Vsak dan težje in kmalu bo konec

Odgovori

Moški
Ženski
Neizbrano

BBKoda is Vklopljeno
[img] je vklopljen
[flash] je izključen
[url] je vklopljen
Smeški so izklopljeni

Pregled teme
   

Razširi pogled Pregled teme: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Uredništvo » 21 Jul 2020 14:20

Odgovor svetovalke
___________________

Draga Žalost,

hvala, da si se oglasila in delila svojo izkušnjo bolnišnične obravnave in zdravljenja, ki se nadaljuje tudi po odpustu. Zelo sem vesela, da si bolje, tudi če samo malo. Zdravila zagotovo naredijo svoje in pomagajo, da je okrevanje hitrejše, a velik del k temu doprinese tudi tvoja naravnanost in sodelovanje pri zdravljenju, predvsem pa dejstvo, da si našla sogovornike. Osebe, s katerimi lahko odprto deliš svoje izkušnje ter doživljanja in oni enako s teboj. Imeti zavedanje, da nismo sami, da je nekdo pred nami že prehodil podobno pot in se uspešno spopadel z izzivi, vzbuja (za)upanje, da bo tudi nam uspelo.

Svetovanje, ki smo ti ga ponudili, je bilo anonimno. Dolžni smo upoštevati načelo zaupnosti in tvoje želje, čemur smo tudi sledili saj tvojih pisem nismo objavljali. Tvoja stiska se je stopnjevala, zato smo se, v skrbi zate, o možnih načinih pomoči posvetovali še z drugimi strokovnjaki in inštitucijami. Vse kar smo naredili, smo naredili zato, ker nam ni bilo in nam ni vseeno zate. Upam in si želim, da nas razumeš ali nas vsaj poskušaš razumeti.

Oglasiš se lahko vedno. Vedno bo nekdo tukaj zate.

Besede in misli, ki sva si jih izmenjali, so bili zame dragocena in neprecenljiva izkušnja iz katere sem se tudi sama veliko naučila. Zato hvala tudi tebi.
Želim ti lepo in mirno poletje, jeseni pa dober začetek v novem šolskem okolju.

Toplo te pozdravljam,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 17 Jul 2020 09:58

Pozdravljeni!

Zahvaljujem se Vam za "anonimno" (kar nisem sigurna po tem kar je bilo) svetovanje.

Prejšni petek sem bila končno po mesecu in pol odpuščena iz bolnišnične obravnave.
Ne vidim nekega napredka.
Kako to? Nise mi dalo več in to vse sem delala za druge. Morda sem malo bolje, zaradi tablet.
Edino za kar sem ob tem vesela je bilo to da sem spoznala najboljši prijateljici in nekaj prijateljev ter se naučila nekaj iger s kartami.
Največji napredek je bil pri tem ko mi ena od prijateljic povedala en navk, ki mi (je) pomaga.

Hvala za vse, morda se na ta pogovor še kaj oglasim, drugače bom pa le svetovala ostalim.

Hvala še enkrat in srečno! Uživajte v poletju!

Žalost

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Uredništvo » 29 Maj 2020 13:23

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Žalost,

veliko mislim nate.

Vem, da si v vmesnem času dobila pomoč. Vesela sem, ko pomislim na to, da v svoji stiski nisi več sama. Upam, da tudi ti verjameš in razumeš, da je pomoč, in vse ostalo, kar ti je bilo in ti še bo ponujeno, mišljeno kot dobronamerno.

Resnično me je skrbelo zate in tudi še zdaj mi ni vseeno, kako se bo razpletla tvoja zgodba. Najina komunikacija se me je zelo dotaknila in želim ti, da bi se sčasoma lahko vsaj delno videla skozi moje oči. Da bi v sebi videla del tistega, kar vidim jaz - deklico, ki so se ji dogajale hude stvari, deklico, ki je kljub temu izredno pogumna in neomajna borka. Predvsem pa, da bi v sebi videla nekoga, ki je vreden in si zasluži živeti.

Hvala za tvojo iskrenost in vse izmenjane besede.

Želim ti vse dobro na tvoji poti in ostajam tukaj.

Lep pozdrav,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 28 Maj 2020 21:01

Pozdravljeni!

Prosim za cenzuro :)

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Uredništvo » 28 Maj 2020 07:54

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Žalost,

velikokrat pomislim nate in upam, da si dobro.

Vesela bom, če se boš oglasila. Če želiš, se lahko slišiva tudi po telefonu. Svoj kontakt prosim pusti v uredništvu.

Sem tukaj.

Lep pozdrav,
dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Uredništvo » 26 Maj 2020 15:54

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Žalost,

vedno je smiselno poiskati pomoč. Vedno. In vedno, ko se boš oglasila, ti bom odpisala. Branje tvojih pisem in najina komunikacija zame ni “porabljanje časa” pač pa je to zame komunikacija s tabo, zame pomembno 14 letnico, ki se trudi, bori in vztraja, kljub temu, da ji je zelo težko.

