Kriza identitete

Vprašanja na tosemjaz.net.
Atsuva

Kriza identitete

ObjavaNapisal Atsuva » 14 Okt 2018 00:42

Lep pozdrav.

Imam krizo identitete. Veliko. Sploh ne vem kje naj začnem opisovati. Težko je vse te emocije strniti na kup in napisati. Morda se vam bo moje pismo zdelo malo nenavadno. No pa gremo. Najboljše da kar ruknem nekje na sredini.
No, jaz sem zelo verna oseba. Že celo življenje verjamem v Boga, ga imam rada in se vedno obrnem nanj ko mi je hudo, pa tudi ko mi ni. Se spomnem nanj ko je tudi vse lepo in sem mu za to hvaležna. Pa moji starši uradno ne pripadajo nobeni religiji. Ampak so me ravno oni tega naučili. Doma se je često omenjalo Boga in razne modrosti povezane z njim. Drugi sošolci ki so verjeli vanj so šli v cerkev, no mi pa ne. Pa mi ni bilo nič preveč jasno... V šoli sem bila tudi vedno za vse malo čudna . No, ko sem bila stara 14 sem prebrala dnevnik Anne Frank in začutila neko čudno povezavo z njo. In nato sem nekak po 'naključju' odkrila lekcije hebrejskega jezika nekje na Youtubu. In me je strašno pritegnilo, začela sem se učiti. Šlo mi je neverjetno dobro, čeprav sem drugače malo trda v glavo za tuje jezike. Potem sem začutila neke neopisljive duhovne povezave z Izraelom. In nato ugotovim čez nekaj cajta da imam židovske prednike po obeh straneh. To me je kar šokiralo, vendar v pozitivnem smislu. To mi je tudi pojasnilo zakaj ima cela naša familija tako drugačno mentaliteto od večine. Končno sem se lahko z nečem poistovetila , kar sem pa takrat zelo potrebovala. Ampak se nisem šla nobenih religijskih praks. Največ sem se posvečala le hebrejskemu jeziku. Že takrat sem ugotovila, da mi hebrejščina prinaša nek mir in radost v duši. No, in tudi nisem jedla svinjine. In nosila sem Davidovo zvezdo na verižici. Pa ne zato da bi folku dajala vtis da sem Židinja(često sem jo tudi skrivala pod majico), ampak predstavljala mi je neko svetost in zaščito. Zaradi tega sem tudi imela velike probleme v prvem letniku srednje,govorili so mi da sem židovska prasica in kurba, do konca me izločili, pa neki neonacisti so mi ful grozili, tudi s smrtjo, tako da sem se mogla prepisat drugam. In zanimivo, bolj ko so me tlačili zaradi teh stvari, bolj sem se z vsem tem židovstvom povezala. Kot da mi je dajalo neko moč. In ta Izrael.. kot da me je klical. Cel čas je bilo nekaj v vezi z njim, kamorkoli sem se obrnila. Nenormalno me je vleklo dol. Včasih me je tudi po telesu spreletela neka energija in potem sem vedela da bo nekje nekaj z vezi s tem. No ponavadi se je potem takoj za tem Izrael omenil nekje na radiu ali tv ali v živo. Neverjetno. No in nekak mi je uspelo priti dol. Ko je avion pristajal sem se jokala kot dež in imela sem občutek da sem prišla domov. Tega občutka nisem doživela še nikdar prej niti potem kasneje, pa sem že veliko prepotovala. Niti ko sem se vrnila nazaj v Slovenijo. Imela sem 'domotožje' za Izraelom, si morš mislit. In bila depresivna še pol leta čeprav sem bla dol le en mesec.

