se po vsakem padcu pobrala? Spomni se teh trenutkov, ko si zmogla. Ni pomembno, kolikokrat padeš, pomembno je, da se po vsakem padcu ponovno dvigneš in nadaljuješ pot.

Ne bom ti oporekala, ko pišeš, da so ti dnevi naporni. Res so. Nisem sicer prepričana, da si mislila isto kot jaz (epidemijo in socialno distanco), a dnevi so naporni. Kako jih preživljaš? Imaš delo za šolo, si si ga organizirala glede na šolski urnik ali kako drugače? Napiši mi, kako poteka tvoj dan.

Na koncu tvojega pisma si zapisala naslov tvojega pisma in ga nadaljevala z besedami, da si ta konec že skoraj dosegla. V času najinega dopisovanju si imela boljše in slabše trenutke. Tako, kot je to običajno v življenju. Dobrega ne bi mogli občutiti in ceniti, če ne bi imeli izkušnjo slabega. Ti imaš izkušnjo slabših časov, a hkrati imaš tudi izkušnjo, da si se vedno znova pobrala in da je minilo. In tudi ti dnevi, ki so ti zdaj naporni, bodo enkrat minili. Vem, da ni lahko in da ti je težko, a hkrati sem tudi dobila občutek, da si borka. Pred časom si mi napisala, da si si shranila telefonske številke za primer, da bo stiska huda. Kako je s tem? Bi poskusila kdaj poklicati na katerega od tistih kontaktov in se pogovoriti?

Ostajam tukaj zate, mislim nate. Lep pozdrav,

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 26 Mar 2020 10:49

Pozdravljeni!

Ja težave imam že kar nekaj časa. In vse situacije z agresijo so med znanci.
Problem z opazkami je, da nihče od vrstnikov (razen brata) ne vedo za zdravljenje, in se ne zavedajo bolečine. Situacije z učitelji in psihologi še nisem imela, razen ob kakšni jezi in podobnem, so zmeraj mene opozorili, saj sem hči učuteljice in profesorja. Rekli so da naj se vsaj jaz kontroliram, pa čeprav niso slišali žalitev prej na kasneje, takrat sem se želela ugreznit v zemljo.
Težko je, ravno včeraj sem ponovno padla. Merila se zame ne znižujejo. Za druge pa so se morda znižali. Ne uspe, poskušala sem, a se vedno z nova razočaram. Znova in znova. Ko poskušam znižati merila se vse podre.
Sedanji časi so naporni, ZELOO NAPOTNI! Ves čas sem fake, ne poznam se vec original, ali bom sploh še kdaj(?), ne vem. Kdaj me v tem fake stanju zmanjka in padem, še globje. Kot da bi bilo fake stanje droga in ko padeš ven iz učinka je še slabše, zato je počutje zmeraj slabše in slabše. Kmalu je bilo že čisto konec - prikaz naslova: Vsak dan težje, kmalu bo konec (ta konec sem že kmalu dosegla).

Lep pozdrav,
Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Saška Roškar » 25 Mar 2020 21:41

Odgovor svetovalke
___________________

Pozdravljena Žalost,

nekako razumem, da imaš težave z nadziranjem jeze že nekaj časa in da to ni nekaj novega. Prav razumem? Ne razumem najbolje ali si se v agresivno vedenje zapletla z ljudmi, ki jih poznaš (družina, itd) ali tudi z neznanci. Vsekakor je to nekaj, na čem se ti splača delati oziroma nekaj, na čem moraš delati. Zaradi sebe in zaradi drugih.

Vedno se bodo našli ljudje, ki bodo komentirali vse in vsakogar okrog njih, ki se jim ne bo zdel v skladu z njihovimi merili. Ali bo nekdo imel napačno frizuro, napačne hlače, ali bo napačno kaj rekel ali, kot v tvojem primeru, se bo zdravil za duševno boleznijo. Ampak ne smeš dovoliti, da te mnenje drugih odvrne od tega, da poiščeš pomoč. Napisala si, da o tem ne boš govorila v živo, ker te je strah takšnih situacij in odzivov. Predvidevam, da tako odreagirajo vrstniki, ne pa tudi psihologinja, učitelji. Razumem te, da ti ni prijetno poslušati takšne opazke o tvojem zdravju in da te to boli. Ampak vseeno ne odnehaj od cilja, ki si si ga zastavila - da poiščeš pomoč, potem pa se vpišeš na gimnazijo in nadaljuješ pot. Meni se zdi to zelo pogumno. Ni namreč lahko vztrajati in vedno znova najti moč. Ampak ti počneš prav to. Zato si zaslužiš, da bi bila prijazna sama do sebe (!). Kako ti gredo tvoja dvojna merila - prijaznost, razumevanje do drugih, pretirana strogost do sebe? In kako ti gre v teh časih, ko moramo ostajati doma? Kako je to vplivalo na tvoje počutje in rapzoloženje?

Verjamem, da se kmalu spet bereva, lep pozdrav,

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 23 Mar 2020 18:01

Pozdravljeni!

Najpogosteje se razjezim, ob pogovorih o meni, mojem vedenju, ob pogovorih za hrbtom, ko me nekdo zapusti in sem jezna sama nase, ob nepopolnosti ali pa kar tako (kar naenkrat padem v prepad jeze in agresivnosti). Prej se večinoma pogovarjamo ali pa kaj razmišljam. Ko pride do agresije, sem v polovici ali pa celo več primerih sama udeležena, v ostalih situacijah pa še kdo drug.

Z mnogimi metodami sem že poskušala, a se ni dobro obneslo, nekateri so me zafrkavali/ žalili s tem da se ne znam obvladati, zakaj že nisem na tabletah, zakaj se ne zdravim/ grem v umobolnico, ker bom vse pobila ali pa ko sem se razjezila, sem postala kasneje še bolj jezna nase, saj nisem dosegla cilja in v primeru agresivnosti sem jo izvajala dvakrat (ali samo nad sabo dvakrat oz. enkrat nad drugim, drugič nad mano), najpogosteje so pretepi z drugimi (ampak ne do krvi), ob pretepih in jezi nase pa pride tudi do krvi in vrtoglavice.

Pogovora o tem meje strah v živo (zaradi prej omenjenih situacij), zato tega ne bom poskusila.

Hvala za pomoč in odgovor :)

Žalost

Vrh