Zopet. In spet. In Znova. Vedno.

Vprašanja na tosemjaz.net.
ZagledalaSemSeVLuno
Objave: 2
Pridružen: 02 Nov 2017 22:46

Zopet. In spet. In Znova. Vedno.

ObjavaNapisal ZagledalaSemSeVLuno » 02 Nov 2017 22:59

Dolg dan je bil. V solzah sedim pred računalnikom in iščem razloge, da ne bi segla po nožu in zarisala po sebi.
Trpim. Pa ne vem zakaj. Vsi občutki, čustva in tegobe se zgrinjajo, a solze ne pomagajo. Ni olajšanja, samo grenkoba se prikaže, če slučajno še ni tu...

Toliko ljudi se "ukvarja" z menoj. Glavna atrakcija na pristojnem CSD-ju, pa še kakšnem, sodišču, uvidevnih kriminalistkah. Postanejo del tvojega življenja.

Po letih psihološkega svetovanja, nekaj hospitalizacijah v različnih psihiatričnih ustanovah, ne le enemu psihoterapevtskemu načinu, krasnih ljudeh, ki so me naučili mnogo, preko katerih sem uvidela marsikaj.

Torej, zakaj?

Zakaj me smrt tako močno vleče k sebi, zakaj je samopoškodovanje del tebe, še zob si ne umivam tako vestno, pa sem nečakinja zobozdravnice.

Vem, po takšnem otroštvu, katerega ne bi delila tu, mislim, da bi se še bolj zavila v temo, če bi zdaj pisala o njem. Skratka, bilo je hudo. Vključevalo je vse vrste nasilja, kar jih poznamo.

Logično se mi zdi, da sem zlomljena duša, hkrati pa vem, da je vse to za mano in da tegobe življenja ne opravičujejo mojih rezov in poskusov samomora.

Vem, da je mogoče tole sporočilo le izliv, a sem dekle, ki verjame v besede. V nekaj povedi ali več, ki mi bodo podane.

Moje vprašanja so kratka, a tako jedrnata, zavita v tančico duše, ki se v mladem človeku preliva.
Zakaj je tema vse kar čutim?
Kako človek premaga samega sebe?
Kdaj in kako ne hrepeni po smrti?

Hvala za odgovor.

Vse dobro, Luna
jazverjamem
Objave: 349
Pridružen: 08 Maj 2012 17:23

Re: Zopet. In spet. In Znova. Vedno.

ObjavaNapisal jazverjamem » 03 Nov 2017 09:27

Draga deklica,

prebral sem tvoje pismo. Večkrat. Zabolelo me je. Najprej nisem vedel kaj ti naj napišem. Nisem imel besed. Potem sem se odločil, da te bom spodbudil. Včasih besede sovrstnika pomenijo veliko.

Rad bi ti povedal, da mi je žal, da nisi imela takšnega otroštva, kot bi si želela. Oprosti. Tukaj zataji sistem države. Moraš pa razumeti, da nisi sama popolnoma nič kriva. Zagotovo ni prijetno, se pojavljati na institucijah, ki si jih navedla. Zagotovo je stresno in utrujajoče. Zagotovo ti to jemlje moč.

Praviš, da si v otroštvu doživljala več oblik nasilja. Te stvar se ti ne bi smele dogajat. Otrok jih ne bi smel niti poznati, kaj šele doživeti. To te zaznamuje. Obstane v tebi.

Nisem tukaj, da bi stal v vrsti in ti našteval kaj vse bo in kaj vse se je (že) zgodilo. Rad bi ti povedal, da si vredna. Rad bi ti povedal, da si vredna veliko. Da si človek z človeško dušo. Z lastno notranjo bit. Da človek, ki si zasluži spoštovanje. Si deklica pred kateri je še vse življenje. Ni se potrebno oklepati upanja, da bo jutri boljše. Lahko izbereš in bo zate vsak nov dan nekaj novega. Neko novo doživetje.