No in tu se zdaj začne moj problem , tisto prej je bil samo uvod.
No, nekje sem prebrala in dojela da js nemorem bit Židinja. Ker bi mogla bit moja mama. Pravilo je da si, samo če si po mami. Če si po fotru, pa ne. No moja mama je po fotru Židinja, moj foter pa po svoji mami. Zato ne morem bit. Če bi bilo pa kontra, bi pa lahko bila. Po pravilih. No, to mi je bilo bedno.Kar naenkrat se nisem mogla več poistovetiti s tem, kar mi je bilo prej neka rešilna biljka in mi dajalo nek občutek pripadnosti nečemu. No ja, če se spet spomnemo pravil. Žid je lahko tudi nekdo ki se v to vero spreobrne. Kar je še hujše, če se ženska spreobrne in ima dete, se potem to dete smatra Židom. Ker je potem, teoretično gledano mama Židinja. V Izraelu sem spoznala enega takega. Mama mu je Nemka in je bila hipijevka in jo je nekaj zagrabilo da bi se spreobrnila, pa se je, in je rodila sina potem. No, on je zdaj lepo Žid. Jaz pa nemorem bit. Po pravilih. In ima Izraelski pasuš. Njegovi predniki so bili nacisti, medtem ko so bili moji v taboriščih. In na mene se je dejansko preneslo nekaj židovske tradicije in čutim povezanost s tem. On pa niti v Boga ne verjame, še več, norčuje se iz vsega židovskega in je ves iztetoviran in se šeta po Izraelu in dela pizdarije+zajebava folk, oni se ga pa še bojijo. Pa takih ljudi ni malo tam, verjemite. Meni je to tako nefer. In potem me je vse to tako razočaralo, da sem rekla da bom pustila vse kaj ima veze s hebrejščino in židovstvom v k***c. Nekaj časa je šlo, potem pa je kar samo prišlo nazaj. Najbolj v trenutkih ko mi je bilo težko- takrat sem samo zapela nekaj po hebrejsko ali pa se spomnila na Izrael in že mi je bilo lažje. Spet sem v temu našla veselje. Pa sem si v glavi nekak poštimala okrog teh pravil in vsega, pa me ni to nič več motilo. Rekla sem sama sebi, da nemorem ravno reči da sem Židinja, ampak le da imam židovske korenine. In to mi je zadostovalo, da sem se spet lahko s tem poistovetila in iz tega črpala energijo za preživljavanje v svetu. Na to sem tudi začela gledat nekak bolj na easy, morda tudi zato ker me je malo minilo da bi šla živet v Izrael, ker je tam skos neka vojna. Bila je tudi ravno takrat ko sem bila dol. Raketa je priletela naravnost iz Gaze v 'moj' kibuc in je šajbo vrglo ven iz bajte in bila sem v šoku, skoraj me je kap zadela, dobesedno. Kurc pa tak lajf ... Videla sem ga in to je to. Lahko rečem da sem bila v Izraelu. No, potem kasneje sem pa še spoznala fanta ki pa je iz stroge katoliške družine. In sva se zaljubila zelo. Z njim sem pa začela hoditi v cerkvo, bila sem pripravljena se tudi iti krstiti in narediti zakramente samo za njega... (no zdaj sva pa itak šla narazen)..... Ampak ko sem šla že samo malo proti temu sem se pa blazno ustrašila, da kaj bo pa šele potem z mano in že tako negotovo identiteto. Lahko bi bila čisto izgubljena. Pa še krščanstvo mi nikoli ni bilo preveč blizu, nekaterih naukov sploh ne morem razumeti pa da se še tako trudim, fantu sem rekla da sem preneumna za to. No, Izrael in hebrejščino sem pa tudi dala malo na stranski tir, v bistvu sva midva skupaj nekak v nekem obdobju preučevala new age filozofijo in to. Dokler nisem nekega dne meditirala pod drevesom in sem v sebi začutila notranji glas, ki mi je rekel, da naj začnem spoštovati Sabat, to je židovska sobota. Bilo je tako močno in pristno da sem obljubila da bom. Do takrat sem vedela le da se takrat ne dela, ker je po židovski veri to sedmi dan v tednu. Ampak sem šla še po dodatne informacije. po raznih spletnih straneh. Tega je ogromno če želiš preučevati židovstvo. No tako se je začelo. Moje raziskovanje tega ampak tokrat v verskem smislu, ne samo hebrejski jezk kot prej. Pa knjige in vse, tega je res ogromno. In sčasoma sem vse več in več vedela in se tudi vse bolj držala različnih zapovedi in prepovedi, ter spoštovala Sabat in vse mogoče praznike in se o njih informirala. kar je najbolj fascinantno je da sem spet začutila neko mistično povezavo, kot že takrat ko me je vleklo v Izrael. Vcasih sem kar podzavestno vedela kaj narediti in kaj ne. Šele nato sem pa potem izvedela v knjigah ali spletnih straneh. da se to res nardi tako.Še več, toliko nekih informacij in modrosti ki sem jih našla, sem lahko povezala s stvarmi ki so me učili moji doma. Pa nikoli v religijskem smislu, vse bolj spontano, naravno. Ampak modrosti so pa bile iste. In spet sem začutila povezavo. Začela sem tudi čitati Toro in jo celo precitala in to mi je zelo pasalo, saj se v bistvu kot nekak napol zapoje in mi je bilo kot meditacija. Pa v svoj vsakdan sem vključila molitve trikrat dnevno in to mi je pomagalo najti neko vsakodnevno rutino, ki sem jo nujno potrebovala. In vse to mi je prineslo nek notranji mir in pomagalo premagati težke situacije. Še najbolj pa mi je bilo všeč učenje in raziskovanje vsega tega. In nosila sem dolge kikle kot ortodoksna Židinja in v tem sem se počutila neizmerno dobro. No , tako pač živim in furam te stvari in mi je vse okej... Dokler ne pride kriza.. ko se čisto racionalno, neglede na vse moje občutke zavem naprimer da nisem prava Židinja in si mislim da kaj se sploh grem ... to je bilo enkrat pred pol leta... in potem sem vse vrgla stran.. ampak spet pride nazaj. Kot že prejšnjič. Neverjetno. No zdaj mi je pa res vse padlo v vodo, ko sem spet prečitala, da tist ki ni pravi žid, se pravi tudi jaz, ne sme spoštovati sabat v celoti. Viri so sicer zelo neutemeljeni,ampak vseeno me prizadene. to vse, kar se je začelo ravno s Sabatom mi je bilo kot neko duhovno potovanje in mi je pomagalo na raznih področjih v življenju. Potem pa zvem tako stvar. In mi je vse padlo dol. In sem danes spet popizdila in vrgla vse stran, rekla da več ne bom molila niti čitala Tore, niti spoštovala in se držala nobene stvari več. Ampak da bom probala se najti kje drugje. Vendar pa ne gre. Mika me da bi molila in čitala ampak se potem temu na silo upiram. Zdaj se pa počutim popolnoma prazno.Silim se da začnem duhovnost iskati na drugih področjih in ko poskusim, enostavno ne gre, ker me samo vleče kar nazaj k židovskemu. In potem ta občutek razdvojenosti in večne nepripadnosti(ljudje me namrec imajo vsi za Židinjo, zato je v meni še večji razkol). Nevem zakaj ne morem na te stvari gledat bolj na easy. In zakaj sploh rabim nekaj takega da se oprimem in kaj naj naredim sama s sabo, in z vsem tem, počutim se tako prazno, zdaj ko sem vse pustila, da ne morem povedat. Je sploh kaj upanja za mene ali sem za v norišnico. Verjetno vam bo vse to tudi čudno in smešno, ampak evoga, s čem vse se ljudje ukvarjamo in imamo probleme. Rada bi ne imela več teh kriz in teh groznih občutkov razdvojenosti ampak enostavno več ne vem kaj je lahko pri meni rešitev.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Kriza identitete

