Propadlo zivljenje

Vprašanja na tosemjaz.net.
GrungGirl

Propadlo zivljenje

ObjavaNapisal GrungGirl » 16 Okt 2019 20:45

Pozdravljeni!

Sem 17-letno dekle, kateri se je zivljenje v zadnjih treh tednih postavilo na glavo. Ne morem vec zadrzevati to v sebi, zato sem se odlocila deliti svojo zgodbo.

Moje otrostvo ni bilo nikoli roznato. Vse tezave so se zacele ze zelo zgodaj, saj nisem bila nacrtovan otrok. Starsa sta se kregala ze pred mojim rojstvom, jaz pa sem stvari le se poslabsala. Vse do danes sem prica fizicnega (pretepanje matere) in verbalnega (zaljivke, groznje s smrtjo) nasilja skoraj vsak dan. Vcasih ga obcutim tudi jaz. Posledica tega sta sprti druzini.

V osnovni soli sem bila vsa leta odlicna. Vendar bila sem zalostna, saj nisem imela prijateljev oz. so me le-ti zapustili. Ljudje so me vedno le izkoriscali, zato jim nisem vec zaupala in zacela sem se drzati zase. Od nekdaj sem imela slabo samopodobo, v 7. razredu pa je to preraslo v motnjo hranjenja - anoreksijo. Svoje telo sem stradala in izcrpavala s prekomerno telesno vadbo. Za anoreksijo sem se kasneje zdravila, a je vsaj mentalno se nisem premagala.

Prisel je 9. razred in s tem nova ljubezen. Fant mi je posvecal pozornost in enkrat za spremembo sem se pocutila ljubljeno. Vendar to ni trajalo dolgo, saj smo izbrani ucenci odsli za en teden na izmenjavo v tujo drzavo. Po prihodu nazaj domov me je zacel fant ignorirati, saj je v enem tednu dobil novo punco. Takrat sem prvic obcutila samomorilne misli, zaradi katerih sem bila napotena k socialni delavki, ki pa je vse zaupano posredovala starsem.
Tako so bili moji starsi ze dvakrat razocarani nad mojimi dejanji.

Zaradi ocetovih pritiskov in ambicij sem se vpisala na eno elitnejsih gimnazij v Sloveniji. Obiskujem jo ze tretjo leto. Tu se pocutim se huje. Ponovno se ne morem vkljuciti v pogovore sosolcev in sosolk, zato svoje odmore prezivljam na straniscu. Moj uspeh je zacel padati, ceprav je prav dober mojemu ocetu ne odgovarja. Se ena stvar, ki je ne morem nadzorovati in mi uhaja izpod nadzora.

Kljub temu imam nekaj zelo dobrih prijateljic, ki mi pomenijo vse na svetu. Pogostokrat se dobimo ob petkih po soli.
Petek, 27. september 2019. Mnogi se ta dan spominjajo kot dan podnebnega protesta, a jaz se ga spominjam drugace. Takrat sem ga prvic videla. Sedel je na robniku pred prijateljicino solo, ob sebi je imel rolko, v ustih pa prizgano cigareto. Ne verjamem v ljubezen na prvi pogled, a zdelo se mi je, da me neka sila vlece k njemu. Predstavljal mi je nekoga, ki sem ga potrebovala. Nekoga, ki se mu bi lahko zaupala. Nekdo, ki ga pestijo tezave. Tako kot mene. Nekdo, ki bi me razumel.

On, slaba samopodoba, padec ocen in zaostrovanje razmer doma so me pripeljale do najnizje tocke v mojem zivljenju. Pripeljale so tocke, ko svoje popoldneve prezivljam s poslusanjem otoznih pesmi, jokom in samoposkodovanjem.

Ne vidim vec izhoda. Najbolj me boli zakrivanje custev in lazno pretvarjanje. Ne vem kaj naj storim.

Hvala za branje predolgega besedila.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Propadlo zivljenje

Uredništvo » 21 Okt 2019 09:16

Odgovor svetovalke
_________________

Ne, nikakor tvoje besedilo ni predolgo, drago dekle ! Vse, kar te teži in kar zares JE, SO problemi, je verjetno še veliko več. Razstrla si samo vrh gore, večina nje se skriva pod gladino in ti ne da dihati, uživati življenje.

