Odgovor svetovalke
_________________

Kar poišči zdravnika, kirurginjo, da povprašaš, ali je s tvojim zdravjem vse v redu. Tako kot opisuješ, da si namreč v stresu, v skrbeh, se vse lahko odraža tudi v zdravju, počutju. Najbolje se je prepričati, posebej, ker imaš izkušnje s tem. Pravočasno zdravljenje je vedno ključnega pomena za ozdravitev.

Ko premišljujem o tvojem šolanju, po svoje boš v prednosti pred vrstniki, ker si bolj zrel, ker veš, da te šolanje zanima. Mirno pojasni, da je tvoj zaostanek v šolanju zaradi bolezni, ki pa je ozdravljena, je pod kontrolo. Saj ni treba povedati, za kaj gre. Samo bolje se je ogniti obrekovanju in povedati odkrito. Nihče, ki ni bil resno bolan, pa se ne more vživeti v tvojo kožo. Ali pa le redki.

To, da si sam, da se počutiš samega, posebej zdaj poleti, ni prijetno. Poskusi sam narediti kakšen korak, da si poiščeš družbo. Pojdi tja, kjer se zbirajo vrstniki. Najdi kakšno aktivnost zase. Morda šport, sprehode, kolesarjenje. Če ne prej, ob šoli zanesljivo najdeš družbo zase, ali vsaj več priložnosti. Tačas pa se druživa midva. Z veseljem!

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja

Nevem.. solanje grem na racunalnisko vrsto ker o tehniki znam vec al mjn najvec (neznam dosti ampak tam je moje znanje najboljse od vsega kar js znam) moja bolezen je bila v crevesju tisto so odstranil po desetih letih se je zacelo spet nekaj in pravjo d je ok (ze eno leto nic ji blo) samo zdaj me spet nekaj v trebuhu “zajebava” in nevem ce cem kirurkinjo poklicati ker ona nima ambulant ona je na oddelku kjer sem js zmeraj biu in nevem ce smem kar tko poklicati in vprasati.. sram me zato ker sem 4leta zaostal v soli v 2 letniku bom bil 21let a ni to malo glupo? Ceprou sm glup ampak v nekakih temah imam znanje... zaenkrat nevem kaj se reci samo to da sem osamljen

Odgovor svetovalke
________________

To kar si na koncu napisal, velja in bo veljalo vekomaj, v življenju namreč ni miru, razen, če si ga sam ustvariš. To pomeni, da odmisliš vse, kar ni nujno v tvojem življenju in se ukvarjaš samo s tistim, kar je res pomembno. Recimo s svojim zdravjem, ki, kot praviš, ti povzroča težave že iz otroštva. Življenje v bolnišnicah otroke zelo zaznamuje, pa že bolezen sama, s katero živiš, najbrž ni enostavna. Jo zdaj obvladuješ? Morda imaš zaradi nje omejitve, ki jih težko prenašaš. So ti starši v oporo? Ali so morda preveč zaščitniški in nekako težko sprejemajo, da si odrasel ?

To, da boš nadaljeval šolanje, je nujno, saj boš brez določenih znanj , tudi spričeval, težko shajal v življenju. Glede na tvojo starost in zrelost pretehtaj, kateri šolski program je zate najustreznejši. Katera veselja imaš, talente, kaj te posebej zanima. Morda najdeš tudi dobre prijatelje, saj zrelost ni vedno odvisna samo od starosti. Svoja razmišljanja usmeri v vse tisto, kar te veseli ali ob čemer si v preteklosti našel veselje. Tiste trenutke, ko si si rekel, lepo je živeti ! Zame je to občutje, ki ga doživiš po dolgem vzponu v hribe, ko se ustaviš in vidiš vso gorsko lepoto okoli sebe in se naseli mir in tiho veselje... Poišči zase način, da zadihaš, zaživiš na polno.

Zanimivo je takole klepetati s teboj. Nadaljujva, prosim

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja

nič ni nemogoče imam sošolca ki je 2 leti starejši in hodiva v 4letnik ima več prijateljev kot jaz punco ker je star 20 ima že tudi otroka torej še tudi tebe čaka lepo življenje samo voljo rabiš, voljo pa dobiš tako da si nekaj zares močno želiš tudi pogovor s kom pomaga. zberi pogum opravi s tistim kar te spravlja v slabo voljo in se boš kasneje smejal tistem. Jaz verjamem da zmoreš in sigurno še kdo ki te ima rad meni isto zakaj bi potem ti obupal Verjamem da bo na tvojem obrazu kmalu nasmeh.

Skoraj vse kar ste nastel nemorem srednje koncat biu bom full starejsi od vecine.. pou zivljenja sem prezivel po bolnicah.. nimam nobenega prijatla.. punca zs katero sva neki imela je rekla da je v drugega... prihodnost mislim da nebo tolko vredu... zivljenje ni lih veselo niti zabavno.. strah me smrti ampak hocem miru

Odgovor svetovalke
_________________

Ne, nikakor nisi strahopetec, moj dragi sogovornik! Za življenje potrebuješ pogum, voljo. In volja do življenja v tebi tli, samo podpreti jo je potrebno. Hvala ti, ker si zapisal svoje občutke.

Včasih je življenje polno veselja, spet drugič turobno, žalostno. Premišljujem, kaj se ti dogaja, da si v tako težki stiski. Nesrečna ljubezen? Težave doma? Neuspeh v šoli? Strah pred prihodnostjo? Bolezen, tvoja ali tvojih bližnjih ? Nasilje, katerega žrtev si? Prosim, zaupaj več, da te bom lažje razumela in ti pomagala. Ne zavij se v molk, v samoto. Težko čakam tvoje naslednje sporočilo.

Nisi sam, s teboj sem.

Žarka Brišar Slana, univ. dipl. psihologinja

Js bi umru a nemorem sebe do tega spravt zakaj me je strah.. js sm strahopetec..