Vem. Presneto težko. Ob vsem, kar se ti je zgodilo je težko. AMPAK TUKAJ lahko izbereš sebe. Tukaj si na vrsti ti. Ti in samo ti. Ni potrebno, da se izgubiš v življenju zaradi zadev, ki so/ se ti dogajajo v življenju. Tukaj lahko zmagaš ti.
Kaj boš izbrala? Te bo preteklost dohitevala vsak dan? Ali boš obrnila svoj list, svoje poglavje, napisala svojo knjigo, s svojim pisalom?

Ne poznam odgovora na 2 tvoja vprašanja. Zelo dobro pa poznam odgovor na vprašanja "Kako premagati samega sebe"?

Ni enostavno. Vsak dan biješ notranji boj s seboj. Ampak, ko se odločiš, da boš zmagal. Da boš postal boljši. Takrat uspe. Da. Čisto res. Potrebuješ voljo, moč, potrpežljivost in vztrajnost. Ampak na koncu je vredno. Vredno vsakega diha.

Draga deklica. Želim ti srečo in tisto, kar bo v tebi zbudilo iskrico-iskrico po boljšem. Nikakor nisi sama. Sem zraven.

Verjamem vate.
jazverjamem
______________
What you seek
is seeking you.
-Rumi
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Zopet. In spet. In Znova. Vedno.

Uredništvo » 06 Nov 2017 12:01

Odgovor svetovalke
_________________

Draga Luna, tvoje sporočilo, tvoja izpoved, zaključena z vprašanji... zabolelo me je! Čutim te, tvoja stiska je postala del tebe same, z njo živiš in se z njo tudi spopadaš vsak dan posebej. Veliko moči ti krade, zdi se, kot da je stiska tista, s katero se zbudiš in zaspiš. Stiska kot tema; črna, nepoznana, bojiš se je in te hkrati privlači. V njej ne najdeš svetle točke, lučke, ki bi te privlačila in ti vlila svetlobo, radost, veselje do življenja. Ki bi ti odprla vrata v barvit, v svobodo zavesti odprt svet.

Razumem, da je za teboj težko otroštvo in zgodnja mladost, o katerih si se pogovarjala že z mnogimi ljudmi, tudi strokovnjaki. Uspelo se ti je nekako poravnati s preteklostjo in prav je, da ostaja tam. Vendar ti je zmanjkalo moči in živeti sedanjost, zdaj in tukaj, vsak hip. Kot da sence preteklosti to sedanjost polnijo s temo, kot da te priklepa nase tvoje nesrečno otroštvo in ne ti sama, kakršna si, kakršna postajaš, kakršna želiš in hočeš biti. Zdi se, sprašujem sebe, tebe; kot da se bojiš prihodnosti, ji ne zaupaš, si sama negotova, kakšno prihodnost si želiš. Poskusi takrat, ko se počutiš bolje, vedro, s sončnim žarkom v duši, okoli tega nanizati svoje sanje, želje, hrepenenja, domišljijo...Daj si krila, odlepi se od vsega, kar te težkega priklepa in vleče nazaj; odloči se, da je življenje lepo. Je velik dar. Dano ti je, da ga živiš. Da v sebi odrineš tiste težke, temačne misli, ki iščejo razbremenitve v rezanju, misli na smrt, utapljanju v čase, ki so za teboj. Pusti jih za seboj in jim ne dovoli, da ti onemogočajo živeti danes, jutri. Poišči v sebi tisto bistvo, ki te veseli najbolj. Piši, zase, za druge; dnevnik, blog, karkoli. Imaš dar. Imaš veliko ustvarjalnih darov; razvij jih, vključi ustvarjanje v svoj delovni ritem, poišči osebe, v katerih najdeš svoje sogovornike, mentorje.

