Težave s komunikacijo

Vprašanja na tosemjaz.net.
rabim pomoc
Objave: 1
Pridružen: 12 Sep 2019 21:24

Težave s komunikacijo

ObjavaNapisal rabim pomoc » 12 Sep 2019 21:39

Zdravo,
tega problema preprosto ne morem in nočem zaupati prijateljem, staršem, šolski psihologinji ali nekomu, ki me pozna. Stara sem 17 let in mislim, da imam težave s komunikacijo. Izogibam se komunikaciji z ljudmi. Ne znam se odpreti ljudem oz. se jim težje odprem kot se jim odprejo drugi ljudje. Strah me je kaj si bojo mislili o meni, kakšen vtis bom pustila, da bom rekla kaj narobe, da si bojo mislili da sem čudna, zaprta vase, nekomunikativna, zatežena, nervozna, ker tako se počutim ko se pogovarjam z drugimi. Trudim se čim bolj sprostiti, ampak včasih mi rata, včasih ne, saj ne vem kako naj se sprostim in kako naj se neobremenjujem s tem, kar si bodo mislili o meni. Rada bi izboljšala svojo samozavest pa ne vem kako. Sem tudi zelo občutljiva, zato me velikokrat kaj prizadene ali pa si vse jemljem preveč k srcu. Imam samo eno prijateljico pri kateri sem čisto sproščena in mi je srečanje z njo v veselje in ne v breme. Kadarkoli se moram s kom srečati, iti s sošolko na bus, se pogovarjati s sošolkami med malico, odmorom, tudi izven šole, kadar se pogovarjam z drugimi vrstniki mi je neprijetno. Pa ne samo z vrstniki, nasplošno z vsemi ljudmi. Pogosto prav preračunavam koliko časa se bom mogla pogovarjati s sošolko na busu in vedno se bojim, da nama bo zmanjkalo tem za pogovor, da ji ne bom zanimiva, da se bova pogovarjali samo o nekem vremenu in bla bla. Ko se pogovarjam z nekom, ki ga poznam pa se vključi v pogovor še nekdo, ki ga ne poznam, mi je zelo nerodno in nevem kaj naj rečem, da bi se lahko vsi pogovarjali. Bojim se tudi sodelovanja v razredu. Ko se pogovarjamo in profesorica kaj sprašuje, vsi hitro odgovarjajo, jaz pa sploh ne morem odgovoriti. Preden odgovorim mi začne razbijati srce, razmišljam a naj rečem ali ne, ali se me bo sploh slišalo, kako naj rečem to na glas... Nasplošno se mi je težko vključiti v pogovor v večjih skupinah, ker nikoli nevem kdaj naj uskočim v pogovor, saj ne želim prekinjati, ko pa želim uskočiti pa me že kdo prehiti in sploh ne pridem na vrsto ali pa se tema že zamenja. Sploh se ne morem sprostiti in vedno razmišljam, če je to kar bom povedala okej in sprejemljivo, da ni čudno in nevem kaj, v prsih čutim tesnobo, v mišicah napetost in najraje bi pobegnila oz. komaj čakam, da bo pogovora konec. To se mi dogaja že od otroštva, dogajalo se je v osnovni šoli, zdaj se dogaja še v srednji.
Danes smo dobili nov predmet in novo profesorico, zato se je vsak mogel predstaviti (na dolgo) in vsi so lepo prišli pred tablo, se vsedli, povedali kaj radi počnejo in nevem kaj, tudi jaz sem, ampak sem začutila v sebi, da ko govorim, da jih dolgočasim, da nisem povedala nič zanimivega. Tako sem se počutila kot, da govorim resno, zamorjeno brez humorja. Tudi profesorica je najdla veliko komentarjev in iztočnic za pogovor pri drugih, ko so se predstavljali in je še ona kaj povedala, samo pri meni ni vedela kaj bi še lahko povedala. Ne vem več kaj naj naredim, ker v komunikaciji in vključevanju v družbo res nisem dobra in to potem vpliva tudi na mojo samozavest in počutje. Iz šole in vseh druženj prihajam tesnobna in anksiozna in se cele dneve obremenjujem s tem. Včasih poskušam to potlačiti, pravzaprav že celo življenje to delam, ampak je vedno huje. Res vam bom hvaležna za vaše nasvete in pomoč.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Težave s komunikacijo

Uredništvo » 13 Sep 2019 13:04

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena!

Najprej bi te pohvalila, da se trudiš in se vseeno izpostavljaš. Nekateri se čisto zaprejo, kar pa za naše duševno stanje in splošno dobro počutje seveda ni dobro. Načeloma je pri izogibanju tako - bolj kot se izogibamo določenih ljudi ali krajev, težje je in izogibanje se samo povečuje. To je kot nekakšna varovalka, ko smo pod prevelikim stresom, ko čutimo tesnobo in strah, nervozo, se naše telo s "pobegom" zaščiti pred neprijetnimi čustvi in občutji v telesu in takrat tudi raven stresa zopet pade na normalen nivo. A na dolgi rok to oteži naše vsakdanje življenje - komunikacijo, druženja, razne opravke.

Ta občutek, da si nezanimiva je samo to - občutek, zagotovo pa realno ni tako. Si povprašala kdaj o tem najboljšo prijateljico? Ona ti bi zagotovo povedala, da si zelo zanimiva oseba in prijetna za pogovor. In tako najbrž misli tudi večina drugih v tvoji okolici (zagotovo ne vsi, saj vsak posameznik nikoli ne ustreza vsem v družbi, ampak večina). Poskusi pred pogovori čim manj analizirati, saj kar mislimo močno vpliva na naša dejanja in reakcije telesa. Torej, če se boš "prisilila" razmišljati bolj pozitivno, bo tudi manj občutkov tesnobe in nervoze. Ne vedno, saj obstajajo situacije, kjer je nervoza nekaj običajnega - ko spoznavamo nove ljudi, novo šolo, novo delovno mesto, karkoli novega v bistvu. A v vsakodnevnih pogovorih se čim manj obremenjuj, kaj bo kdo rekel, ti si ti, enkratna, neponovljiva, ne dovoli, da bi te občutki tesnobe premagali v smislu zapiranja vase. Svet je lep, le barvne nianse so včasih bolj sive, drugič bolj pisane.

Glede samozavesti, večkrat ko boš imela pozitivne izkušnje v komunikaciji z drugimi, boljša bo. Nič pa ne gre na silo. Vsak dan je nova priložnost v življenju, daj priložnost tudi sebi.

Upam, da sem ti vsaj malo pomagala, drugače pa lepo vabljena k ponovnemu pisanju.
Tina Rzeničnik Uršič, mag. psihologije