Ko pomislim na to, s čemer začneš in te boli najbolj, da si (bila) nenačrtovan otrok...Veš, po moje je skoraj vsak drugi nenačrtovan, a zato nič manj zaželen. Starši včasih odkrijejo pozno, zelo pozno, kaj vse jim otrok dobrega prinese v življenje. Ste se kdaj pred kratkim s staršema pogovorili o tem? Praviš, da se starša mnogo prepirata in se doma oče znaša nad mamo (in teboj). A tega nisi kriva ti, nikakor ! Ne prevzemaj krivde za nerazumevanje med očetom in mamo nase. Navsezadnje gresta lahko narazen, že davno bi se lahko tako odločila. Nisi ti tista, ki ju na silo povezuješ. Zdi se mi, kot da si vsrkala vase vse, kar se slabega dogaja v družini, kot da si za vse odgovorna ti sama. Očetu želiš ustreči in si na šoli po njegovi izbiri. Prav dober učni uspeh na zahtevni gimnaziji je več kot imeniten, vse čestitke prejmi za takšen uspeh, iskreno!!! In to je TVOJ uspeh, ne očetov ali uspeh koga drugega. Učiš se zase, za lastno samostojnost, za prihodnost. Da boš počela to, kar si želiš. Najprej zase.

Obrni pogled na življenje drugače, vedno se vprašaj, kaj TEBI pomenijo stvari, dejanja, odločitve. Vzljubi sama sebe. Rada se imej. Vzemi svoje življenje kot darilo, zato ga ceni kot največjo dragocenost na svetu. Ne dovoli, da te drugi poškodujejo, ne rani same sebe, ne reži se in ne stradaj. Če doslej meniš, da nikomur ni mar zate, se odslej zavedaj, da meni in zanesljivo še mnogim, posebej tvojim iskrenim prijateljicam, ni vseeno, kako si. Vem, težko se je naučiti imeti se rada, a to je prvi cilj, ki ga moraš doseči v času šolanja. Da znaš živeti s seboj v miru, v ravnovesju, da znaš živeti v soglasu z drugimi in da znaš živeti za širšo skupnost, v kateri živiš. Potem so to tisti cilji, ki jih poslušaš v šoli in doma. Da imaš znanje, s katerim boš lahko nadaljevala študij in opravljala poklice, ki te bodo veselili, v katerih boš zadovoljna in uspešna.

Vem, v življenju je včasih res zelo težko, tako zelo, da pomislimo, da bi bilo najbolje zaključiti ga...a to mine, ko sama tako želiš. Se mi samo zdi, da je ljubezen, ki si jo srečala pred kratkim, zate zelo nesrečna ? Da ni res ljubezen, ampak le želja, da se z nekom iskreno pogovoriš in potem nenadoma opaziš, da ta ljubezen manipulira s teboj ? Da mu želiš ustreči, a čutiš, da s tem delaš škodo sebi ? Prekini tak odnos, takoj in odločno. Prava navezanost, ljubezen je brezpogojna. Prav tako prijateljstvo. Nekoga imamo radi takega, kot je. Ne takega, kot ga želimo narediti. Tak odnos imaš, zdi se mi, z očetom. Očeta si ne izbiraš sama, prijatelje, fante pa si. Bodi iskrena do sebe in s seboj.

Skrbi zase. Redno in zdravo jej, dovolj spi. In piši mi še , prosim. Želim vedeti, kako ti gre in te razumeti. Vem, da bo vsak dan boljši, lepši.

Lep pozdrav,
Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
Grungegirl

Re: Propadlo zivljenje

ObjavaNapisal Grungegirl » 24 Okt 2019 10:27

Pozdravljeni!

Kot prvo bi se Vam rada zahvalila za odgovor. Spravil me je v solze, saj sem ze dolgo hrepenela po izpovedi nekomu, ki bi me razumel.

Vseeno pa se zelo tezko prebijam skozi zivljenje. Ne bom lagala, rezanje in stradanje sta zame edini dve stvari, ki ju lahko nadzorujem. Zato je se toliko tezje prekiniti ta dva vzorca. Name delujeta kot droge - zdi se mi, da za vsaj malo boljse pocutje potrebujem dnevno dozo rezanja in stradanja. Obcutek v meni mi govori, da si zasluzim trplenje, pa naj bo to fizicno ali psihicno.

Odnosi doma se niso izboljsali - dvomim, da se kdaj sploh bodo. Edino kar me drzi po konci so prijateljice.

Zdi se mi, da je cas, ki ga prezivim v soli najhujsi. Najslabse ocene v razredu, osamljenost in slaba samopodoba me vedno znova prizadanejo in spravijo v slabo voljo. Name vsi gledajo kot na nekoga, ki preprosto ne spada v to solo, tako glede ocen kot tudi glede obnasanja.