Ta hip sem se zazrla v čas naše generacije, ki je primerljiv s tvojim. Vsak mladostnik na poti odraščanja razrešuje vprašanja smisla in bistva svojega obstoja. Vsakdo jih razrešuje na svoj način. Spomnim se recitala naše skupine v sedemdesetih z naslovom Življenje-Absurd, kar je pomenilo bistvo naše poezije in proze. Profesorji so na dan recitala ukazali prelepiti tisto drugo besedo in recital je potekal pod naslovom Življenje... Veliko razgovorov, prepričevanja, argumentiranja je sledilo, v katerih smo postopoma dozorevali in se obrnili v življenje - četudi je, roko na srce, mestoma res absurdno... Takšno je, kot je svet okoli nas, sestavljen iz dnevov in noči, poletij in zim, potovanja sonca in lune; kot drobci tega vesolja naša življenjenja krmarimo in jih poskušamo nekako harmonično vključiti v svet, kakršen je, kakor ga doživljamo in kot ga znamo soustvarjati s svojim delom. Življenje nam je dano, da ga živimo; da ga užijemo v vsej barvitosti. Da ga sami osmislimo in nam razmišljanje o smrti, minljivosti postaja sestavni del našega življenja, ki pa šele prihaja in ga bomo dočakali takrat, ko bomo zaključili svoje življenjske vloge, naloge. Ko bo čas za smrt. In ta čas zate, draga Luna, še ni prišel. To vem in čutim ; vem, da v globini svojega vedenja tako čutiš in veš tudi ti. Življenje je tvoje, kliče te, da ga živiš, da mu odtisneš svoj pečat, da ga obarvaš s svojimi najlepšimi dejanji, da odkrivaš v sebi in drugih osebah bogastva, ki jih samo slutiš.

Naj bo to točka, ki naju priklepa. Do naslednjega tvojega sporočila, razmišljanja. Veselim se ga. Piši kmalu!

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja
ZagledalaSemSeVLuno
Objave: 2
Pridružen: 02 Nov 2017 22:46

Re: Zopet. In spet. In Znova. Vedno.

ObjavaNapisal ZagledalaSemSeVLuno » 05 Nov 2018 04:00

Hvala za odgovor. V tistem času sem si ga večkrat prebrala in še zdaj se najdem iskati ga v arhivu, ko sredi noči potrebujem odgovore.
Leto je mimo od tiste konstantne bolečine in takrat sem se mislila, da se ne bom preživela. Kakopak, sem se kmalu po tistem odločila, da bom živela. In od takrat se trudim, da bi živela. Pa se ob vsakem zaustavljaju najdem, da životarim. Destruktivne misli preganjam kot pastir živino, ker nežnost se spremeni v še večjo bolečino.
Čeprav me okolica pozna kot pogumno deklino, ne mislim tako. Ob vsej teoriji, sem v najtemnejši noči ostanek smeti.
Po maturi sem spakirala kovčke in "pobegnila" na sever. Vem, da je bila to prava odločitev in mnogo ljudi, ki jih spoštujem, me je podprlo pri tej odločitvi. Po pravilih vse delam prav, a sreča še vedno ne pride. Vedela sem, da se bolečina nosi s sabo, a sem mislila, da je moja že osivela.
Brskam in brskam po vseh pogovorih s terapevtkami, vseh katakombah svojega srca, vse me pušča v neznatni megli.
Do te noči. Vedela sem za to, a sem mislila, da je to le ena od mojih žalostnih kapric. Govorila sem o njih, pisala in želela razrešiti, a ni šlo.
Za to gre..

S svojo mamo ne živim od trinajstega leta in nazadnje mi je bila mama s tisto pravo, iskreno naklonjenostjo pri sedmih letih. Vem, da ne pogrešam nje. Zagotovo ne. Lahko jo pokličem in slišim, kaj je tokrat pri njej težko, a vloge njene tolažnice sem se že zdavnaj odrekla. Lahko bi se bolj trudila, a toliko let truda se mi je poprek izkazalo za metanje kamna v vodo. Dobro vem, kdaj sem pričela fantazirati o drugi mami, takrat pri sedmih, v drugem razredu in pri devetnajstih me te sanje najbolj pomirjajo. In uničujejo.
Ko vidim svojo mamo, vidim mamo, proti kateri sem vložila tožbo, mamo, ki se je odločila, da bo ostala in nasilje njenega moža delila tudi s hčerko, mamo, ki je mižala, mamo, ki je bila tiho, mamo, ki se je odločila, da bo ostala s svojim možem in ne odšla stran s svojo hčerko, mamo, ki je ob trenutkih nemoči tepla svojo hčerko, namesto, da bi se soočila z njenimi vprašanji. Mamo, ki me ni objela.

