Prijateljica

Vprašanja na tosemjaz.net.
15-letnica

Prijateljica

ObjavaNapisal 15-letnica » 15 Feb 2017 23:10

Jaz imam eno prijateljico, ki je ponavadi vesela in ima (se mi zdi) dobro samopodobo. Pred nekaj dnevi pa sva v restavraciji pojedli veliko hitre hrane in podobnega. Ona je šla potem na stranišče in ni vedla da sem v sosednji kabini. Slišala sem jo da je bruhala. Ko sem jo potem vprašala če ji je slabo je rekla da ne da ji je zdaj veliko bolje, še nekaj sem jo spraševala potem mi pa je priznala da je zanalašč izbruhala hrano. Vprašala sem jo če ima bulimijo.Rekla je da tega ne dela vsak dan ampak samo takrat ko poje veliko preveč, rekla je da mogoče 2 do 3 na mesec in da naj ne skrbim saj ne misli da je predebela ampak se res ne počuti dobro če poje preveč in jo boli potem trebuh. Mislim da ima normalno težo in mogoče je res to kar je rekla ampak me vseeno malo skrbi. Mislite da lahko jaz kaj naredim če je kaj narobe z njo. Zanima me pa tudi kakšne so druge posledice bruhanja če bi teoretično v tvojem želodcu ostalo ravno prav zdrave hrane točno toliko kot bi jo moral pojesti samo da si prej kar je bilo odveč izbruhal in če recimo to počneš tako pogosto kot moja prijateljica in drugi primer če bi to počel vsak dan. Že vnaprej hvala za odgovor ker sem res zmedena zaradi prijateljice in mislim da nima bulimije ampak resnično misli da če se nažre slabe hrane da je bolj zdravo če jo izbruha če tega ne počne prepogosto.
15-letnica

Re: Prijateljica

ObjavaNapisal 15-letnica » 23 Feb 2017 15:22

Kdaj bom dobila odgovor?
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Prijateljica

Uredništvo » 24 Feb 2017 12:30

Pozdravljena,
tvoje vprašanje je že "v delu" pri naši svetovalki.
Danes smo jo poprosili, če bo lahko hitro odgovorila.
Se ti opravičujemo, ker že dolgo čakaš in te prosimo še za malo potrpljenja - uredništvo.
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Prijateljica

Uredništvo » 27 Feb 2017 09:38

Odgovor svetovalke
________________

Draga prijateljica!

V nobenem primeru bruhanje ni ustrezna rešitev za to, da se človek iznebi prevelike količine zaužite hrane. Človek, ki s tem nima težav, se zna pravočasno ustaviti in ve, kdaj je pojedel dovolj. Že majhen otrok ve, kdaj je sit. Pri prenajedanju in bruhanju gre torej za povsem druge dimenzije, kot jih razlaga tvoja prijateljica. Večinoma se bulimija prične na tak način, da oseba bruha občasno. Ko enkrat ugotovi, da ji bruhanje prinese olajšanje in dobro počutje, lahko govorimo že o resnih težavah.

Bulimija je duševna motnja, ki jo najpogosteje razvijejo dekleta (redkeje fantje) v srednji šoli ali na fakulteti. Zanjo je značilno prenajedanje, bruhanje, pretirano ukvarjanje s športom, nizka samopodoba, občutek sramu, strah pred debelostjo, poleg tega pa lahko oseba zapade v depresijo.

Ozadje, da nekdo zboli za bulimijo, je vedno individualno, potek, pri vsaki osebi zanjo specifičen. Osebe so ponotranjile prepričanja o pomembnosti vitkosti in v skladu s tem imajo nizko telesno samopodobo. Če ima oseba zraven še druge za njo obremenilne izkušnje iz primarne družine in okolja, določene osebnostne lastnosti, je lahko bolj dovzetna za razvoj bulimije in tudi drugih motenj hranjenja. Pogosto pa se ta motnja hranjenja prične pojavljati ravno v tem starostnem obdobju, kot sta sedaj ti in tvoja prijateljica.

