Nevem več kaj naj

Vprašanja na tosemjaz.net.
To sem pač jaz

Nevem več kaj naj

ObjavaNapisal To sem pač jaz » 10 Feb 2018 22:57

Sem navadna najstnica no ne čisto navadna moja družina je velika /del besedila izbrisan v uredništvu/ okej grem na moje težave
1.Sploh nevem več kaj iščem na svetu res ne po mojem telesu so brazgotine od rezanja(že 6let to počnem) vsako noč bedim do 3-4zjutri ker sploh ne morem zaspati na internetu vedno gledam depresivne stvari
2.doma se nonstop kregamo najbolj se kregam z starejšo sestro ne rečem da je ona kriva ampak jaz enostavno tega več ne zdržim vedno kadar me pa doma tako spsihirajo da padem u jok mi pa rečejo da se naj grem porezat mami sem rekla da bi rada hodila k psihologu pa mi je rekla da jaz tega ne rabim
3.mislim da nikoli ne bom imela fanta moja samopodoba je zelo majhna sploh je nimam....prosim vas da mi odgovori svetovalka
RES VAM ŽE V NAPREJ HVALA ZA ODGOVOR
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Nevem več kaj naj

Uredništvo » 13 Feb 2018 09:57

Odgovor svetovalca
__________________

Pozdravljena, deklica!

Ob večkratnem branju tvojega res depresivnega pisma sem iskal svetlo točko, rešilno bilko, nekaj, na kar bi se dalo opreti. Pa sem na koncu našel kar dve in sicer, da si stara sedemnajst let in da želiš pomoč psihologa.

To, da si stara sedemnajst let pomeni, da nisi več majhen otrok in da boš vsak čas polnoletna. Tako nisi več v celoti odvisna od svojih staršev oz. ožje družine, ampak, da lahko v veliki meri sama poskrbiš za sebe. Kronična nespečnost in potreba po rezanju kažeta, da s svojimi občutki ne pretiravaš, temveč da res trpiš. Da imaš tako (negativno, boleče) izhodišče za življenje, je seveda krivično. Otroci za probleme ali ravnanja svojih staršev nikoli niso odgovorni, žal pa morajo trpeti posledice. Drugače rečeno, živeti v okoliščinah ki jih starši ustvarjajo.

Vsak otrok ima pravico do umirjene in ljubeče družinske dinamike, do odraščanja s starši ki so mu naklonjeni. Pa žal večkrat ni tako. Mnogim staršem tega ne uspe zagotoviti, kljub iskrenim naporom. Nekateri pa se bolj kot z dobrim svojih otrok, ukvarjajo s svojimi lastnimi problemi. Ne želim in ne morem obsojati tvojih staršev, saj ne poznam dejstev (razen teh, ki jih navajaš), pa tudi kake večje koristi od tega ne bi bilo.

Pozitivno dejstvo vidim v tem, da si kljub očitnemu trpljenju (rezanje, motnje spanja, depresija) ostala živa in odrasla do te mere, da boš lahko v prihodnosti sama poskrbela za sebe oz. poskrbela za svoje potrebe zunaj matične družine. Ponavljam, da bi imela do vsega, kar pogrešaš, pravico znotraj svoje družine, da bi bilo to najbolj normalno, se boš pa (žal) morala usmeriti navzven in si večino tistega, kar ne dobiš od svojih najbližjih, zagotoviti z drugimi ljudmi. Zato se potrudi s prijatelji, prijateljicami, sošolci in sošolkami. Upam da se ukvarjaš s kakim športom oz. da gojiš kak hobi. Tam si v družbi vrstnikov, ki jih veselijo podobne stvari. Zato se v njihovi družbi lahko dobro počutiš. Če sedaj odkimavaš, če torej nič od tega ne drži, pomeni, da imaš tu še veliko rezerve. Pomisli, s čim si se morda v preteklosti že ukvarjala (pa opustila) oz. kaj te je veselilo, pa se še nisi lotila. In razdelaj strategijo, kako oz. s čim boš (spet) začela.

Predvidevam, da si srednješolka. Z vso vnemo se posveti šolanju, da boš s pridobitvijo poklica dejansko lahko čim prej samostojna. Saj končno samostojnost dosežemo takrat, ko smo si sami sposobni zaslužiti sredstva za preživljanje. Ko torej svoje položnice plačujemo sami. Ko se lahko odselimo od doma in si sami krijemo stroške bivanja, prehrane,…. Da torej ne boš več odvisna od svojih. Potem si boš lahko organizirala življenje tako kot bo tebi ustrezalo in se družila z ljudmi oz. počela stvari, ki tebe veselijo. Brez »blagoslova« staršev.

Pozitivno ocenjujem tudi tvoje spoznanje, da potrebuješ strokovno pomoč, pomoč psihologa. Žal tudi pri tem ne moreš računati na pomoč staršev (mame). Sama se organiziraj. Ker ne vem kje živiš, ti ne morem konkretneje svetovati. A zagotovo lahko preko spleta ugotoviš, kdo v tvoji bližini ti je na razpolago. Zdravstveni dom, Center za socialno delo, Svetovalni center, kakšna društva oz. nevladne organizacije,….. Pa s šolsko svetovalno službo si lahko spomagaš. Če ne za samo svetovanje, pa vsaj za informiranje oz. pomoč pri vzpostavitvi prvega kontakta. Sam velikokrat »dobim« kakega srednješolca, srednješolko ravno preko šolske svetovalne službe.

Ne, ne poreži se, ko ti je hudo. Poskušaj si zagotoviti človeka, ki te bo poslušal in te ne bo obsojal. Ki te bo razumel in te podpiral. Zato sledi svojim občutkom (da rabiš pomoč) in mojim namigom.

Držim pesti in sem prepričan, da ti lahko uspe.
Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt iz Svetovalnega centra Maribor