Stran 1 od 1

Depresija

Objavljeno: 10 Jan 2019 13:39
Napisal Nike_12345
Pozdravljeni, stara sem 16 let in obiskujem gimnazijo. Do približno 9. razreda sem bila zelo tiha, pridna in mirna. Ampak si takšna res nisem bila všeč zato sem se spremenila. In sicer na prehodu v gimnazijo sem dobesedno postala bolj živahna, bila sem srečna. Sedaj sem 2. letnik in letos sem postala še bolj takšna kot sem si vedno želela. Tudi moj "ego" je narastel. Postala sem lepa, vse sošolke me občudujejo.
Ampak prišle so decemberske počitnice. Zame zeloo psihično naporne. Ogromno sem razmišljala o sebi, mogoče celo preveč. Enostavno sem se začela spominjati sebe kakršna sem bila prej( v osnovni šoli). O tem nisem razmišljala že vsaj 2 leti. Odkar sem se iz počitnic vrnila v šolo sem psihično totalno na tleh. Ne znam se več pobrati enostavno iz dneva v dan postajam tista punca, kot sem bila pred približno dvema letoma. To me tako izčrpava, vsi me sprašujejo kaj se dogaja z mano. Rada bi bila še naprej takšna živahna, pač enostavno uživala najatniška leta. Ampak ne morem več enostavno sem na tleh z močmi. Jokam skoraj vsak večer, sem depresivna. Enostavno nimam več moči da bi se vrnila nazaj. Ne morem se več "pretvarjati" čeprav je bila tudi živahnost del mene. Ampak enostavno ne morem več. Najbolj me pa straši to, da bom sedaj spet tista pridna, tiha, nedolžna oseba. To me ubija. In pomislim, kaj vse sem naredila iz sebe in bo šlo v nič. Ampak enostavno ne morem več. Grozno se počutim. Ker vem kaj bo stem prišlo. Osebnost, kateri sem se izogibala. Groza. Bila sem srečna(seveda sem imela vzpone in padce), ampak sedaj ne bom več, moja osebnost mi ne bo všeč in zaprla se bom vase.(Kot v osnovni šoli). Ne vidim več izhoda.
Grozna bolečina, ki jo je težko opisati z besedami.


Prosim za kakšen nasvet in odgovor

Re: Depresija

Objavljeno: 11 Jan 2019 12:32
Napisal Dane
Opazil sem tvoj problem
Nikar se ne izčrpavaj, bodi takšna kot misliš da si v srcu❤️
Spoštuj očeta in mater,da ti bo dobro na zemlji....posveti se še znjima...

Re: Depresija

Objavljeno: 14 Jan 2019 19:03
Napisal myMe
Jaz se priblizno tako pocutim ze pol leta. Ves cas imam obcutek da nemorem narediti nic vec iz sebe. Vcasih sem bila zelo pridna in hodila v glasbeno solo in se ukravrja s sportom sedaj v 1. Letniku pa pridem domou in berem, gledam telefon in filme. Nima nic vec s cimer bi se rada ukvarjala in mislim da je ravno ta dolgcas vzrok za nastanek teh misli. Ampak nemorem si pomagat ker vedno ko pridem domou nimam vec nobenih aktivnosti kar ponei da preostanek dneva prezivim v postelji. Ti si vsaj zadovoljna s svojo postavo jaz pa ne in mi to se bolj tga stran to voljo do usega. Vem ta odgovor je dosti zmeden ampak ja probi se zamotit z necim kar rada delas ... pojdi na izlete druzi se z prijatelji... no vsaj kar je v tvoji moci. Jaz vem pri sebi da se bi je ta crn pogled na svet prikradel v 2 dneh in od takrat sem vse manj srecna in hocem spat ceu dan. Ne pusti da te psiha pripelje do te tocke kot je mene. Verjamem da si dosti mocna oseba ki je mozna to obrnit spet na dobro. Samo ne cakaj probaj to obrnit zdaj ker potem bo se slabse. Okey sory za to mojo zmedenost ma ja. Osebno ce ti povem sploh nevem kaj je biu vzrok za vso to crnino in zadnje tedne nimam popolnoma nic volje do nicesar in zelim si da bi lahko umrla cimprej. Upam da noces bit v takem stanju kot sem jaz sedaj tako da ja vso sreco. :)

Re: Depresija

Objavljeno: 15 Jan 2019 21:46
Napisal Barbara Stožir
Odgovor svetovalke
_________________

Draga Nike_12345!

Hvala ti za zaupanje in opis tvoje bolečine, ki si jo nazorno opisala. Nazorno, s stavki....: " Psihično sem totalno na tleh ... Ne morem se več pretvarjati....Najbolj me straši... To me ubija...Enostavno ne morem več...Grozno se počutim....Ne vidim več izhoda...". Ob tem pa iz tvojega zapisa veje tudi volja po premagovanju te bolečine in razumevanju stanja v katerem si se znašla. Čeprav si zapisala, da ne vidiš več izhoda, verjamem, da je izhod, rešitve nastalih težav vedno mogoče najti, četudi so na prvi pogled skrite ali pa jih ne vidimo.