Sicer pa si lahko o motnjah hranjenja več in podrobno prebereš na različnih spletnih naslovih, kjer strokovnjaki podrobno pišejo o motnjah hranjenja in zdravljenju in tudi o oblikah strokovne pomoči.

Sprašuješ, kako bi lahko ti pomagala prijateljici. Pomembno je, da še nekaj časa spremljaš njeno vedenje v zvezi s prehranjevanjem, se skušaš z njo o tem odkrito pogovarjati. Če tako ne bo šlo, pa bi priporočala, da s problemom seznaniš kakšno odraslo osebo, ki ji obe ali pa samo ti zaupaš.

Kadar se motnje hranjenja prično pravočasno obravnavati, so mnogo laže rešljive kot pozneje, ko se razvijejo hujše psihične in telesne zdravstvene motnje in komplikacije.

Želim ti vse dobro in te lepo pozdravljam!
Jožica Barborič, specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka RT
Julijaj

Re: Prijateljica

ObjavaNapisal Julijaj » 02 Jan 2018 13:36

Tudi jaz imam prijteljico v takem stanju. Rada bi ji pomagala pa ne vem kako. Vsakeršno pomoč zavrne in ustraja pri svojem. Kaj naj naredim? Kako naj ji pomagam če pa noče, da bi kdorkoli drug izvedel za to. Za strokovno pomoč pa niti slišati noče. Vendar brez take pomoči se stanje ne bo izboljšalo.
Julijaj

Re: Prijateljica

ObjavaNapisal Julijaj » 02 Jan 2018 13:40

Prijateljica z bulimijo se tudi reže in jemlje antidepresive. Kako naj ji najbolje pomagamo? Ali ji same s prijateljico sploh lahko kako pomagamo?
Uredništvo
Pošlji ZS
Pošlji e-pošto

Re: Prijateljica

Uredništvo » 11 Jan 2018 10:12

Odgovor svetovalke
_________________

Pozdravljeni,
hvala za vajino zaupanje. Zagotovo je pomemben del prijateljstva to, da si stojimo ob strani in si pomagamo v stiski. Kot pa sami ugotavljata, je to včasih težko – posebej, kadar naš prijatelj zanika težavo ali iz kakršnega koli razloga ne želi pomoči.

Glede na to, da pišeta, da vajina prijateljica jemlje antidepresive – vesta kaj več o tem, ali je (bila) vključena v kakšno strokovno obravnavo zaradi drugih težav (npr. depresija, anksiozne motnje)? Ali o tem, kako se razume s starši in v kolikšni meri starši vedo za njene težave?

Kar lahko storita vidve je zagotovo to, da ji še enkrat poskusita povedati, da vaju skrbi zanjo (npr. veliko nama pomeniš, radi se druživa s tabo, težko, nama je, ker te vidiva…), ji res prisluhneta glede tega, kar doživlja, sta podporni in ji povesta, da ji bosta stali ob strani. Lahko jo tudi vprašata, kaj po njenem mnenju lahko vidve naredita, da se bo počutila bolje.

Lahko bi vama koristilo tudi, če si prebereta kaj več o motnjah hranjenja in samopoškodbenem vedenju; za začetek lahko pogledata forum in članke na spletni strani tosemjaz. Več informacij, ko bosta imeli o tem, lažje bosta razumeli, kaj doživlja vajina prijateljica.

Vsekakor pa prijateljica potrebuje strokovno pomoč, ki jo trenutno zavrača. Zato bi bilo dobro, da bi se o vajinih opažanjih pogovorili z nekom odraslim (npr. vajinimi starši, učiteljem, ki mu zaupata, šolsko psihologinjo itd.), ki bi vama v konkretni situaciji lahko pomagal pri načrtovanju naslednjih korakov. Bi to šlo?

Vesela bom, če se še oglasita.

dr. Nataša Sedlar, univ. dipl. psihologinja