Sovrazim mojo mami. Nikoli vec ne bom govoril z njo!

Vprašanja na tosemjaz.net.
dekyy
Objave: 15
Pridružen: 24 Nov 2018 15:09

Sovrazim mojo mami. Nikoli vec ne bom govoril z njo!

ObjavaNapisal dekyy » 30 Nov 2019 17:34

prosim da se sporocilo ne objavi javno..

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Sovrazim mojo mami. Nikoli vec ne bom govoril z njo!

Uredništvo » 04 Dec 2019 14:02

Odgovor svetovalke
_________________

Dragi fant,

izpostavil si bistveno težavo, s katero se nas večina srečuje. Namreč: večina staršev ne zna pohvaliti. Pa ne zgolj staršev. Prav tako tudi večina nadrejenih ne zna pohvaliti podrejene sodelavce (morda je med njimi tudi tvoja mama). In obratno: večina zaposlenih pri nadrejenih ne zmore poiskati dejanja, ki osebo odlikujejo, znajo pa hitro našteti vse tisto, kar jih moti. Tako smo naučeni. In ujeti v krog, iz katerega jih večina ne zna izstopiti.

A pohvale so bistvene. Pohvalimo takrat, ko se je otrok vedel tako kot želimo ali ko je prekinil neustrezno vedenje. Pohvala vpliva na to, da je otrok s sabo zadovoljen, da verjame vase in v svoje sposobnosti in koliko se spoštuje. S pohvalami izražamo spoštovanje in tako krepimo samozavest. Ob pohvalah se seveda dobro počutimo in smo ponosni nase. Seveda pa se otroci ne vedejo zgolj ustrezno. Takrat pa je pomembno, da starši grajamo nesprejemljivo vedenje. Bistvenega pomena pa je, kako grajamo.

Poglejva primer: otroku pade kozarec soka na tla. Povsem neprimeren odziv starša: »Kako si nesposoben, še kozarca ne znaš držati v roki!« Ali: »Naslednjič predlagam, da se bolj usmeriš na to, da gledaš poln kozarec, ko ga neseš do mize. Krpa in vedro sta v kopalnici. Prosim, če pobrišeš za sabo.« Se bere razlika, kajne?

Skratka. Kako izreči pohvalo (ali grajo) je pravzaprav veščina. Pomembno je najprej, da opazimo dejanje. Ga pohvalimo. Pomembno je seveda, da starši postavljajo otrokom ustrezne zahteve. Da le te niso zanj previsoke. Ali prenizke. Pomembno je, da lovijo ravnotežje tako med pohvalo kot grajo. Pohvalimo (ali grajamo) vedenje in ne osebnosti.

In sedaj bistveno: kako izrekamo pohvalo (grajo) - tega nas ne učijo nikjer! Ne v šoli. Ne v šoli za starše. Predvidevam, da tudi tvojo mamo kot otroka niso hvalili. (Predlagam, da jo povprašaš o tem (seveda, ko bosta oba umirjena)). In tako ni pridobila ustreznih vzorcev vzgoje. Kako pa ti kaj pohvališ svojo mamo? Kaj lahko ti narediš, da se bo mama bolje počutila? Kako pa ti podpiraš svojo mamo? Kako kaj tudi sam pripomoreš h gospodinjskim opravkom? Ji kdaj pomagaš pri kuhi? Pospravljaš, pomivaš za sabo? Kako vsi družinski člani prispevate k opravljanju gospodinjskih del? Če je zgolj tvoja mama sama vpeta v vse opravke, je seveda utrujena. In ko smo utrujeni, smo seveda slabše razpoloženi. Očeta nikjer ne omenjaš.

Vsi imamo tako prijetne kot manj prijetne plati. Tako jaz. Kot ti. In tvoja mama. V času najstništva starše spoznavamo take kot so. Bolj ali manj OK. Tudi otroci postajate odrasli, kar je za starše izziv, postavljate vprašanja, ki znajo zelo dobro »izpraševati«, nam zelo dobro postavljati ogledalo. In včasih je to boleče. Tako za vas kot starše. Takrat nas prevevajo neprijetna občutja. Misli.
Predlagam, da malce izstopiš zgolj iz osredotočenosti nase, poskušaš spoznati mamo, vse od takrat, ko vstane in jo spremljaj. Kaj vse počne. Povprašaj jo, če potrebuje pomoč.

Ko boš umirjen, ko bosta sama in se bosta lahko pogovarjala, ji spregovori o svojih občutjih. Povej, da te moti, da ti ne zaupa. Povej, da si želiš, da te ne bi imela za lažnivca. Povej, da si želiš, da bi te podpirala. Povej, kako se počutiš.

Želim vama uspešen razgovor. Imej vedno v mislih: tako njim kot tebi je prvič izkušnja sobivanja v času odraščanja. :)
Želim vse dobro.

Polona Kunstelj, univ. dipl. socialna pedagoginja