Uredništvo » 19 Okt 2018 09:43

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljena.

Kriza identitete je psihično stanje v določenem prelomnem življenjskem obdobju, v katerem zaradi motenega občutja kontinuitete nastanejo težave v občutkih identitete. Z drugimi besedami, je tisti občutek, ko se tvoje življenje zamaje, ko vse tisto, kar si mislila o sebi, ni več stabilno, ko slutiš, da je vse, v kar verjameš, zabloda. Sanje se podirajo, obličje v ogledalu je popačeno, ti pa imaš občutek, da si nepomembna.

Lepo te prosim, ne dovoli da ti zmeda glede verske pripadnosti povzroča takšne preglavice. Sprosti se in se prepusti toku življenja. Življenje te samo od sebe ponese na pravo pot s pravo vero. Prava pot je v katerikoli veri.

Zakaj misliš, da nisi prava židinja? Pravi žid je tisti, ki se počuti kot pravi žid. Zakaj ti je tako pomembno, kaj bodo rekli ljudje okrog tebe, kakšna so ortodoksna verska pravila in kaj narekuje družba? Če čutiš klic k židovskem verovanju, potem ga poslušaj. Če v klic nisi prepričana, nič narobe. V tvojem primeru je vse kar čutiš prav. Vsak klic, vsako znamenje, vsaka verska praksa je pravilna. Pomembno je le, da najdeš svoj notranji mir. Nič hudega, če nekaj opustiš po določenem času. Pomembno je, da slediš sama sebi. Ampak kdo pravi, da ne moreš biti židinja? Lahko si vse, kar si zaželiš in kar čutiš da si. Če te nekaj izpopolnjuje, se tega oprimi. Delaj stvari, ki so ti blizu, ki te navdihujejo in ki ti pomagajo skozi življenje. Tukaj »pravila« niso pomembna.

Želim ti, da najdeš svoj notranji mir.

Lep pozdrav,
Nina Korelc, univ. dipl. teologinja