Prav ste sklepali. Ta fant me je naredil le se bolj nesrecno kot sem bila. Z njim ohranjam vsakodnevne stike, saj globoko v sebi vem, da je dober clovek, kljub moralno spornim odlocitvami, ki jih sprejema. A vseeno se zavedam, da najin odnos ne more obroditi sadov, saj je najverjetneje do mene le vljuden in ni pripravljen na kaj vec. Hkati pa bi bila zveza zatirana s strani mojih starsev, se posebno oceta.

Se nikoli se nisem znasla na tako nizki tocki v svojem zivljenju. Mogoce pa si vse to zasluzim.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Propadlo zivljenje

Uredništvo » 25 Okt 2019 16:27

Odgovor svetovalke
_________________

Naj začnem na koncu - nikakor si v življenju ne zaslužiš trpljenja, kot ga opisuješ. V življenju doslej si vsrkala preveč samoobtožb, tako močnih, da jim verjameš ti sama. Nikakor ne morem, nočem verjeti, da si vse to, kot se opisuješ. Da ne sodiš v razred, v šolo, kjer da izstopaš samo po slabem (uspehu, obnašanju). To nisi ti, to je podoba deklice, dekleta, ki si jo prevzela od drugih (staršev, učiteljev, morda tudi nekaterih sošolcev). Ukoreninjena je tako močno, da se ji ne upiraš. Ne zmoreš, nočeš. Upor izražaš z rezanjem in stradanjem same sebe, lastnega telesa. Prav tako z iskanjem nečesa več od običajne navezanosti s fantom, ki ima sam težave s seboj in ti ne more biti v oporo pri tem, da bi se odlepila od svoje slabe samopodobe in jo začela graditi samostojno, samozavestno, bolj optimistično od te, ki jo nosiš sedaj.

Praviš, da doma ne bo nikoli drugače. Odloči se, da boš ti v sebi gradila drugačen pogled nase. Naštej vse tisto pozitivno, čisto iskreno, brez sprenevedanja, kar ti pomeni v življenju. Ustvarjaj na področju, kjer si močna. Zanesljivo imaš mnogo talentov. Poišči pot, da jih razviješ. Razmisli, ali bi ti prešolanje v program, ki ti je bližje, odprl nove poti. Ali vsaj po tem, ko zaključiš srednjo šolo. Beri, piši, riši, igraj, pleši, pojdi v gledališče, vključi se kam, kjer izvajajo dejavnosti, v katerih se še nisi preizkusila, a čutiš, da so tvoje močno področje. Nehaj kopati iz sebe to, kar pričakujejo drugi. Poišči darove, ki jih nosiš. Ustvari jih zase, najprej zase. Ne pristajaj na stereotipe, ki jih imajo drugi o tebi. Zlasti in najprej starši. Postavi se zase, ne dovoli, da odločajo o tebi brez tvoje volje. Niti starši niti drugi ljudje.

Morda bi se o tem lahko pogovorila s psihologinjo, svetovalno delavko v šoli, ali kje drugje. V programih za mlade na zavodu za zaposlovanje, v delavnicah projektnega učenja. Predlagam, da pokličeš, kadar se res počutiš tako pobito, na anonimni zaupni telefon TOM; št. je 116 111, vsak dan od 12. do 20. ure. Tam prav tako delajo prostovoljni strokovni delavci, ki ti bodo prisluhnili in boš skupaj z njimi lahko načrtovala korake, ki te bodo popeljali iz krize. Včasih nam ob pomoči drugih uspe pogledati nase bolj realistično, nekako od zunaj. Naučila se boš vzljubiti sebe in svoje darove, ko jih boš odstrla. Sama, ob pomoči drugih. Tu sem zate, a vendar, pogovor ti bo lahko ponudil še več.

Verjamem vate in vem, da si tudi ti nekje globoko v sebi zaupaš. Bodi močna, ne predaj se.

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
GrungeGirl

Re: Propadlo zivljenje

ObjavaNapisal GrungeGirl » 02 Nov 2019 11:51

Pozdravljeni!

Opravicujem se za krajsi izostanek, a pocitnice so mi dobro dele in me navdale z energijo, ki pa bo najverjetneje ze naslednji teden izpuhtela.

Ta teden nisem obcutila zalost, niti nisem imela potrebe po samoposkodovanju. Zasluge gredo seveda pocitnicam, ki so poskrbela za manjso kolicino stresa. Stradanje prakticiram med tednom, ko me nihce ne mora kontrolirati. Med vikendom pa moram jesti in pocutim se krivo in ogabno.

