Učenje

Kaj že moram sedaj storiti?
Nekatere stvari znamo že ob rojstvu. Takoj ko se rodimo, začnemo dihati, znamo sesati mamino mleko, kašljati… Mladički nekaterih živalskih vrst znajo še veliko več kakor novorojenčki, in vendar znamo ljudje, ko odrastemo, mnogo več kot odrasle živali. To pomeni, da smo se v življenju veliko naučili. Učenje je spreminjanje vedenja na osnovi izkušenj.

Učimo se na različne načine, hote ali nehote. Pri preprosti obliki učenja povežemo nov dogodek z našim že naučenim obnašanjem. Na primer: če nas kaj zbode v podplat, nogo dvignemo (to je prirojen – brezpogojni refleks), če pa malo pred vbodom nekdo zažvižga (in se to zgodi nekajkrat zaporedoma), bomo nogo dvignili že ob samem žvižgu. Tej preprosti obliki učenja rečemo pogojevanje.

Bolj znana oblika je učenje s poskusi in zmotami. V tem primeru rešitve ne poznamo, vendar poskusimo mnogo stvari in na koncu nam le uspe. Naslednjič moramo v enaki situaciji narediti že manj poskusov, zato vemo, da smo se malo naučili rešiti težavo že prvič. Na primer: otrok gleda risanko, nenadoma zmanjka slike; začne jokati, tolči po televizorju in daljincu in na koncu pritisne pravi gumb, da se risanka znova pojavi. Če se ta položaj velikokrat ponovi, bo po nekaj poskusih otrok takoj pritisnil na pravi gumb. Nekateri učenci poskušajo na ta način reševati teste in ugibajo kar na slepo. To je pametno, kadar je ocenjevanje takšno, da prinese pravilen odgovor eno točko in nepravilen nobene negativne. Če pa učitelj za nepravilen odgovor odšteje točko, je bolje, da ne napišemo nič.

Naslednja oblika učenja je veliko pogostejša od prej omenjenih. To je učenje s posnemanjem. Gledamo, kako želeno opravilo opravlja nekdo, ki ga zna bolje od nas. Na primer: radi bi znali igrati namizni tenis, zato gledamo, kako držijo lopar prijatelji, ki ga že znajo igrati, in kako udarjajo po žogici. Želimo se naučiti šivati gobeline, zato opazujemo staro mamo, ki je v tem zelo vešča. V obeh opisanih primerih poskusimo enako storiti tudi sami. Na ta način se naučimo vseh oblik izražanja čustev, naučimo se govoriti jezik, večine hišnih opravil, naučimo se obnašati med prijatelji.

Sledi še ena oblika učenja, ki jo največkrat uporabljamo za šolsko znanje. Tej pravimo besedno učenje. Nekaj samo preberemo ali o nečem slišimo in si to zapomnimo. Ko se o tem pogovarjamo s prijatelji, ali smo vprašani v razredu, znamo odgovoriti, čeprav te zadeve sami nismo videli ali je preskusili. Ta oblika učenja je zelo koristna, saj se lahko pripravimo za mnoge življenjske položaje, še preden se resnično znajdemo v njih. Velika težava je v tem, da šola od nas zahteva preveč takega učenja, ki je sicer koristno, vendar mnogokrat dolgočasno.

Ker je besedno učenje v šoli zelo pomembno, ti ponujam nekaj namigov za izboljšanje učinka učenja:

• postavimo si cilj (koliko odstotkov se želimo naučiti – za kakšno oceno);
• pripravimo si vse potrebno za učenje: učbenik, šolski zvezek, raznobarvna pisala, geometrijsko orodje (za matematiko ali tehniko, fiziko …), atlas (za zemljepis), kasetofon in prazno kaseto (za tuj jezik);
• določimo čas učenja: dan v tednu in uro, ko se bomo začeli učiti in ko bomo z učenjem zaključili;
• določimo prostor, v katerem se bomo učili (ta je lahko za različne predmete različen);
• odstranimo vse, kar bi nas utegnilo motiti (izklopimo mobitel, zapremo vrata in okna, če so zunaj prijatelji, ki bi nas vabili od učenja, pospravimo stripe in druge zanimive knjige, da nas ne premotijo, umaknemo priljubljene igrače, ugasnemo računalnik ali vsaj pospravimo CD z igricami v škatlo…);
• poskrbimo za prijetno vzdušje (sobo odišavimo z vonjem, ki nam je všeč, prižgemo tiho glasbo, če nas ta ne moti, prižgemo ustrezno luč, ogrejemo ali ohladimo sobo…);
• ogledamo si naslove snovi, ki jih moramo ponoviti (navadno zadnje tri);
• snov enkrat preberemo v celoti (vsa tri poglavja skupaj);
• drugič preberemo samo najvažnejše dele (odebeljen tisk, če v poglavju ni različnih tiskov, v drugem branju podčrtamo besede, ki so za nas nove in se nam zdijo pomembne);
• v zvezek izpišemo vprašanja na eno stran, na hrbtno stran pa pomembne besede, ki se jih moramo naučiti na pamet (v ta namen imejmo poseben zvezek ali škatlo z lističi, na katere pišemo; naredimo miselni vzorec in uporabljajmo različne barve za različne skupine podatkov);
• ko imamo pripravljena vprašanja in odgovore, snov samo utrjujemo tako, da preberemo vprašanje, poskusimo odgovoriti, preverimo, koliko smo vedeli in si po nekaj vprašanjih damo oceno.

Tak postopek naredimo za eno poglavje enkrat, razen preverjanja, ki ga ponavljamo tako dolgo, dokler te snovi nismo vprašani oziroma ne pišemo testa. Šele po tem nehamo preverjati svoje znanje o določenem poglavju. Naučiti se moramo uporabljati posebna orodja, ki jih imamo pri nekaterih predmetih. Tako moramo pri odgovarjanju na vprašanja iz zemljepisa pokazati območje, o katerem govorimo na zemljevidu. Pri angleščini preberemo besedilo na glas in posnamemo na kaseto, nato poslušamo svojo izgovorjavo, jo po potrebi popravimo in posnetek lahko uporabimo tudi kot vajo za narek. Nato preverimo, ali smo pravilno zapisali. Pri kemiji se moramo natančno poučiti o periodnem sistemu, pri glasbi poskušamo melodijo zaigrati na kakšen instrument.