Samopoškodovanje

Vprašanja na tosemjaz.net.
anonimna757

Samopoškodovanje

ObjavaNapisal anonimna757 » 10 Dec 2019 22:50

Lep pozdrav
ubistvu imam velik problem s samopoškodovanjem in se tega zavedam. To se vleče že kakšne dve leti in poskusila sem nehati že večkrat. Režem se kar pogosto a vedno po nogah in tam kjer ljudje ne bodo videli. Ko sem jezna, zalostna ne vem kaj drugega naj naredim, ali pa ko vidim kakšno sliko (sploh ni nujno povezana s samopoškodovanjem) se mi kar nekaj sproži in dobim občutek da se moram porezat. Včasih se tako dolgo s pestmi tepem po nogah da dobim modrice a se mi to vseeno zdi bolje od rezanja... Poskusila sem z elastiko okoli zapestja, pa tudi risanje črt na kožo pa ni nič od tega pomgalo. Rezila sem tudi že vrgla v wc in jih odplaknila da bi nehala pa se potem spet kaj zgodi in kupim nove. Ne režem globoko zato imam obcutek da nesmem nikomur povedat ker moje rane "niso dovolj globoke" da bi se upoštevale kot samopoškodovanje. Vem da rabim pomoč, amapk staršem ne smem povedat, nevem pa kako naj brez njihove vednosti dobim pomoč? Je to sploh možno če še nisem 18?
Hvala
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Samopoškodovanje

Uredništvo » 12 Dec 2019 13:23

Odgovor svetovalca
___________________

Pozdravljena deklica, glede na opisano se povsem strinjam s teboj, da potrebuješ pomoč. Predolgo že traja vse skupaj in z ničemer nisi uspela sama prekiniti »začaranega kroga« rezanja. Ker pa bi rada pomoč brez vednosti domačih, ti bom težko svetoval, saj ne vem kje živiš in kakšne možnosti imaš v lokalnem okolju. Ampak začni z možnostmi, ki jih zagotovo imaš.

Po starosti sodeč si srednješolka in vsaka srednja šola ima svetovalno službo, kjer lahko najdeš koga, ki ti bo po službeni dolžnosti prisluhnil in tudi upošteval tvoje pogoje. Če si starejša od šestnajst let, te bodo obravnavali kot da si že dejansko polnoletna. So pa seveda tudi na področju zaupnosti določene omejitve, ki se jih moramo držati. Načeloma smo vse kar izvemo od klientov dolžni obdržati za sebe, razen tisto, kar smo po veljavni zakonodaji dolžni povedati najprej, pa če nam je všeč ali ne. Npr. če bi bil kdo življenjsko ogrožen (ti, ali kdo drug zaradi tebe), ali če bi šlo za nasilje , ali če bi bila v nevarnosti, da duševno zboliš…v teh skrajnih primerih smo dolžni ukrepati proti volji posameznika, v njegovo dobro. V vseh drugih ozirih pa spoštujemo voljo in želje strank, klientov, pacientov. Zato obstaja velika verjetnost, da bo svetovalni delavec/ delavka upošteval/a tvojo željo. Če v šolski svetovalni službi ni strokovnjaka, ki bi ti znal pomagati, ti bodo vsaj znali svetovati na koga naj se obrneš. Če boš želela ti bodo pri tem pomagali, vzpostavili kontakt, ti uredili termin,…. Zato nikar ne oklevaj.

Če ti šolska svetovalna služba ne vliva dovolj zaupanja, da bi spregovorila, se lahko obrneš na svojega osebnega zdravnika ali šolskega zdravnika (zdravnico), pri katerem opravljate sistematične preglede. Lahko potrkaš na vrata katere od socialnih delavk v pristojnem Centru za socialno delo. Vsi delujejo pod podobnimi pogoji in s komerkoli od njih boš spregovorila, vsak ti bo poskušal (je dolžan) pomagati.

Še to. Premalo si povedala, da bi znal presoditi, ali so tvoje težave povezane s tvojimi domačimi in zato ne želiš da zvedo za tvoje početje. Ali jih ne želiš obremenjevati še s svojimi problemi, ali jih enostavno ne želiš razočarati. Praviloma je tako, da redkokateri mladostnik, (najprej) govori o svojih težavah s starši, čeprav bi to bilo najbolj naravno. Običajno starši zvedo (ali opazijo) zadnji… ker ne poznam tvoje zgodbe, te ne bom nagovarjal da morda pa le spregovoriš doma, s svojimi. Strokovnjak, ki mu boš zaupala, bo znal bolje presoditi.

Držim pesti, da si poiščeš pomoč in ti želim lepe decembrske praznike,
Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt iz Svetovalnega centra Maribor.