Ni mi všeč

Vprašanja na tosemjaz.net.
shellz

Ni mi všeč

ObjavaNapisal shellz » 04 Jun 2018 20:06

Odkar sem prestopila prag srednje šole ugotavljam da me snov in delo niti ne zanimata. Tudi v praksi nisem uživala. Počutim se izgubljeno, prazno, brez veselja, tesnobno, depresivno in najraje bi šla v nek gozd ali jamo in se tam za večno skrila. Ves čas sem utrujena, brez energije in gre mi na jok. Počutim se kot da se bom zvrnila po tleh in od žalosti kar umrla.
Slytherine

Re: Ni mi všeč

ObjavaNapisal Slytherine » 05 Jun 2018 21:13

Prešolaj se v tisto smer, ki te veseli. ;)
gavrancic22

Re: Ni mi všeč

ObjavaNapisal gavrancic22 » 06 Jun 2018 08:35

Pozdravljena!

Sama sem bila v isti situaciji, ko sem prišla v srednjo šolo.
Svetujem ti, da premisliš o tem, če te ta šola in poklic res ne zanimata. Če te vsaj malo zanimata je mogoče, da je samo kakšno obdobje, v katerem se spoznavaš kaj ti je všeč bolj in kaj ne.
Če te šola in ta poklic res ne veselita in imaš popoln odpor do nadaljevanja šolanja je boljše, da premisliš kaj te še veseli in izbereš drugo šolo.
Če te skrbi, da si zamudila priložnost, naj te ne. Si v mladih letih in šolaš se lahko kolikor se želiš. Nikoli ni prepozno, da izbereš to kar te veseli.
Seveda je tvoja izbira, vendar premisli, če je ta poklic zate ali ne in se na podlagi tega odloči ali si želiš nadaljevati šolanje ali izbrati kaj drugega.
Verjemi, da je potem vse boljše, ko te nekaj res veseli.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Ni mi všeč

Uredništvo » 07 Jun 2018 21:43

Odgovor svetovalke
__________________

Draga Shellz,

najprej se ti zahvaljujem, da si zbrala pogum in zapisala tvoje doživljanje ter stiske v povezavi s tvojim šolanjem na srednji šoli. Izpostavila si, da se počutiš izgubljeno, prazno, brez veselja, tesnobno, depresivno in utrujeno, do te mere, da bi od žalosti najraje umrla. Stiska, ki jo doživljaš, je res izrazita. Četudi se ti zdi nerešljiva, ti bom v nadaljevanju skušala podati nekaj predlogov reševanja in nekaj oblik pomoči, usmeritev, ki jih je vredno izkoristiti. Že takoj na začetku želim poudariti, da je situacija, v kateri si se znašla rešljiva.

Sprašujem se koliko časa tako doživljaš tvoje šolanje, izbrani program izobraževanja? Je to res od kar si prestopila prag srednje šole ali gre za časovno krajše obdobje, morda povezano s kakšnim dogodkom, odnosom? Kako si bila do sedaj uspešna v procesu učenja, ocenjevanja znanja? Imaš v razredu prijatelje, morda prijatelja, ki jim/mu lahko zaupaš in ti lahko pomaga v tej situaciji? Bi mogoče doživljala to situacijo drugače, v kolikor bi imela boljšo izkušnjo s prakso? Si se s kom že pogovarjala o tvojim doživljanjih? S starši, razredničarko, morda svetovalno delavko?

Zakaj ti zastavljam ta vprašanja? Ker bi mi bila v pomoč pri razumevanju tvoje stiske, podajanju odgovora.

Pa pojdiva k možnim načinom reševanja problema.

Predlagam, da nastalo situacijo pogledaš iz dveh zornih kotov. Prvi, zelo pomemben vidik je tvoje čustveno stanje. Iz tvojega zapisa je razvidna globoka žalost in z njo povezana nemoč, umik. Pasivnost, ki ob tem nastane, te v tem trenutno ne bo vodila k reševanju problemov. V tej luči ti predlagam, da se z namenom razbremenitve pogovoriš s starši, razrednikom in svetovalno delavko. (Vedi, da so tvoja čustva in doživljanje primerna, ok.) Povej jim kaj doživljaš in zakaj do tega prihaja. Povej s kakšnimi čustvi se srečuješ, o kakšnih oblikah vedenja razmišljaš. Drugi, prav tako pomemben vidik, ki teče vzporedno ali nekoliko zaporedno, pa je racionalni razmislek o situaciji. Kaj bi bil prvi korak k rešitvi? Morda kljub vsemu nek primeren zaključek letnika? Potem pa se... Vprašaj se zakaj si izbrala ta program, kaj ti je bilo všeč pri poklicu, za katerega se izobražuješ, si pripravljena vztrajati na tem programu in si dovoliti novih izkušenj? Kaj pozitivnega pa je v tem programu, kakšna znanja si pridobila? Kaj bi bile možne alternativne izbire izobraževalnih programov, kaj bi zate pomenilo prešolanje na drug program? Pozanimaj se na potencialni šoli kakšne so možnosti prešolanja, kakšne diferencialne izpite bi morala opraviti. Leto dni šolanja več zaradi prepisa vsekakor ni ovira in delodajalci te o tem ne bodo spraševali.