Zapisala si, da si si vedno želela biti drugačna. V kolikor prav razumem, ti ni bila všeč tvoja tihost, mirnost, pridnost. Na prehodu v gimnazijo si pri sebi naredila veliko spremembo v svojem delovanju, vsaj navzven. Postala si živahna, lepa, občudovana, zapišeš tudi, da ti je zrasel "ego". Torej si postala bolj "samozavestna". Takšna, kot si bila navzven, si si bila všeč. Ob prehodu v novo okolje si to seveda lažje naredila. Sprašujem pa se, kaj se je dogajalo med decembrskimi počitnicami, ki so zate bile psihično zelooo naporne.. Verjetno je bilo tisto kar se je dogajalo, sprožilec "porušenje" maske, ki si jo uspešno nosila skoraj 2 leti. Verjetno zelo naporno biti živahen, povsem drugačna kot v resnici. Draga Nike, mogoče bo zvenelo grobo, ampak menim, da sebe ne sprejemaš in se ne spoštuješ. Zakaj je temu tako? Kje so vzroki? Zakaj si želiš biti nekdo drug? Prepričana sem, da imaš kup dobrih osebnostnih lastnosti, da si telesno lepa (to si priznavaš sama), da zmoreš marsikaj in da s strani prijateljev / prijateljic dobiš tudi pozitivne povratne informacije o tem kaj cenijo pri tebi. Zakaj tebi to ni dovolj? Zakaj se siliš biti nekaj kar ni v tvoji naravi, za vsako ceno?

Tema okrog katere bi bilo smiselno začeti pogovor in potem graditi naprej je: spoštovanje sebe in sprejemanje sebe takšne kot sem, z vsemi lastnostmi, mislimi, težavami, različnimi oblikami vedenja. To pomeni brez pretvarjanja. Bi to šlo? Mogoče za začetek usmerjenost le v en del osebnosti - sprejemanje svojega temperamenta - tiha, introvertirana. Potem pa naprej. Sprejemanje svojega vedenja, razmišljanja. Ko boš imela jedro trdno (stabilna samopodoba), potem pa si dovoli delati spremembe. Zakaj? Ker se boš tako lažje spoprijemala s težavami, problemi, ki pridejo na pot.

Nasvet, ki ti ga je dala MyMe je zelo dober. Dovoli si biti ti, se družiti s prijatelji, uživaj v trenutkih, pohvali za drobne napredke in ne obupaj ob težavah. Predvsem pa se začni sprejemati.

Ker sem mnenja, da je lažje začeti pot ob pomoči, ti predlagam, da se o težavi pogovoriš s svetovalno delavko in ob tem naročiš še pri psihologu v zdravstvenem domu. Nikar ne pozabi na starše. Tudi sošolci, sošolke, prijatelji, prijateljice, ti bodo stali ob strani. Zapisala si, da jih skrbi zate.

Predlagam ti, da ostaneva v stikih. Vesela bom tvoje povratne informacije in tvojega odziva.

Želim ti vse dobro,

Re: Depresija

Objavljeno: 16 Jan 2019 09:05
Napisal Uredništvo
Odgovor svetovalke
__________________

V nadaljevanju bi želela odgovoriti tudi tebi draga MyMe.

Zahvaljujem se ti za tvoj zapis in zaupanje. Žalost v kateri si se znašla, traja že precej časa in kot sama praviš, se to izraža v opuščanju aktivnosti, želji po spanju, brezvoljnosti, celo do te mere, da si želiš umreti čim prej. Vzrokov za svojo žalost ne poznaš, si zapisala. Omenjaš pa, da ti ni všeč tvoja telesna podoba. Je mogoče vzroke iskati v zahtevnosti šole, novem okolju, iskanju svoje vloge v šolski sredini, odnosih s starši...?

Nike si svetovala, da naj bo s prijatelji, naj dela stvari, ki jih ima rada, naj bo močna. Ti nasveti so zelo dobri tudi zate. Čeprav verjamem, da bi se raje vsemu izognila in da nimaš moči, poskusi z aktivacijo. Napor bo poplačan. Poskusi spet igrati na inštrument, ukvarjaj se s športom. Postavi si majhne cilje in jim sledi. Veliko dela pa te čaka na sprejemanju same sebe. Verjamem, da ti bo uspelo. Verjeti moraš tudi ti.

Nujno, skupaj s starši poiščete strokovno pomoč psihologa v zdravstvenem domu ali zasebno psihoterapevta. Dovoli si pomagati.

Ostaniva v stikih. Želim, da mi sporočiš kako ti gre in kaj se dogaja s tabo.

Tudi zate držim pesti draga MyMe!

Objem obema,
Barbara S. Curk, univ. dipl. psihologinja