Ne pogrešam svoje mame, za svojo mamo vem, da je bila žrtev lastne nesreče, ampak materinsko ljubezen. Pojem s pridevnikom, ki zaobjame mnogo.

Vem, da ko bo prišel čas, bom jaz tista, ki jo bo nudila malemu čudežu, ampak še vedno se ne zmorem prepričati, da moje ni. Uničujejo me sanje in moja ranljivost, za katero se stalno prepričujem, da je čudovita.
Niso le sanje, kako bi se izrazila, to je predstava, ki jo imam pred očmi mnogo časa. Jaz in neka ženska, brez obraza, nejasna pojava, moja glava na njenih kolenih in božajoča roka na mojih laseh. Stre me še uspavanka v ozadju.
Ne zmorem več s tem. Kaj bi lahko naredila, da ne bi več pogrešala vsega tega?

Kar pa se moje destruktivnosti tiče...

Zdaj vem, da sem sebi varna, a to mi ni dovolj. Zakaj ne zmorem biti s sabo še nežna?
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Zopet. In spet. In Znova. Vedno.

Uredništvo » 14 Nov 2018 09:20

Odgovor svetovalke
_________________

Hvala za tvoje sporočilo, draga Luna! Velik korak si storila v tem letu, zapustila si prostor, dogodke in obdobje, ki ti z ničemer ni bilo naklonjeno vsaj od tvojega rosnega otroštva. To je prelomna odločitev, ki si jo zmogla sama. Povezana je s tvojo zavestno odločitvijo, da imaš pravico do svojega življenja, do tega, kako živeti in ne nazadnje, da svoje življenje oblikuješ tako, da ti bo lepo, prijetno, da boš soustvarjala takšne priložnosti, ki ti bodo odpirale boljše poti.

Kot praviš, najbolj pogrešaš izkazovanje nežnosti. Lakota ponjej te dobesedno bremeni in hromi, v domišljiji si si oblikovala podobo tople žene, ki ji lahko položiš glavo v naročje in čutiš njeno božanje. To te pomirja, daje ti toplino, iz tega črpaš moči, hrano za nežnost v sebi. Do sebe.

Pogosto si sami pomagamo v stiski tako, da si prikličemo v spomin podobe, ki jih želimo.Ustvarimo jih sami, vizualiziramo tako, kot nam ustreza. To pomaga prebroditi težko obdobje tudi tebi. Ne pogrešaš starega okolja, pogrešaš toploto doma in nežnosti v družini. Kot čutiš, veš in poveš: z rezanjem si opravila, a da bi zaživela polno, barvito, z radostjo, pogrešaš nežnosti. Ko te bo pustil iz svojega oprijema strah, ko bodo izzvenele groze negotovosti, pričakovanja, nasilja, podoživljanja vsega, kar si prestala in premagala, boš našla svoj mir in v njem se bo nežnost dobro počutila. Čutim, da ji daješ priložnost, da ji odpiraš prostor v svoji zavesti, v duši in srcu. Preobrazba, ki jo doživljaš, teče postopoma, skoraj nezaznavno. Pomembno je, da se zavedaš tega, kar čutiš. Da svoja čustva lahko poimenuješ. Da je dovoljena celotna pahljača čustev, ki nas spremljajo v življenju. Ki jih prepoznavaš tudi sama. Ne se skrivati prednjimi. Ni (več) potrebe. Danes in vsak dan, ki prihaja, si močnejša. Znaš poskrbeti zase. Rada se imaš. Takšna, kot si ti in samo ti.

Vesela bom tvojega sporočila, kadarkoli. Lahko pišeš tudi dnevnik, samo zase. Za čas, ki pride, da boš kot v zrcalu ugledala sebe na potik sebi.

In seveda, ne zapri se v svojo samoto. Vključuj se v družbo vrstnikov, spoznavaj novo okolje in prepoznavaj vse tisto, kar ti ustreza. Učenje pomeni spreminjanje, sebe, drugih, družbe.

Veselim se pogovora s teboj!

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja