CMZ

Vprašanja na tosemjaz.net.
Razdvojena

CMZ

ObjavaNapisal Razdvojena » 16 Apr 2018 21:47

Pozdravljeni!
Stara sem 17 let in že dober del mojega življenja se (pre)obremenjujem s hrano - za anoreksijo se (neuspešno) zdravim že 4 leta, seveda pa so se moje težave začele že mnogo prej.
Kazalo mi je že zelo dobro, vendar sem se pod stresom znova vdala starim načinom nadzorovanja edinega področja v mojem življenju, ki ga lahko - moje teže. V nekaj mesecih sem izgubila skoraj 10 kg (pravzaprav sem jih res, ampak mislim, da sem se že malo zredila - nisem pa 100% prepričana koliko, ker so doma tehtnico skrili) in moja osebna zdravnica mi je predlagala, da grem ob koncu šolskega leta na Center za mentalno zdravje v Ljubljani.
Sprva sem bila odločno proti, poskusila sem tudi terapijo z antidepresivi, pa mi po treh mesecih rednega jemanja še niso pomagali, ne pri anksioznosti in niti pri depresiji ne.
Sama sem tudi že čisto obupana in naveličana sama sebe. Cel dan mislim le na svojo težo in ITM, hrano, ki sem jo in jo še bom morala pojesti ter kalorije in grame hidratov, maščob in beljakovin, ki jo bom tako zaužila. Seveda ne pozabim na vadbo, s katero vse to pokurim, tudi, če sem neznosno utrujena, bolna ali pa me kaj boli (vse to se zadnje čase pojavlja vse pogosteje). Kot sem že omenila, so doma tehtnico skrili, saj sem se tehtala ne le vsak dan, ampak po slehernem obroku, kozarcu vode in obisku stranišča.
Najbolj grozno pa je dejstvo, da se zavedam, da moj potek življenja ni "normalen". Še huje pa je to, da se želim spremeniti in znova zaživeti, hkrati pa si tega ne dovolim - pa tudi spomnim se ne več, kako izgleda "normalno" življenje, na kaj mislijo ljudje, če ne na hrano in kaj počnejo, če ne telovadijo.
Resnično sem začela razmišljati, da bi upoštevala doktoričin nasvet in po zaključenem letniku šla v Ljubljano na CMZ.
Sicer sem pred leti že bila hospitalizirana na pediatriji, večkrat pa sem šla v ambulanto na psihiatrični oddelek pediatričnih klinik v Ljubljani in Mariboru, zato poznam le sisteme zdravljenja, ki se uporabljajo tam. Seveda mi nobeden ni pomagal.
Zato se mi zdi neumno zapraviti še več mesecev svojega "življenja" v ustanovi oz. programu, ki ne bo obrodil sadov. Sicer sem slišala, da je na CMZ popolnoma drugače, a si ne morem niti predstavljati, kako naj bi tam izgledal vsakdanjik.
Mi lahko kdo z izkušnjami malo opiše tamkajšnji način dela ter bivanja?
Kako je npr. z izhodi ter obiski? Pa s terapijami, pregledi, kontrolami...? Kakšno je osebje, kakšne izobrazbe imajo tamkajšnji zaposleni (so to zdravniki, psihologi, psihiatri, nutricionisti, svetovalci...?)? Kako je z obroki ter gibanjem? Kako dolgo traja zdravljenje ter kako poteka (hospitalno ali ambulantno?)?
Res bi cenila en podroben opis, kako tam vse poteka, saj bi se tako lažje odločila, ali bom ustanovi (in sebi) sploh dala možnost ali ne.
Lep pozdrav,
Razdvojena
girl007

Re: CMZ

ObjavaNapisal girl007 » 19 Apr 2018 12:06

Pozdravljena!

Lani sem bila zaradi precej hude depresije en teden na EAP (Enota za adolescentno psihiatrijo), na Centru za mentalno zdravje v Ljubljani. Ker sem se po tem času počutila še slabše kot prej, sem se odločila oditi domov in nadaljevati z ambulantnim zdravljenjem. Sicer pa to ne pomeni, da tudi tebi ne bi bilo dobro, ljudje smo si zelo različni in situacije na nas vplivajo povsem različno. Glede na to, da pišeš, da imaš težave z anoreksijo, bi te verjetno sprejeli na EMH (Enota za motnje hranjenja), ampak kljub temu ti lahko opišem, kako izgleda dan na EAP-ju. Določene stvari se zagotovo razlikujejo, a vseeno ti morda lahko nekoliko pomaga pri odločitvi. Torej zjutraj smo se zbujali okoli 7.20, ob 7.30 pa je nato sledil zajtrk. Kar se tiče hrane je tako, da se nekoliko razlikuje glede na to, na katerem oddelku si. EMH ima namreč drugačno prehrano kot smo jo imeli ostali. Sicer ti težko natančno povem, kakšni so bili njihovi obroki, saj na to nisem bila preveč pozorna, mislim pa, da je hrane bolj dietna. Po zajtrku je ob osmih sledilo vsakodnevno merjenje vitalnih funkcij (meritev krvnega pritiska) in razdelitev tablet. Ne spomnim se čisto točno, ampak mislim, da smo imeli ob 8.15 nekajminutni sestanek, na katerem smo sami, brez zdravnikov. Gre predvsem za to, da kdo pove, če ga na primer na kakšni od dejavnosti na tisti dan ne bo, to pa je pravzaprav to. Ob 9.ih smo imeli v ponedeljek, sredo in petek veliko skupinako terapijo, ki je trajala eno uro. Na njej so se zbrali vsi, torej dve paihiatrinji, socialna delavka, medicinski tehniki ter specializanti paihiatrije in nekaj študent Zdravstvene fakultete, ki so v tistem času opravljle prakso. Na veliki skupinski terapiji se vsakič obravnava temo, ki jo predhodno na teh “kratkih sestankih” izberemo sami. Načeloma so skupinske terapije namenjen predvsem podajanju izkušenj in mnenj, torej smo večino govorili mi, in ne toliko psihiatrinji. Na začetku mi je bilo precej neprijetno, saj sem že po naravi precej zadržana in sramežljiva, zato sem se bala, da bom le s težavo o svojih problemih govorila približno petnajstim navzočim, ki jih skoraj nisem poznala. A na koncu ni bilo tako hudo, saj razumejo, da ti je na začetku težko govorit, zato prvih nekaj dni ne drezajo preveč vate, in se lahko sama odločiš, če boš kaj povedala. Potem, ko se bolj spoznaš z drugimi na oddelku, pa je vse skupaj mnogo lažje. Po veliki terapiji smo imeli načeloma prosto do 12.ih, ko je bilo kosilo, razen ob torkih, ko smo imeli dopoldan dve dejavnosti (likovna in gibalno-izrazna terapija). Ob četrtkih smo imeli dopoldan malo skupinsko terapijo, na kateri je prisotna le psihiatrinja, ki te zdravi ter tisti, ki jih prav tako zdravi. Male terapije pa so namenjene še nekoliko bolj poglobljenim pogovorom, saj je skupina manjša, zato se je tudi lažje odpreti. Po kosilu smo imeli ob ponedeljkih enourno delavnico socialnih veščin s socialno delavnko, kjer se pogovarjaš o povsem vsakdanjih, a zelo uporabnih stvareh, kot na primer, kje in kako najti študentsko delo, kaj povedati na razgovoru za delo, itd. Ob torkih smo šli okoli 14.ih za dobro uro skupaj z delovno terapevtko na krajši sprehod po okolici, ki je bil vedno zelo prijeten, saj je bila terapevtka res zelo prijazna. Načeloma pa so popoldnevi namenjeni druženju, od 14.ih do 18.ih pa je tudi čas obiskov. V četrtek je načeloma tako, da greš v tem času lahko sam oziroma s kom iz oddelka ven (npr. v mesto), seveda, če se počutiš dovolj dobro in ti zaupajo, da bo vse v redu. Ob 18.ih je večerja, 7.15 smo imeli še en kratek sestanek (podoben jutranjemu), na katerem je bil tudi delovni terapevt, ki je bil na oddelku čez noč, potem pa smo imeli prosto. Za vikende se hodi domov (torej v petek nekje po kosilu greš domov in se vrneš v nedeljo proti večeru oziroma v ponedeljek zjutraj pred zajtrkom, če si iz Ljubljane ali okolice). Le prvi vikend po prihodu v bolnišnico moraš ostati noter, potem pa greš načeloma vsak vikend lahko domov.
Na našem oddelku so bili poleg dveh psihiatrinj še socialna delavka ter delovni terapevti (ki so šli z nami na sprehode, oni tudi vodijo posamezne delavnice, prav tako pa so na oddelku čez noč). Zagotovo pa na EMH-ju dela tudi nutricionist/ka, a ti z gotovostjo žal ne morem povedati, saj s tem oddelkom nimam izkušenj.
Upam, da sem ti vsaj nekoliko opisala potek vsakdana na EAP-ju, kako točno je na EMH-ju, pa žal ne vem. Odločitev o tem, ali se boš odločila za hospitalno zdravljenje je vsekakor tvoja, mislim pa, da bi ti lahko koristilo, saj so ti terapevti ves čas na voljo, prav tako si skupaj z ljudmi, ki imajo podobne izkušnje in je veliko lažje, ko vidiš, da se s težavami ne spopadaš edini. Prav tako so tam nekaterimi, ki so na oddelku že nekoliko dlje in jim je že bolje, kar ti lahko vlije upanja, da se boš tudi ti lahko kmalu počutil bolje. Navsezadnje te nihče ne more prisiliti, da ostaneš na oddelku, če se ne počutiš dobro in še vedno lahko odideš domov in nadaljuješ z ambulantim zdravljenjem. Je pa to le na vsakih 14 dni oziroma ko so bolje na en mesec, ko si na oddelku, pa se lahko po pomoč obrneš v vsakem trenutku.
Želim ti vse najboljše, če pa te še karkoli zanima, pa ti bom z veseljem odgovorila. Če želiš, ti lahko posredujem tudi moj mail in me kontaktiraš tja.
Resnično upam, da se boš čimprej začela počutiti bolje! :) <3