Hvala, da si bila v svojem zadnjem pismu tako iskrena. Hudo mi je zate, da ti ne morem drugače pomagati kot preko računalnika, ker mi ni vseeno, kaj se dogaja s teboj. Pravzaprav me zelo skrbi. Dopisujeva si že nekaj mescev, vmes je bilo hudo, bilo pa je tudi že boljše. Pisala si o tem, da se veseliš gimnazije, da ti je psihologinja na šoli pomagala, da gredo stvari na bolje…

Tvoj zapis, da si si včeraj poskušala vzeti življenje, se me je zelo dotaknil. Tako rada bi ti pomagala. Prosim napiši mi, kaj se je včeraj (in v zadnjih dneh) zgodilo, da si bila v takšni stiski, da, kot si napisala, ni šlo več. Ne morem sprejeti, da si želiš umreti, zato ker verjamem, da ima življenje s teboj še velike in lepe načrte. Razumem lahko, da se tebi zdi, da si v slepi ulici, ampak če si predstavljaš, da hodiš po cesti, potem veš, da se ti obzorje in poti odpirajo sproti, ko hodiš. Tako je tudi s tvojim življenjem in z življenjem vseh nas. Pridejo trenutki, ko se zdi, da ne bomo (z)mogli več naprej. To se zgodi vsakemu od nas. Tudi meni se je že zgodilo. Čeprav je zelo težko in lahko kdaj zelo boli, moramo ravno takrat nadaljevati in tudi če v polžjem tempu, postavljati eno nogo pred drugo. Razumem, da ti je v tem trenutku res težko, a poskušam si te predstavljati čez nekaj let, ko končaš gimnazijo in slediš svojim poklicnim sanjam, in nam kot mlada odrasla pošlješ pismo, v katerem napišeš “Res mi je bilo težko, a imeli ste prav. Danes sem zadovoljna, da sem ostala tukaj in živa”.

In nisi boječka. Ti si borka, ki rine naprej v življenje. Zaupam ti, da bo tako tudi naprej. Kako je s tvojim datumom za obravnavo pri kliničnem psihologu? Ga že imaš? A si komu povedala za svoj poskus samomora? Kako meniš, bi reagirala mama? Dobro, pravzaprav nujno bi bilo, da dobiš pomoč takoj. Prosim te, da mami ali kateremu drugemu odraslemu zaupaš svojo stisko. Poskusi s telefoni za pomoč v stiski, ki si si jih shranila v svoj telefon. Kaj imaš za izgubiti? Nič. Lahko samo pridobiš.

Prosim sporoči mi, kako ti lahko še pomagam. In oglasi se še.

Čakala bom na tvoj odziv,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 25 Maj 2020 18:54

Pozdravljeni!

Prosim, da pismo skrijete oz. prekrijete niegovo vsebino (cenzurirate ).

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Uredništvo » 20 Maj 2020 13:07

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena Žalost,

razumem, da te skrbi za mamo, sploh če ima, kot si napisala, tudi druge skrbi. Sebi in mami boš najbolj pomagala s tem, če boš s psihologinjo odkrito spregovorila o svoji stiski, o tem, kako se počutiš, da boš lahko čimprej dobila ustrezno obravnavo in če bo potrebno tudi zdravila. Koliko boš sošolcem razkrila o svoji bolezni, se boš odločila sama. Ko boš šla na kontrolni pregled, ti ni potrebno povedati in razlagati, da greš k pedopsihiatru, če tega ne boš želela. Učenci manjkjajo pri pouku iz različnih razlogov. Mogoče to svojo skrb izpostavi tudi takrat, ko boš na obravnavi pri psihologinji in bosta skupaj našli rešitev. Lahko pa se zgodi, da se boš z določenimi učenci v razredu tako povezala, da jim boš želela povedati kam greš. Boš videla kako bo. Antidepresivi se običajno vzamejo enkrat na dan. Mislim, da boš to lahko opravila tako, da drugi ne bodo videli.

Praviš, da so misli o smrti ponovno bolj pogoste. To ni najboljše, a vendar so misli samo misli. Med več deset tisoč misli, ki jih imamo preko dneva, so med njimi lahko tudi takšne, ki nas vznemirjajo, so negativne, se jih mogoče celo ustrašimo. Kar želim povedati je, da s temi mislimi ne rabiš ničesar narediti. Poskusi jih pustiti tam, kjer so. Poskusi svoj pogled usmeriti naprej, proti septembru, ko boš sedla v gimnazijske klopi. Ne ukvarjaj se že danes s tem “kaj če ti ne bo dovolj zanimivo”, “kaj če….”, z vsem tem se boš ukvarjala takrat ko oziroma če sploh bo potrebno. Ali imaš že točen datum pregleda?

Lep pozdrav, mislim nate,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Žalost112019 » 19 Maj 2020 09:23

Pozdravljeni!

