SAMOZAVEST

Vprašanja na tosemjaz.net.
ŽELIMENSTRUACIJO188
Objave: 14
Pridružen: 12 Jan 2018 19:05

SAMOZAVEST

ObjavaNapisal ŽELIMENSTRUACIJO188 » 11 Sep 2018 21:08

Pozdravljeni!
Preden začnem pisati en dolg spis...bi rada najprej povedala da sem se s starši že pogovorila. Ampak se mi zdi, da rabim še nasvet strokovnjaka. OŠ je zame lepo povedano pekel. Že od 3.razreda. Imam te 2 punci v mojem razredu, poimenovala ju bom O in J. In od vedno so nas učiteljice hotele skupaj spraviti na prisilo v prijateljstvo. In bile smo prijateljice oz. jaz in O, z J se nikoli nisem dobro razumela. No, do 4.razreda sem bila prijateljica z O in tudi malo z J. Ampak na začetku 5.razreda smo se vse skregala in od takrat me ima J na piki, takrat me O še ni imela. In učiteljica 5.r. naju je spravila z J skupaj in potem sem v 6.razredu se spet pobotala z O in smo bile vse prijateljice do začetka junija 7.razreda. Potem sem se jaz spremenila ko sem se z njima družila, npr. zelo sem preklinjala itd. Ko sem en dan šla samo stran od njiju ker sem imela slab dan so se skregale z mano in od takrat sta se mi posmehovali, govorili o meni, na busu torbe na proste sedeže dajale, da ne bi bila zraven njiju, se me na hodniku izogibale kot da sem kužna, torbe mi z nogami brcale stran od mize, če so za mano sedele so mizo za pol metra nazaj potegnile. To se je dogajalo od septembra 2017 do februarja 2018 (bila 8.r.). Prišlo je do točke, da je bilo moje psihično zdravje ogroženo. V glavnem kaj mislim s tem:
Ko sem se zjutraj zbudila me je takoj trebuh oz. želodec bolel, ali pa glava, pod popkom, ledveni del (imam ledvične kamne - v tem trenutku ne) itd. To se je dogajalo ker sem bila živčna zaradi prostega sedeža na avtobusu (kam se bom usedla, ali bo prosto mesto itd.),
Zvečer sem težko dihala, čutila sem mravljince po prsnem košu, rokah, nogah, po celem telesu...
Sama sem že hotela iti na terapijo. Ampak potem so se moji starši vmešali in se je situacija umirila. Nehale so, ampak vseeno še govorijo o meni, ampak kaj moreš. V glavnem zdaj sem 9.razred in zdaj so spet začele z mizami in brcanje torb. Ampak problem je to, da jaz nimam ABSOLUTNO NIČ samozavesti - uničile so mi jo, vedno me briga kaj si bodo drugi mislili če to oblečem, pa če to naredim itd. Družim se samo še z 1 prijateljico iz otroštva, ki je EDINA ki ji lahko zaupam. Niti moje najljubše majice ne upam obleči, če pa jo, pa si dam jopo gor. Ker se pri tej majici vidi malo kože pri trebuhu(vozel ima) ampak se ne vidi veliko. Nikoli se nisem postavila zase, vedno sem se jokala, učiteljica se je vedno za njiju postavila, že od 3.r. se vedno najprej na njuno stran postavijo. Nič kar naredim nisem prepričana, dvomim vase, ne zaupam si, ne verjamem si (če na primer rečem sama sebi pri spraševanju : "Ti to zmoreš" enostavno sama sebi ne verjamem). Jaz sem pripravljena iti na terapijo pa to, ampak to je drago in nočem da bi moja starša za to plačevala.Moja samozavest je začela od 7.r. naprej - od 100% padla do zdaj na 0% in še vedno je nimam, ne bi me smelo brigati kaj si mislijo o meni, ampak me in ne vem kaj naj naredim da me ne bo brigalo. Problem je, da sem vedno bežala pred temi problemi in se nisem soočila, nisem postavila zase. Naslednje leto grem v srednjo šolo in me skrbi kako bo z mano tam. Ampak komaj čakam da pridem iz te OŠ ven. Nisem srečna, nisem pa tudi depresivna. Nikoli nisem imela samomorilskih misli, nikoli, ker vem da sem bolj vredna kot oni dve in se imam rada čeprav bi marsikaj spremenila na sebi. Zato se opravičujem da je to tako dolga objava, ampak sem vse napisala, da bi mi lahko dali kakšen nasvet glede moje samozavesti, kako naj se ne brigam za druge, kako naj bom srečna, ali naj grem vseeno kam na terapjo.....itd.
Hvala za vse.
Lepo Vas pozdravljam.