Napisal Uredništvo » 12 Jan 2018 10:07
Odgovor svetovalke
________________
Pozdravljena, Lucija,
Če povzamem, pišeš, da si dobila s strani mentorja povratno informacijo, da se težko odpreš in s tem poveš, kaj misliš, o čem razmišljaš, kaj želiš ipd. Po eni strani se ti zdi, da je to povezano s tvojo umirjenostjo, po drugi drugi strani pa omenjaš še nizko samozavest.
Zelo možno je, da gre za oboje. Če si kot osebnost manj družabna kot ostali, če imaš raje dejavnosti, ki potekajo na samem oz. vključujejo samo tebe, če si bolj nagnjena k opazovanju in poslušanju, potem je to lahko del tvoje osebnosti. Lahko pa je ob tem tudi del življenjskih veščin, na katerih se da graditi.
Meni se zdi dobro, da o tej mentorjevi kritiki razmišljaš in se sprašuješ - prava sprememba se namreč začne prav tukaj.
Sedaj ne veva točno, kaj je tisto, kar te ovira oz. ali in zakaj se bojiš izpostaviti ... Možno je na primer, da se bojiš, da boš zavrnjena, da ne boš sprejeta, razumljena. Morda si želiš kaj vprašati, povedati, ampak nisi prepričana o tem, na kakšen način to izvesti - ti manjkajo izkušnje. Vendar te pridobivaš že v tem trenutku in možno tudi je, da boš se sčasoma začela vključevati - in si sedaj le v neke vrste ogrevalni fazi, ki jo potrebuješ, da pretipaš situacijo, bolje spoznaš ljudi okoli sebe in postopno skozi opazovanje dobivaš ideje o tem, kaj bi se dalo povedati/vprašati za začetek. To so le nekatere izmed možnosti, ki jih niti ne bova uspeli docela dognati; morda nanizam le toliko, da razmisliš, ali se najdeš v tem ali ne.
Skratka, še nimaš izkušnje, kako se na tvoja opažanja/misli na praksi odzovejo ... Potem je zdaj pravi čas, da to preveriš! Drzni si, upaj si, ker le kaj se ti lahko zgodi - mogoče si misliš, da boš rekla kaj, kar ne bo po tvojem v redu ... Lahko pa se zgodi, da bo na koncu v redu. Tvoj mentor, kot pravi, želi slišati, kaj misliš. Če mu boš recimo povedala, kaj si na praksi še želiš poskusiti, bo vedel, kaj te zanima in ti to lahko tudi ponudil.
Vsekakor je to tvoja praksa iz več zornih kotov. Ena plat je nabiranje delovnih izkušenj (kjer imaš neka svoja pričakovanja, cilje, ki jih verjetno želiš na praksi doseči - npr. kar bi tu lahko bilo: spoznavanje nekega delovnega področja, odkrivanje možnosti za delo na področju, spoznavanje možnih bodočih delodajalcev) in druga je osebna izkušnja, ki se ti je sedaj v določeni točki tvoje prakse izpostavila. Pri delu smo vse, kar smo - strokovnjaki/specialisti/delavci in ljudje - skratka, oboje. Tako si dobila s to prakso priložnost, da si postaviš tudi cilje zase kot osebo in da ugotavljaš, kdo pa si ti pri delu in kaj ti pomaga od tega, kar si, kar pa te morda ovira. Vzemi si to prakso zase.
Tvoja nagnjenost k opazovanju in umirjenost bosta ostali. In to je za negovati, to sta tvoja dobra dela - ne znajo vsi ljudje opazovati in si vzeti čas za razmislek. Pomembno pa je tudi o svojih ugotovitvah pri opazovanju tudi poročati, govoriti, saj se sicer ne izve, kaj si opazila in tudi tebi zmanjka informacija o tem, kako pa drugi razumejo ter vidijo to, kar si opazila ti. Pa tudi če se ne bodo strinjali - kaj pa če si edina, ki vidiš nekaj, kar drugi ne vidijo, pa to vidiš realno (tako kot zares je)?
Želim ti, da bi ti uspelo! Postopno in skozi poskušanje ti bo sčasoma prav gotovo. To ni nekaj, kar pride iznenada in se tako tudi obdrži, potrebna bo vaja, ugotavljanje, kako bi se dalo in kako ne, zato si kar vzemi čas in prakticiraj - si na praksi!