Doma so dnevi, ko se starsa ne prepirata. Takrat je fantasticno. Pridejo pa dnevi, ko prepir udari na plano. Takrat pa si zelim kar pobegniti iz hise.

Omenjali ste strokovno pomoc. Imela sem ze veliko izlusenj, a na zalost so bile vse negativne. Glede TOM telefona, pa nisem pripravljena spregovoriti, saj ne maram govoriti po telefonu z neznancem.

Fant, ki ga ves cas omenjam mi je naklonjen. Vem, da se kot vsi, tudi vi ne strinjate s tem, a dala mu bom priloznost, saj vem, da bi slab clovek. Pustimo casu cas. Slabse tako ali tako ne more biti, saj zalost in osamljenost se predobro poznam.

Imam kar nekaj hobijev izven sole, ki pa me vsekakor spravijo v boljso voljo. Na zalost pa kariera iz le teh nima prihodnosti, vsaj ne v Sloveniji.

Skoraj neverjetno je kako lahko pocitnice pozitivno vplivajo na nas, mladostnike. Poskusala bom ostati mocna, a tega ne obljubljam. Zavedam se, da bo november v soli peklenski, a bom poskusala ostati pozitivna.

Hvala se enkrat za vzpodbudne odgovore. Lepo je prebrati, da je vsaj nekomu mar zate in da zaupa vate. Za vecno Vam bom hvalezna!
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Propadlo zivljenje

Uredništvo » 06 Nov 2019 08:31

Odgovor svetovalke
_________________

Živijo, sem tudi jaz prav navdušena, počitnice so res zakon, na vsake dva meseca šolarji in dijaki res potrebujete odmor, da si obnovite moči. Zdaj pa bo spet tempo v šoli, zanesljivo. A zdaj si močnejša, trdneje se zavedaš, da je vse (v glavnem) v tvojih "rokah", v tvoji glavi, volji. Morda zdaj še čisto narahlo veš, čutiš, da zmoreš več, kot si si kdaj predstavljala. In posebej, da je najpomembneje živeti, se učiti, šolati, delati stvari, ki so "prostočasne" , zase. Zate torej. Ne zaradi ocen, pričakovanj staršev, pritiska učiteljev in profesorjev, vrstnikov. Najprej in predvsem za sebe. Danes nihče ne ve, kateri poklici bodo perspektivni čez 10, 15 let. Verjetno poklici, ki jih danes sploh ni ali pa so v nejasnih vizijah najprodornejših načrtovalcev razvoja kadrov. Zato je tako zelo pomembna splošna izobrazba, razgledanost. Za ožje usmerjena strokovna znanja in njihovo poglabljanje je čas vse življenje. A temelje gradiš zdaj; morajo biti trdni, med seboj povezani, podporni. Učimo se sodelovanja, ne tekmovanja. Skupaj vidimo več, bolje, in tudi ustvarimo bolje, več. Da to ni lahko, da so vsak dan prisotni številni pritiski, veš zelo dobro ti sama. Pomembno je, kako se boš opremila spopadati se z njimi.

Ne, nobenih obljub in zavez nisem pričakovala, ne pričakujem. Samo tiste želim podpreti v tebi, ki jih oblikuješ zase, za svoje dobro. Tudi tvoja simpatija je samo tvoja osebna stvar, prepričana sem, zaupam v tvojo presojo. In kot sem že zapisala, vsako učenje vključuje tudi napake, zmote, stranpoti. Nihče jim ne uide. Iz njih se celo največ naučimo, o sebi in o drugih. Z odraščanjem se učimo prevzemati odgovornost za svoje življenje, za vse, s čemer ga gradimo, razstavljamo in sestavljamo, zapolnjujemo in povezujemo.

Imej se rada, spoštuj se, ker si posebno dekle. Ne muči se. Moč nad sabo preobrazi v drugačna ravnanja, kot je rezanje, stradanje. Svojo notranjo moč usmeri vase, v svojo osebnostno rast. Prišel bo čas, ko boš zapustila dom, kjer ne čutiš miru in podpore. Že v času študija, najverjetneje, ali kasneje, ko boš dobila delo. In takrat boš vedela, kako in kaj s svojo svobodo. Zdaj si ustvarjaš temelje po tvoji zamisli in načrtu.

Pametno in prijetno dekle si, uspelo ti bo. In jaz sem tu, še marsikdo drug je tu, da prepoznamo tvojo vrednost in te, občasno sicer, ko nas boš potrebovala, spremljamo na tvoji poti.

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja