Dvig samozavesti in komunikativnosti

Vprašanja na tosemjaz.net.
Nejc69
Objave: 3
Pridružen: 11 Feb 2018 19:50

Dvig samozavesti in komunikativnosti

ObjavaNapisal Nejc69 » 13 Feb 2018 21:25

Pišem vam ker opažam več problemov z svojo samozavestjo in komunikativnostjo večinoma med sošolci in vrstniki.
Kot prvo imam problem že z tem da sošolca oz. vrstnika (ki ga poznam) pozdravim saj je velikokrat pozdrav edina reč katere se spolnim reči in se mi to da rečem samo zdravo in mogoče še kako si brezvezno. Posledično se jim velikokrat pridružim oz. grem mimo njih brez besed. Še takrat ko pa pozdravim velikokrat to rečem bolj potiho in se nikoli ne ponavljam (če me oseba/skupina ne sliši oz. ne opazi).
Moj drugi problem je da sem ves čas tiho ko se vsi ostali pogovarjajo in se v pogovor nikoli ne vmešam, da bi povedal tistega malega kar imam za povedati (v takih situacijah nočem izpasti nevljuden, ne vidim potrebe po govorjenju, ali pa se mi zdi to kar imam za povedati manj vredno saj velikokrat ko kaj povem ne dobim veliko pozornosti ali pa me osebe sploh ne slišijo saj vse povem preveč potiho).
Posledično je moj tretji problem to, da se med njimi ne znam postaviti zase še posebej ko mi (nekateri od njih) odčitajo, da sem nesocialen, nekomunikativen, včasih celo čuden, da si nikoli ne bom našel punce.... Zaradi vsega tega se jim izogibam, se bojim da se bom z njimi srečal izven šole in da bom moral pojasniti kaj delam. Poleg tega jim nočem zaupati kaj delam v prostem času, kakšne probleme imam in podobno (kar bi mi olajšalo odgovarjane njihovih vprašanj).Problem imam tudi ko se poskušam vključiti v katero od ostalih stvari ki jih počnejo skupaj (igranje nogometa, igranje igric med uro, dobivanjem na pijači izven šole…) saj ko se o teh stvareh pogovarjajo oz. te stvari počnejo velikokrat nimam dovolj samozavesti da bi se izpostavil in jim rekel da se hočem pridružiti.
Velike problem imam tudi pri pogovarjanju z tujci saj jih nikoli ne pozdravljam, ko grejo mimo mene na ulici (nekaj časa sicer sem ampak sem se naveličal ker mi večina ljudi ni odzdravila) in se z njimi nikoli ne spuščam v pogovor, tudi ko mi je zelo dolgčas in bi to najraje storil (npr. v čakalnicah) ali pa ko bi bilo le to pričakovano (ko sem bil pred kratkim hospitaliziran v bolnici sem rabil predolgo da sem se predstavil obema fantoma, ki sta bila v isti sobi z mano)
Imam skratka več problemov in ne vem kako jih rešiti.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Dvig samozavesti in komunikativnosti

Uredništvo » 15 Feb 2018 10:56

Odgovor svetovalke
________________

Pozdravljen, Nejc.

Hvala za tvoje pismo in odkrito deljenje svojih občutkov.

Verjamem, da ti ni lahko, saj se verjetno počutiš precej osamljeno, ampak to je nekaj, kar se da izboljšati.

Najprej lahko vadis svojo komunikacijo z ljudmi, s katerimi se počutiš sproščeno in dobro, npr. s svojo družino, bratranci in sestričnami, najboljšimi prijatelji itd. V "varnem" okolju se boš ojačal, postal bolj samozavesten in trden. To lahko potem vadiš na sošolcih ali pa si vnaprej pripraviš vprašanja, ki jih lahko zastaviš.

Poskusi se tudi zavedati, da samozavest ne zraste čez noč, ampak je treba vaditi, se izpostaviti, tvegati, kar ni lahko, se pa izplača.

Prvi mesec lahko tudi opazuješ (in si kasneje zapišeš) druge in o čem se oni pogovarjajo, potem pa naslednjič sam poskusiš kaj podobnega. Uči se od drugih. S tem ni nič narobe. Vsi smo bili enkrat sramežljivi in nismo vedeli, kaj reči (še posebej tujcem ali ljudem, ki jih ne poznamo dobro). To se lahko izboljša z leti in z vajo.

Sčasoma bi bilo dobro, da se tudi malo izpostavis in deliš del sebe. Tako se boš lažje približal drugim in tudi drugi te bodo lažje vključili in sprejeli. Poskusi tvegati korak za korakom, in sčasoma ti bo vedno lažje. A brez izpostavljanja, tveganja in sodelovanja ne bo rasti, izboljšanja. Na žalost tu ne obstaja nobena bližnjica.

Je pa tu še eno dejstvo: nekateri ljudje so bolj odprti (ekstravertirani), drugi pa bolj zaprte, tihe narave (introvertirani). Vsak od nas se rodi z določenim značajem, ki ga do neke mere lahko oblikujemo, a nikoli popolnoma spremenimo. Če si po naravi introvertiran, ni s tem nič narobe, se pa moraš naučiti, kako sprejeti svojo drugačnost, kar ni vedno lahko. Ko to sprejmes, te tudi ne bo prizadelo, če se ti drugi kdaj posmehujejo.

Če ti nič od tega ne bo olajšalo situacije in te bo še naprej zelo oviralo, pa lahko poskusiš tudi z obiskom psihologa. Ob tem naj poudarim, da to ne pomeni, da je s tabo kaj narobe. Redni obiski lahko izboljšajo tvojo samozavest, ki je (kot rečeno) dolgotrajen proces in zahteva precej trdo delo na sebi. Čeprav se to morda sliši malo zastrašujoče, pa ti lahko obljubim, da se izplača.

Srečno.
Marjetka Gojkošek, mag. psih.
Nejc69
Objave: 3
Pridružen: 11 Feb 2018 19:50

Re: Dvig samozavesti in komunikativnosti

ObjavaNapisal Nejc69 » 23 Feb 2018 19:30

Hvala za nasvete, vendar me zanima še kaj naredim v nekaterih bolj konkretnih situacijah:
1.Kaj narediti ko me hočejo sošolci (oz. bilo kdo če že govorim o tem) sprovocirati, skritizirati ali v kaj nahecati (ponavadi jih ali ignoriram, ali povem da me naj pustijo na miru saj njihove fore na meni ne bodo delovale ali pa jih še malo naklejem če sem jezen, vendar s tem nikoli ne dosežem da bi me pustili pri miru)?
2.Kako naj odgovorim na določena težko odgovorljiva (vsaj za mene) vprašanja kot so: zakaj si tako nekomunikativen, zakaj cel čas igraš igrice in ne hodiš med ljudi, zakaj se nočeš z nikomer družiti, zakaj si tako čuden, ali boš kadar koli v življenju pil alkohol/kadil/užival droge in zakaj ne oz. kdaj (običajno na prvo odgovorim da na druga dva pa ne, vendar mi potem vedno dajo nek hipototetičen scenarij v katerem bi takšen odgovor bil vprašljiv npr. kaj če bi to počeli tvoji prijatelji…)… in pa na vprašanja na katera bi lahko odgovoril če bi se tem osebam bolj odprl (kar večino časa nočem storiti) kot so: kaj so tvoji življenski cilji, zakaj so ti všeč stvari ki jih rad počneš, kaj sploh rad počneš…
3.Kako naj dosežem da me določeni sošolci, ki me cel čas sprašujejo ta vprašanja pustijo pri miru (eden izmed njih je namreč še posebej aktiven s temi vprašanji in me poleg tega vedno sprašuje še če bi z njim in njegovimi prijatelji-ki mi tudi niso všeč, ker so vsi po vrsti nezreli, neresni za šolo in tipičen primer slabe družbe- šel na pijačo oz. se družil z njimi in zakaj ne)
4.Kako mu naj povem da se nočem družiti z njim in nočem narediti vse stvari ki bi rad da jih naredim (velikokrat hoče da na primer pokažem biceps, se prisedem zraven njega, z njim naredim selfie…)
5.Kako naj se osvobodim straha da bom prav te ljudi kdaj srečal izven šole (ne vem zakaj imam ta strah vendar se v javnosti prav bojim da bom naletel na katerega izmed njih in da jim bom moral pojasniti kaj delam in zakaj)
6.Kako se naj sprijaznim z tem da sem drugačen od vseh ostalih (v razredu sem namreč eden izmed edinih, ki še nikoli ni poskusil ne alkohola ne cigaret in ne drog, poleg tega sem kot sem že omenil najbolj tih v razredu, nikoli ne hodim na zabave oz. se družim z njimi, sem edini ki skoraj nikoli ne hodi na bus oz. vlak saj pome velikokrat pride moj deda in me odpelje domov…)
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Dvig samozavesti in komunikativnosti

Uredništvo » 26 Feb 2018 13:09

Odgovor svetovalke
________________

Pozdravljen, Nejc.

