samomor

Vprašanja na tosemjaz.net.
zvoni

samomor

ObjavaNapisal zvoni » 19 Jul 2017 00:01

Nevem kje začeti.. Hudo mi je pa nevem zakaj.. V življenju imam praktično vse kar si želim.. uspešno kariero, boljšo polovico, psa ki me vsak dan osrečuje, prijatelje, izobrazbo itd... ampak razmišljam o samomoru.. nimam pojma zakaj. Trenutno se sprašujem če res to pišem in to razmišljam.. očitno.. zavedam se kakšne bi bile posledice ampak mi je nekako vseeno za to.. Trenutno ne vidim smisla življenja.. zakaj bi delal nekaj še naprej in ustvarjal, čeprav mi je to v zadovoljstvo in to rad delam.. Ali ne bi bilo vseeno če končam svoje življenje, vsega bi bilo konec in ničesar nebi več vedel.. Star sem pa celih 24 let.. Hočem povedat to svoji punci ampak ji ne morem.. nočem da to ve in vsakič ko me vidi pomisli na to kdaj se mi bo odtrgalo.. O samomoru sem razmišljal že pri cca 12ih letih in to dalj časa. Ampak sem imel 10 let mir.. Potem zadnje leto vsake toliko razmišljam o tem.. zadnje dni pa se samo stopnjuje.

Ali nebi bilo lepo? Tema, mir, večnost, neskončnost...

Kake dve leti nazaj je kolega storil samomor.. nihče ni vedel zakaj. Njegovi starši so me vprašali če mogoče vem zakaj bi to storil. Imel sem občutek da vem. Greš in je...
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: samomor

Uredništvo » 19 Jul 2017 14:21

Odgovor svetovalca
_________________

Pozdravljen mladenič!

To ime sem ti dal, ker si še mlad človek, nisi pa več otrok. Razmišljaš o samomoru, tudi kot otrok si že. To je lahko pozitivno izhodišče za obravnavo tega trenutka, saj pomeni da si tisto krizo prebrodil (ostal živ!) in da te ta misel vmes več kot desetletje ni preganjala. Če ti uspe te misli s čemerkoli preglasiti ali utišati, potem lahko z veliko gotovostjo pričakuješ, da ti bodo zopet nekaj časa (let) dale mir. In torej ni treba biti plat zvona (delati panike). Kakor vsa počutja, tudi »življenjski občutek« ni nekaj konstantnega, ampak niha, se spreminja. Največkrat je treba le vzdržati, da se trend počutja obrne navzgor.

A sam čutiš, kot logičen se ti ponuja sklep, da tako počutje in razmišljanje v tvoji situaciji ni »normalno«. Praviš da ti nič ne manjka, navedel si za večino najpomembnejše stvari v življenju, pa vendar trenutno ne vidiš smisla…..Morda ravno zato. Si padel v rutino? Nimaš obveznosti ki bi te angažirale? Ne počneš nič res koristnega? Te nihče ne potrebuje? ….??????

Nadaljeval bom z oceno, da tvoje počutje in razmišljanje v trenutni situaciji ni »normalno«. Ker gre za življenje in smrt, ti moram resno predlagati, da takoj (to se pravi še danes) obiščeš osebnega zdravnika (če ni dosegljiv pa nadomestnega oz. dežurnega zdravnika) in ga seznaniš s tem. Pod nujno te bo poslal k psihiatru in/ali psihologu. Če se njemu ne bo zdelo tako »nujno«, prosi – sam zahtevaj napotnico. Prvi bo ocenil ali si tako ogrožen, da moraš biti 24 ur dnevno na očeh nekoga (da se ne pokončaš) in ti hkrati predpisal ustrezna zdravila (najverjetneje antidepresive), z drugim se boš pa pogovoril o svojem počutju, razmišljanju, življenju…..da bosta razvozlala logiko pojavljanja tvojih samomorilnih misli. Potem pa poskušala ugotoviti, kaj moraš storiti ( spremeniti), da boš spet čutil smisel tega, da ostaneš živ. Žal brez sodelovanja partnerke (sploh če živita skupaj) ne bo šlo.

Pravkar zapisano »navodilo« je v takih primerih nujno, saj iščemo, vzroke, rešitve ali filozofiramo o življenju (in smrti) lahko le, če ostaneš živ. Ko te berem imam namreč občutek, da niti nisi tako resno ogrožen, temveč da bi rad razpravljal o življenju, smislu….. A ker te ne vidim v živo in ne morem biti gotov….lahko rečem le, drži se zgornjega navodila, potem pa najdi nekoga, da boš diskutiral.

Za mnoge ljudi (filozofije, religije) je življenje vrednota, sveto. Torej nedotakljivo. Če ti ne čutiš ali razmišljaš tako, boš moral svoje življenje osmisliti sam. Kljub vsemu, da ti (na prvi pogled) nič ne manjka, se počutiš prazno. Ugotoviti moraš, za kaj se ti (lahko) zdi vredno porabiti čas, ostati živ, da boš na koncu (npr. tam pri stotih) lahko rekel: »vredno je bilo«, »ni mi žal«.

Ja, lahko se odločiš da greš, nihče ti tega ne more preprečiti. A ta odhod je dokončen (kolikor vemo), vseh možnosti za doživetje česarkoli kar ljudje na tem svetu lahko doživimo, je s tem konec. Zato s smrtjo ne gre eksperimentirati. Pa tudi ne hiteti, saj nas na koncu itak vse doleti.

Pisal sem že o tem (v odgovorih na TSJ), da so tudi mene enkrat spreletele misli, da naredim konec. Bil sem zgrožen, saj sem mislil, da se meni to ne more zgoditi. Ostal sem živ in ni mi žal, čeprav so dnevi zelo različni. Kar stisne me pri srcu, če pomislim, da ne bi doživel prvega vnuka, pa (marsičesa drugega)… če bi takrat zavil v levo, pod tovornjak. Prepričan sem, da boš čez desetletja tudi ti lahko naštel veliko veliko stvari, dogodkov… za katere bi ti bilo žal, če jih ne bi doživel.

Vse dobro želim. Heliodor Cvetko, psiholog in psihoterapevt iz Svetovalnega centra Maribor.
jazverjamem
Objave: 349
Pridružen: 08 Maj 2012 17:23

Re: samomor

ObjavaNapisal jazverjamem » 31 Jul 2017 19:57

Zdravo,

ne vem koliko (še) spremljaš tole temo. Načeloma ne podpiram samopoškodovanja in samomor spada pod samopoškodovanje. Vendar bom rekel tudi tako. Ti si odgovoren za svoje telo, nihče drug, ne svojci, ne družina, ne država. Ti nosiš posledice, ti se odločaš.

Kaj ti pomeni samomor je tvoje mnenje. Za nekoga je rešitev, za druge zagata, za tretje spet nekaj drugega.
Sem mnenja, da se vsak samomor iz obupa, da preprečit. Nič ni tako črno, kot zgleda.
Če delaš samomor iz poguma, potem si pogumen.
Res pa je, da ko je enkrat konec, potem je to res konec. Potem nastopi večnost, v kateri te pač nikoli več ni itd.

Izkoristi življenje. Napake, spotike in zabave. Sploh pa: zakaj bi delali samomor, če na koncu vseeno umremo? Razlika je v doživetju.

Lepo se imej.
jazverjamem
______________
What you seek
is seeking you.
-Rumi