Ljubezen...konec???

Vprašanja na tosemjaz.net.
NF3

Ljubezen...konec???

ObjavaNapisal NF3 » 12 Dec 2019 13:26

Sem osmi razred in sem se ločila s fantom. Ki sem ga še vedno ljubila.

Bilo je tako...
Bila sva skupaj 4 mesece. Dal mi je veliko upanja. Nakar so ga v septembru začeli zbadati,
nisem ga mogla gledat žalostnega. Začel me je ignorirat(o tem sva se že pobotala) in mislila sem da sem izgubila njegovo ljubezen. Ločila sem se za najino dobro. Ampak zdaj se mi vrača in ugotovila sem da ga ne morem pozabit. Niti se mi ne zdi da je še vame, ampak ga še vedno cel razred zafrkava da je vame. In to ga moti. Želela sem, da bo za naju boljše, ampak ni.

Sama se mi zdi, da ni več vame in niti si več ne upam uprašati če je še vame. Bojim se... da mi ne bo oprostil in da mu nisem več. Želim mu napisati nekako poslovilno pismo, da sem še vedno v njega, da upam da mi bo oprostil, mu vse pojasniti zakaj sva šla narazen
ter mu povedati, da ga še vedno imam rada ter da vem da o ni več(vame(vem kar precej zmedeno)). Tega ne zmorem, ker dvomim vase. Tudi o tem kar pišem, dvomim, da bo mi kdo pomagal, ker sem sramežljiva in mam kar nizko samozavest.

Prosim, če mi predlagate par citatov, ki bi jih dala v pismo ter da mi napišete mnenje o zgodbi. Prosila bi mi tudi za nasvete, ker sem na dnu.

Hvala vam za vse, za branje in zato da ste mi prisluhnili.

NF3
Jssmpunca

Re: Ljubezen...konec???

ObjavaNapisal Jssmpunca » 12 Dec 2019 14:16

Well,
Si osmi razred in imaš zatorej ali 13 ali 14 let. Mlada si. Zelo zelo mlada. Tvoj bivši tudi. Razumem da se ti to zdaj zdi nek 'true love', ampak verjetno ni. In nikar ne bodi trmasta in otročja, ne govori da si izgubila njegovo ljubezen. Pri tej starosti se večina zvez izjalovi, takoj ko postanejo malo bolj resne. Žal, a takšna je statistika. Punce smo namreč pri 13,14 letih puberteto in razvoj nekatere že dale skozi. Dekleta se veliko hitreje razvijemo. Zato so punce (kot si ti) na zvezo pripravljene veliko prej kot fantje. On (in večina ostalih) v 8.razredu enostavno niso pripravljeni na nič resnega. Tega ne bodo priznali. A vedi da nisi ti kriva da sta šla narazen. Verjetno je še vedno zaljublen vate, a je še ne pripravljen. Čez nekaj let verjetno bo. Mogoče bosta nekega dne skupaj, ko bosta zrela. Mogoče pa ne. Mogoče tega ni jemal resno, in mogoče boš našla drugo osebo ki te bo ljubila in ti bila naklonjena.Upam da najdeš srečo v ljubezni!
-onlygirl
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Ljubezen...konec???

Uredništvo » 18 Dec 2019 14:40

Odgovor svetovalke
________________

Živjo NF3,

Hvala, da si se opogumila in se odoločila, da nekoga prosiš za pomoč. Ko smo v stiski, je zelo pomembno, da najdemo podporo drugih ljudi, če imamo to potrebo.

Če prav razumem, sta bila s fantom 4 mesece par, zvezo pa si prekinila ti, ker so sošolci tvojega fanta začeli zbadati, da je zaljubljen vate. To je moralo biti zate zagotovo zelo težko, še posebej, ker ti do njega še vedno nekaj čutiš. Iz tega, kar si zapisala, se mi zdi, da občutiš tudi nekaj krivde, oziroma strahu – bojiš se, da ti ne bo oprostil. Si mu naredila kakšno krivico? To, da se iz njega delajo norca vajini sošolci, ni tvoja krivda ali odgovornost (niti ne njegova). Žal mi je, da se morata soočati s tem, da se okolica vpleta v vajin odnos. Lahko si predstavljam, da je to še dodatno breme in vaju oba spravlja v stisko. Nad vedenjem drugih ljudi imamo le malo vpliva, vseeno pa vedi, da nihče nima pravice, da se brez vajine privolitve vtika v vajine stvari.

Naši medosebni odnosi se čez življenje spreminjajo. Z določenimi ljudmi smo si v nekem obdobju bližje, potem se včasih oddaljimo. Z nekaterimi zopet pridemo blizu, druge pa obdržimo zgolj v spominu. To je neizogiben del življenja. Nekatere odnose zaradi takšnih ali drugačnih razlogov tudi prekinemo – tako kot si ti naredila s svojim bivšim fantom. To je pogosto boleče in nek jasen zaključek nam lahko pomaga, da si preteklost lažje osmislimo, spustimo ljubljeno osebo in nekoliko predelamo izgubo. Iz tvojega sporočila je zaznati, da do tega zaključka še nista čisto prišla. Tudi sama si želiš, da bi mu napisala poslovilno pismo. Menim, da je to dobra ideja. Še posebeje, če čutiš, da mu moraš še kaj povedati in da boš tako lažje prebolela svojo prvo ljubezen. Čeprav bi ti z veseljem predlagala citate, ki jih lahko umestiš v pismo, pa na žalost tega ne morem narediti. Le ti veš, kaj mu želiš povedati, in tudi sicer bo pismo veliko koristnejše tudi zate, če ga napišeš sama. Lahko ti namreč služi kot orodje, da lažje razumeš, kaj se je zgodilo, kako se počutiš, kaj bi v prihodnjih situacijah morda rajši naredila drugače,... Pri pisanju pisma pa pazi, da boš izhajala iz sebe – predlagam ti, da podeliš svoje občutke in pogled na situacijo. Hkrati bi te rada opozorila, da bodi pozorna na svoje meje. Da se drugim razkrijemo, povemo svoje občutke, strahove, upanja, obžalovanja in podobno je nujen pogoj, da se lahko povežemo med sabo. Pri tem pa je potrebno biti pazljiv, saj nas to neizogibno postavi v ranljiv položaj. Torej, spodbujam te, da fantu napišeš pismo, hkrati pa bodi pri pisanju pozorna, da se razkriješ do tolikšne mere, do katere se še vedno počutiš varno – če se ne želiš popolnoma odpreti drugi osebi, je tudi to popolnoma v redu in je potrebno to upoštevati.

Želim ti, da bi kmalu našla nekaj miru v zvezi s to zakomplicirano situacijo, da boš krizo uspešno razrešila, ter se preko tega naučila čim več novega o sebi, drugih in o medosebnih odnosih.

Če ti lahko še kako pomagam, se le oglasi.

Maruša Grešak, dipl. psihologinja (un)