Hvala za pismo in tvoja vprasanja. Poskusila ti bom odgovoriti na vse dvome in skrbi, a vedi, da ni nujno, da bo vse učinkovalo. Gre namreč za to, da ne poznam ljudi okrog tebe, da na situacijo lahko vpliva več dejavnikov, tudi kakšne stvari iz preteklosti, na katere nimaš vpliva in se jih morda tudi sam ne zavedaš. Na splošno pa menim takole:

1. Menim, da je kar v redu to, kako se odzivaš na dane situacije. Načeloma se drugih ne da spremeniti, kar lahko spremeniš oz. edina stvar, nad katero imaš nadzor, je ti sam, torej tvoj odziv na kakršnokoli situacijo ali človeka v svojem življenju. Tega se lahko lotiš na različne načine, le-ti, ki si jih omenil, so v redu: sošolce lahko ignoriraš ali pa poveš, da te pustijo pri miru. Za katerokoli možnost se boš odločil, glej, da se v tebi ne bodo nabirale zamere. Zakaj? Zato, ker se bodo potem začele izrazati kje drugje, bodisi v jezi, ali slabem počutju (telesno ali psihično). Preklinjanje odsvetujem, saj te nikamor ne bo pripeljalo, pa še bolj te bodo dražili. Najbolje je, da jim vzameš veselje, to pa narediš tako, da jim ne pokažeš, kako te prizadene oz. da se ne greš odbijanja pink ponk žogice. Če ne boš odbil žogice, sčasoma ne bo več prišla k tebi, če veš, kaj želim povedati. Če te zafrkavanje jezi ali prizadene (kar je popolnoma normalno), poskusi najti načine, kako bi čim lažje čustveno prenesel, kar počnejo. Lahko se umakneš, lahko jezo kasneje usmeriš na kaj drugega (nikoli na ljudi ali živali) bodisi, da se kje izkričiš, ko te nihče ne sliši, greš na sprehod, tečt, karkoli. Poskusi si tudi zamišljati, kako otročji so in da njihovo početje s tabo nima nobene veze - več pove o njih samih in njihovi nezrelosti kot pa o tebi.

2. Odgovori tako kot čutis oz. če jim ne želiš odgovoriti, jim ni treba. To sposobnost je na začetku malce težje osvojiti, a sčasoma gre lažje. Na nobeno vprašanje ti nikoli ni treba odgovoriti pod prisilo. Verjetno zaradi tega ne boš priljubljen, a to ni pomembno. Najbolj bistveno (zate) je, kako se počutiš in če ti je neprijetno deliti svoje občutke, ti ni treba. Če se vseeno odločiš, da bi rad odgovoril, odgovori iskreno. Torej, sam veš zakaj si tako nekomunikativen. Povej, da te pač določene stvari ne zanimajo ali da nimaš o določeni temi kaj povedati, pa si raje tiho. Naj te opozorim, da jim lahko daš še ne vem kako “pameten” odgovor, pa to ne bo nujno obrodilo sadov. Če te nekdo želi prizadeti ali zafrkavati, te tako ali tako bo, zato pa se je najbolje ne obremenjevati z mnenjem drugih. Ljudje bodo vedno imeli pripombe, ne glede na to, kar počneš/počnemo, ravno zato je pomembno, da se naučiš, da so tvoji občutki in počutje pomembnejši od tega, kar si drugi mislijo o tebi.