Prosim za cenzuro :)

/Izbrisano v uredništvu/

Re: Vsak dan težje in kmalu bo konec

Napisal Uredništvo » 18 Maj 2020 15:01

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena Žalost,

torej, če prav razumem, imaš zdaj najprej datum pri kliničnemu psihologu, ki te bo usmeril naprej k pedopsihiatru. Vesela sem, da imaš datum že kmalu, lahko pa razumem, da te to spravlja v stisko. Zelo dolgo, predolgo si stisko nosila sama in verjetno si se tega že nekako navadila. V živo nekomu povedati, kako se počutiš, da ti je tako hudo, da razmišljaš o tem, da bi si nekaj naredila, ni lahko. Je pa zelo, zelo pogumno in modro. Naredila si pomemben in pravi korak v smeri tvojega okrevanja. Razumem, da te je strah trenutka, ko bo mama izvedela, v kako hudi stiski si. Ne bo ji lahko, ampak mama je odrasla in ne rabiš je ščititi. Poleg tega pa si vsaka mama za svojega otroka želi najboljše in mame smo, verjemi, zelo trpežne. Prenesemo marsikaj. Zato razmišljam, da bo tudi tvoji mami odleglo, ker boš dobila pomoč. Mogoče se s klinično psihologinjo lahko zmenita tako, da se najprej pogovarjata sami in potem ona mami sporoči, kako je s tabo, če meniš, da bi bilo tebi pretežko. Kako začeti pogovor in koliko zaupati? Pomembno je, da si s psihologinjo iskrena in da ji poveš, tako kot je. Kot sva se že enkrat pogovarjali, so psihologi usposobljeni za takšne stvari in navajeni takšnih situacij. Tam so zato, da ti pomagajo. Predvidevam, da bo pogovor začela psihologinja s kakšnim vprašanjem o tem, kako si ali kaj ji želiš povedati, ti boš odgovorila in pogovor bo stekel. Mislim, da se ne rabiš obremenjevati s tem, kaj in kako boš rekla. Najlažje bo, če boš preprosto povedala tako, kot je. Tudi sama si napisala, da ti je dovolj izgovorov in laži, kar tudi razumem, saj to vzame veliko energije, če človek vedno razmišlja in je na preži, kaj bo rekel kot naslednje, da se “ne zagovori”. V tvojem pismu sem začutila nek strah pred tem, da boš napotena naprej k pedopsihiatru. Imam prav? Ne razumem ali se tega bojiš, ker ne veš, kaj in kako dela pedopsihiater ali se tega bojiš, ker misliš, da boš morala večkrat na pregled in ne veš, kako bi svoj izostanek v tem primer razložila sošolcem. Pedopsihiater je zdravnik psihiater, ki je specializiran za težave v duševnem zdravju pri otrocih in mladostnikih. Dela na enak način kot klinični psiholog, le da poleg tega lahko predpiše še zdravila. Ko sva ravno pri zdravilih – zapisala si “kaj če spet pristanem na antidepresivih?”. Kakšno izkušnjo imaš z antidepresivi? Običajno so to zdravila, ki jih osebe dobro prenašajo in so tudi povsem varna. Tako kot pri angini moramo dobiti antibiotik, tako je pri depresiji in/ali tesnobi včasih potrebno, da oseba dobi predpisan antidepresiv. Zdravila lahko razumeš kot berglo, kot pomoč pri okrevanju, ni pa to dovolj. Pomembno je tudi, oziroma predvsem tvoje sodelovanje, kar lahko bistveno pospeši okrevanje (npr. da se ukvarjaš s stvarmi, ki so ti všeč). Razumem, da ljudje težje sprejmemo duševno stisko oziroma bolezen, kot denimo telesno bolezen. Ampak ni potrebno, da imamo takšna dvojna merila. Tako kot ne pričakujemo, da bo nekdo sam pozdravil svoj diabetes ali visok krvni tlak (in se nam zdi povsem normalno, da za to prejema zdravila), tako tudi ni prav, da od sebe ali od koga drugega pričakujemo, da bo sam pozdravil svojo duševno bolezen.

Za konec naj nagovorim še tvoje misli o smrti. Napisala si, da misliš, da boš olajšanje začutila samo ob smrti. Smrt je dokončen konec vsega, predvsem pa trenutnih težav. Kar želim poudariti je, da ti verjamem, da je v tem trenutku zate res zelo težko, a da hkrati tudi verjamem, da bo to minilo in da bodo prišli lažji, boljši časi. Že zelo daleč si prišla, tako da si lahko ponosna nase. V zadnjem času si naredila ogromno pomembnih korakov in zaupam ti, da boš znala in zmogla tako tudi naprej. Všeč mi je bilo, ko si napisala, da se neizmerno veseliš gimnazije. Želim ti, da ti radovednost do nove šole pomaga čez ta čas, ki zate ni najlažji, predvsem pa, da ti pomaga najti voljo do življenja.

Sem tukaj.

Lep pozdrav,
doc. dr. Saška Roškar, univ. dipl. psihologinja

Vrh