Saj ne vem več

Vprašanja na tosemjaz.net.
MikoPiko

Saj ne vem več

ObjavaNapisal MikoPiko » 14 Jun 2019 22:15

Prosim ne pokažite tega sporočila

/Izbrisano v uredništvu/
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Saj ne vem več

Uredništvo » 17 Jun 2019 15:28

Odgovor svetovalke
_________________

Lepo pozdravljena.

Najprej se ti iskreno zahvaljujemo, da si z nami delila svojo stisko.

Razumem, da se počutiš nezanimiva in čudaška, hkrati pa imam občutek, da si nase prevzela zelo težko breme, in sicer si prevzela odgovornost za to, da si ljudem vedno zanimiva in všečna. Vsak od nas si želi biti všeč prijateljem in pomembnim osebam, a s tem nase vzamemo veliko breme, saj je nemogoče, da bomo vedno zanimivi, sploh pa ne večini ljudem. Občasno se vsem zgodi, da smo nezanimivi in da nam kakšna šala ne uspe. Mogoče si v tej svoji želji po biti sprejeta od vseh šla tako daleč, da vsak pogled ali nasmeh vzameš za grd pogled in zavračanje s strani drugih. Kdaj pa kdaj se sicer vsem zgodi, ampak a je možno, da si se zaradi neprijetnih izkušenj s parimi ljudmi, začela bati, da tako o tebi mislijo vsi, ki jih imaš rada? Omenjaš namreč strah, da boš ljudi pustila na cedilu... hkrati pa bi naredila vse, da bi te imeli radi, te sprejeli in da bi jim bila všeč. Ves čas se trudiš, in to tako zelo, da sebe puščaš na cedilu. To ni mišljeno kot kritika, gre le za moje opažanje, da se tako zelo trudiš, da si pozabila nase. Vse, kar počneš, je le za to, da bi bila zanimiva in všečna. Tega si želiš tako močno, da si kar naprej v krču in strahu. Ko smo takšni, nismo zares mi sami, ampak smo prestrašena verzija sebe, ki se boji in ne ve, kaj bi. V resnici pa tega ne rabiš početi (čeprav razumem tvoj strah in tesnobo). Ne rabiš delati stvari, ki so drugim všeč, ampak počni to, kar je tebi smešno in zanimivo. Ko se boš spet sprostila in se približala temu, kdo si ti, bo vse steklo veliko bolj spontano, in ljudje okoli tebe (pa ti tudi) bodo to začutili. Ljudje smo včasih prav smešni, vse bi naredili da bi bili sprejeti, hkrati pa v tej bitki pozabimo nase in na svoje želje. Ti si s svojo dobronamernostjo in trudom šla tako daleč, da si začela zelo negativno in slabo razmišljati o sebi, posledično pa si postala zelo nesrečna. Začela si se zapirati in izogibati prijateljem, razmišljas samo še o tem, kako jim ustreči in kako 'slaba' si. Prosila bi te, da poskusiš najprej ustreči sebi. Kaj te veseli, kaj bi rada počela s prijatelji? Pojdi in to naredi. Prav mogoče je, da stvari namreč samo ti vidiš tako črnoglede, ker si se ti ustrašila, da nisi dovolj zanimiva. Mogoče si to samo ti tako interpretirala in zdaj na svet gledaš samo skozi svoja črna očala. A mislis, da je to možno? Ti sama sebe najbolj poznaš in zato tudi poznaš odgovor, jaz samo sklepam iz napisanega. Poskusi ta 'trik' za kak teden ali dva. Pojdi v družbo, bodi ti ti (takšna kot si). Smej se in šali, pa boš morda videla, da si prijateljem še vedno všeč. Posveti se sebi in počni to, kar je tebi všeč. Delaj stvari, ki so tebi zanimive, tako boš tudi veliko bolj pristna in to bodo drugi začutili (saj boš izhajala iz sebe, ne iz tega, kar moraš narediti, da boš drugim všeč).

Svetujem ti tudi, da se opogumiš in poiščeš pomoč. Razumem, da ne želiš, da te kdo vidi, ker verjetno misliš, da bi to ogrozilo tvoj ugled. Socialna delavka ne sme deliti osebnih podatkov svojih učencev, ker sicer lahko zelo ogrozi svoj položaj (in tvega službo). Če te skrbi, da te bo kdo videl vstopiti v njeno pisarno, potem ji morda najprej napiši email in ji razloži svoje občutke. Vprašaj, ali bi lahko govorila z njo izven njene pisarne (zaradi navedenih razlogov) oz. vprašaj, kako postopa, ko se učenci bojijo, da bi bili 'zasačeni' pri vstopu v njeno pisarno. Prav gotovo se je že večkrat soočila s podobnim problemom in ti bo znala svetovati. Če pa čutiš, da tega ne boš zmogla, pa se ponovno javi. Lahko ti damo kontakt psihologa, v primeru da bi rada psihološko pomoč. Tako bi se lahko zares zaupala nekomu in delila s to osebo to, kar te zares muči (to, kar si omenila v svojem sporočilu).

Res je, da nisi edina, ki se s tem sooča, je pa vsakemu od nas naš problem največji in najpomembnejši, kar je normalno. Vedno, ko trpimo, se počutimo nemočne in ranljive. Ampak vedno lahko dobimo pomoč, če prosimo zanjo, tako da ti res toplo priporočam šolsko svetovalno delavko, če ne, pa psihološko pomoč. To ne pomeni, da je s tabo nekaj narobe, to pomeni, da si prepoznala in si priznala, da si v stiski in da želiš pomoč. Le če narediš ta korak (da si priznaš), lahko pomoč tudi poiščeš in dobiš.

Pa srečno!
Marjetka Gojkošek, mag. psihologije