Po navedenih korakih in pretehtanju + in - ob posameznih možnih rešitvah, trenutno stanje ne bo več tako "črno". Da pa pri reševanju nastale situacije ne boš sama, ti toplo priporočam, da skupaj s starši ali pa najprej sama, stopiš do razrednika in nujno do svetovalne delavke. V kolikor se bodo občutja žalosti, tesnobe nadaljevala, predlagam tudi pomoč psihologa v zdravstvenem domu.

Verjamem vate in v tvoje razreševanje nastale situacije. Vesela bom tvoje povratne informacije o tem kakšne odločitve si sprejela in kakšno pot si izbrala.

Želim ti vse dobro in te lepo pozdravljam,

Barbara Stožir Curk, psihologinja
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja
Kasta

Re: Ni mi všeč

ObjavaNapisal Kasta » 09 Jun 2018 17:51

Hm, potem pa je to res dooolgo triletno obdobje, ki se kar noče končati. Najbolj bedno pa je to, da mi starši ne pustijo početi dejavnosti, ki me resnično zanimajo, ker je predrago. Prešolati se ne morem, ker sem tretji letnik, šole pa ne smem pustiti. Kako bedna je družba, ker je ugled pomembnejši od duševnega počutja. Slabo mi je, ko gledam sošolce, ki nekaj počnejo z veseljem in zadovoljstvom, jaz pa se mučim, da se ne bi vrgla po tleh in padla v jok.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Ni mi všeč

Uredništvo » 12 Jun 2018 22:13

Odgovor svetovalke
__________________

Drago dekle,

razumem tvojo jezo, razočaranje, stisko v kateri si se trenutno znašla. Iz tvojega zapisa povzemam naslednje: (1) končuješ tretji letnik (od treh ali tretji od štirih let?), (2) starši ti ne dovolijo dejavnosti, ki si jih želiš in te zanimajo, ker so predrage, (3) ugled je bolj pomemben od tvojega duševnega počutja. Ob tem pa zapišeš še, da bi se mučiš, da se ne bi vrgla po tleh in padla v jok.

Poskusila se bom reševanja nastale situacije lotiti še enkrat, po korakih. Že na začetku pa se verjetno strinjaš, da je smiselno, da se osredotočiva na racionalno reševanje problemov. Trma, jok, padanje po tleh in (morda celo) izsiljevanje zate ne bo prineslo konstruktivnih rešitev. Se strinjaš?

(1) V kolikor boš končala program, v katerega si vpisala, boš pridobila izobrazbo. To je dobro. Ob tem boš zaključila nekaj kar si začela. Torej boš tako sebi kot staršem pokazala, da zmoreš biti vztrajna tudi pri stvareh, ki jih ne maraš, da si ciljno naravnana in da zmoreš čez ovire, ki so se postavile na pot. S pridobljeno izobrazbo boš lahko nadaljevala šolanje v programih, tečajih, ki jih boš sama izbrala. Kaj misliš, bi to šlo?

(2) Med počitnicami si lahko poiščeš kakšno počitniško (plačljivo) delo in sredstva nato nameniš dejavnostim, ki so ti všeč in so za starše predrage. Tudi plačilo nadaljevanja šolanja. Res je, da bo to od tebe zahtevalo delavnost, vztrajnost. V kolikor boš motivirana, boš zmogla.

(3) Ne strinjam se, da je ugled pomembnejši od duševnega počutja. Vsekakor je najbolj pomembno, da se ti dobro počutiš sama s seboj in da se v tvojem primeru trudiš usmeriti svoje aktivnosti v smeri, ki te vodijo k cilju - pridobitev izobrazbe in poklica, ki ti ustreza. Ob tem pa moraš biti pripravljena na ovire, padce, korake vztran. Trenutno situacijo lahko razumeš kot prav takšno. Se ti zdi to smiselno?

Svetujem ti, da si še enkrat odgovoriš na postavljena vprašanja v prvem odgovoru in ob tem predlagane poti k reševanju problemov. Predlagam ti, da si dovoliš slišati drugačna mnenja, predloge, ki so izrečena z dobrimi nameni - tako s strani staršev, šole, mene...

Ne obupaj.

Želim ti vse dobro in se veselim tvoje povratne informacije.

Barbara S. Curk, psihologinja
Barbara Stožir Curk, univ. dipl. psihologinja