Lepo te pozdravljam,
Ana Vidovič, univ. dipl. psihologinja
Odgovor svetovalke
________________
Pozdravljena, Lucija,
Če povzamem, pišeš, da si dobila s strani mentorja povratno informacijo, da se težko odpreš in s tem poveš, kaj misliš, o čem razmišljaš, kaj želiš ipd. Po eni strani se ti zdi, da je to povezano s tvojo umirjenostjo, po drugi drugi strani pa omenjaš še nizko samozavest.
Zelo možno je, da gre za oboje. Če si kot osebnost manj družabna kot ostali, če imaš raje dejavnosti, ki potekajo na samem oz. vključujejo samo tebe, če si bolj nagnjena k opazovanju in poslušanju, potem je to lahko del tvoje osebnosti. Lahko pa je ob tem tudi del življenjskih veščin, na katerih se da graditi.
Meni se zdi dobro, da o tej mentorjevi kritiki razmišljaš in se sprašuješ - prava sprememba se namreč začne prav tukaj.
Sedaj ne veva točno, kaj je tisto, kar te ovira oz. ali in zakaj se bojiš izpostaviti ... Možno je na primer, da se bojiš, da boš zavrnjena, da ne boš sprejeta, razumljena. Morda si želiš kaj vprašati, povedati, ampak nisi prepričana o tem, na kakšen način to izvesti - ti manjkajo izkušnje. Vendar te pridobivaš že v tem trenutku in možno tudi je, da boš se sčasoma začela vključevati - in si sedaj le v neke vrste ogrevalni fazi, ki jo potrebuješ, da pretipaš situacijo, bolje spoznaš ljudi okoli sebe in postopno skozi opazovanje dobivaš ideje o tem, kaj bi se dalo povedati/vprašati za začetek. To so le nekatere izmed možnosti, ki jih niti ne bova uspeli docela dognati; morda nanizam le toliko, da razmisliš, ali se najdeš v tem ali ne.
Skratka, še nimaš izkušnje, kako se na tvoja opažanja/misli na praksi odzovejo ... Potem je zdaj pravi čas, da to preveriš! Drzni si, upaj si, ker le kaj se ti lahko zgodi - mogoče si misliš, da boš rekla kaj, kar ne bo po tvojem v redu ... Lahko pa se zgodi, da bo na koncu v redu. Tvoj mentor, kot pravi, želi slišati, kaj misliš. Če mu boš recimo povedala, kaj si na praksi še želiš poskusiti, bo vedel, kaj te zanima in ti to lahko tudi ponudil.
Vsekakor je to tvoja praksa iz več zornih kotov. Ena plat je nabiranje delovnih izkušenj (kjer imaš neka svoja pričakovanja, cilje, ki jih verjetno želiš na praksi doseči - npr. kar bi tu lahko bilo: spoznavanje nekega delovnega področja, odkrivanje možnosti za delo na področju, spoznavanje možnih bodočih delodajalcev) in druga je osebna izkušnja, ki se ti je sedaj v določeni točki tvoje prakse izpostavila. Pri delu smo vse, kar smo - strokovnjaki/specialisti/delavci in ljudje - skratka, oboje. Tako si dobila s to prakso priložnost, da si postaviš tudi cilje zase kot osebo in da ugotavljaš, kdo pa si ti pri delu in kaj ti pomaga od tega, kar si, kar pa te morda ovira. Vzemi si to prakso zase.
Tvoja nagnjenost k opazovanju in umirjenost bosta ostali. In to je za negovati, to sta tvoja dobra dela - ne znajo vsi ljudje opazovati in si vzeti čas za razmislek. Pomembno pa je tudi o svojih ugotovitvah pri opazovanju tudi poročati, govoriti, saj se sicer ne izve, kaj si opazila in tudi tebi zmanjka informacija o tem, kako pa drugi razumejo ter vidijo to, kar si opazila ti. Pa tudi če se ne bodo strinjali - kaj pa če si edina, ki vidiš nekaj, kar drugi ne vidijo, pa to vidiš realno (tako kot zares je)?
Želim ti, da bi ti uspelo! Postopno in skozi poskušanje ti bo sčasoma prav gotovo. To ni nekaj, kar pride iznenada in se tako tudi obdrži, potrebna bo vaja, ugotavljanje, kako bi se dalo in kako ne, zato si kar vzemi čas in prakticiraj - si na praksi!
Lepo te pozdravljam,
Ana Vidovič, univ. dipl. psihologinja