Zakaj ves čas igraš igrice, je dobro vprašanje, na katerega pa lahko odgovoriš le sam. Osebno sem mnenja, da je danes vedno manj komunikacije in preveč igric, zato pa se ljudje, predvsem mladostniki, več ne znajdejo v realnem življenju izven igric. Ravno zato sem predlagala (v prejšnjem sporočilu), da se bo treba potruditi in delati korake v smeri večje odprtosti, ker ne glede na to, kako “kul’ morda deluje računalniški svet, le-ta ni realen. Realni so edino ljudje, in čeprav jih je včasih težko prenašati, so tista ta prava vez z življenjem. Igrice oddaljujejo, in morda se je prav to zgodilo tudi tebi. Tu pa se moraš potem vprašati, kaj si sploh želiš. Če je odgovor igrice in sedenje za računalnikom, potem moraš vzeti v zakup, da te ljudje nikoli ne bodo razumeli in ti prišli blizu, saj tudi ti ne greš blizu njim. Če želiš odnose, bo treba na njih graditi, ne pa se umikati v svet zabave in nerealnih pričakovanj.

Kar se tiče alkohola in drog, mislim, da se vsak mladostnik slej ko prej znajde v podobnem precepu, sploh če omenjenih substanc ne uživa. Ostani trden in reci, da se boš odločil za to, le če boš tako čutil. Odgovori to, kar čutiš, ali pa ne reci nič, če ti ni do tega, da bi se zagovarjal.

Enako velja za cilje: ker je to precej osebno vprašanje, ti nanj ni treba odgovoriti; zavedaj se le, če na nič nikoli ne boš odgovoril, je večja verjetnost, da ne boš imel prijateljev in se boš zdel ljudem čuden. Če si tega želis, lahko s tem nadaljuješ, če si želiš to spremeniti, bo treba začeti vlagati v odnose. Vsa tvoja vprašanja so odvisna od tega, kaj v končni fazi želiš, da se zgodi: več prijateljev ali manj, več odprtosti, manj…

3. A je kak poseben razlog, da z njimi ne želiš na pijačo? Ker če je, potem vztrajaj pri svojem in povej sošolcu, da ti ni do tega in da te naj pusti pri miru, saj ti je neprijetno. Povej resnico. Če nimaš nekega dobrega razloga, potem pa malo pobrskaj po sebi, kaj je tisto, kar ti preprečuje iti: te je strah? se bojiš, da te bodo kaj takega vprašali? Če je odgovor ja, ga lahko premagaš le tako, da se začneš počasi odpirati in se izpostaviti tem zate neprijetnim situacijam. Le tako boš izkusil, da je pravzaprav ok iti na pijačo, govoriti o sebi in se imeti fajn. Če tega ne želiš, ti seveda ni treba. Odločitev je tvoja.

4. Predlagam da mu poveš po resnici, a na spoštljiv način. Povej, da ti do tega ni, da ti pač to ni všeč. Vedno pazi, da nisi žaljiv, če se le da, saj žaljenje ni pošteno.

5. To je nekaj, česar se boš moral osvoboditi, bodisi s kakšno meditacijo, preusmerjanjem misli in podobno. Naj se sliši še tako smešno, misli boš moral preusmeriti in se manj obremenjevati s tem, ali koga srečaš. In tudi, če nekoga dejansko vidiš, kaj je najhuje, kar se ti lahko zgodi? To, da te vprašajo, kaj počneš tam? To ni nič nenavadnega oz. groznega. To je strah, ki ga boš ti znotraj sebe moral predelati, nekako preusmeriti misli, nehati razmišljati o hipotetični stvari, ki jih ni, ampak se raje posvetiti temu, kako to spremeniti. Na netu je precej tehnik, poskusi pogledati, kaj lahko storiš.

6. Zelo pohvalno, da nisi poskusil alkohola, cigaret in drog. Le tako naprej! Morda se ti zdaj ne zdi tako, a upam, da boš kmalu spoznal, kako pogumno je biti drugačen in dobro je, da imaš svoja stališča in mnenje, svoje vrednote, ki te ne vlečejo k drogam. Dandanes je najlažje popustiti pritiskom in se prepustiti vsemu, kar družba ponuja, to počne večina mladostnikov (in tudi odraslih), malo pa je tistih, ki stojijo za svojimi prepričanji in vrednotami. Kar se tiče druženja, sva pa že rekla, da boš moral pogledati globoko v sebe, ali je problem v tem, da si ne želiš, ali pa se samo bojiš… verjetno si želiš biti bolj odprt, sicer ne bi spraševal, kako biti manj tih. To lahko storiš samo tako, da se počasi izpostaviš, pa se s kom kdaj podružiš. Če si tega ne želiš, poslušaj sam sebe in ostani zvest sam sebi. To je v končni fazi najboljša popotnica za življenje.
Pa srečno.

Marjetka Gojkosek, mag.psih.